Grammeno - 2.dan

Jutro je bilo mirno. Ana je še spala, midva sva jutranjo kavo srkala pred Jankecom. V mislih sem si »določala« današnje naloge, ki sem si jih prihranila prav za Grammeno, a če sem iskrena, se mi danes še ni dalo začeti z njimi.

Plaža Grammeno s svojim polotočkom

Noč je bila topla (22 stopinj), pa še polna luna bo jutri, zato smo imeli vsi malo nemiren spanec. Rabim en dan. Samo enega. Vse bo počakalo. Jutri začnem. Evo, takoj sem bila boljše volje!

Počivali smo, se kopali, s Sebastjanom sva si celo privoščila ležanje na ležalnikih, ki so še vedno raztreseni po plažah in jih Grki med sezono veselo zaračunavajo. A sedaj so več ali manj prazni, čeprav so še vedno turisti. No, kmalu nama je bilo jasno, zakaj, haha… Ura je bila 17.00, midva sva ležala že kakšne pol ure, ko le prideta tudi dva starejša angleška turista. Počasi si vse zrihtata, ležalnika podložita s kamni, da se ne bi ugrezala v pesek…, si pripravita »okolje« (brisače, pijačo, očala, čtivo…), se končno uležeta, ko… pride do njiju mlad fant (iz kampa, ki je očitno lastnik teh ležalnikov) in jima brez sramu (ob petih popoldne, torej dve uri pred sončnim zahodom!) reče, da je set dveh ležalnikov (s sončnikom) 5 €! Prav čakal ju je, da sta se namestila v miru, nato pa…hop! Midva sva se samo spogledala, se brez besed dvignila, se posmejala fantu in šla nazaj k Jankecu, kaj pa drugega. Ti Grki. Poleti tu res ni za bit! Takrat vidijo samo tvojo denarnico. Pozimi je tu popolnoma druga pesem. Takrat so tisti pravi, iskreni ljudje. Ker nič ne pričakujejo od tebe.

Ana je šla v… Paleochoro, kajpada.

Zvečer sva gledala predstavo. Nad hribi proti notranjosti Krete so nebo parale strele. In to na par sekund. Veličastno! V sredini, med gorami je morala biti nevihta. Vse skupaj je trajalo celo uro. Vedela sva sicer, da ne bo prišla do nas, prišel pa je veter po njej. In to kakšen! Ker je bilo čez dan vroče, smo imeli vsa okna odprta. Ko je zapihal ta veter, ki smo mu nastavljali bok, je vse po Jankecu, kar ni bilo pritrjeno, frlelo naokrog. Cel komarnik je odfrčal na drugo stran, zavese so se še komaj držale karnis. Vse je bilo nekako… vodoravno, haha. Spet sva hitela zapirat okna, tokrat pred vetrom, a še bolj, pred mivko, ki jo je dvignilo in naneslo noter. Svojim nalogam, o katerih sem razmišljala zjutraj, bom morala dodati še eno: »Posesati« Jankeca.