Zbudili
smo se dokaj pozno. Ob osmih! Običajno pričakamo sončni vzhod. No, vsaj
Sebastjan ga redkokdaj zamudi: »Dobro jutro, Oče! Ne se jezit, ker večina Grkov
še spi…, pri njih je še vedno kalokeri (poletje), turistov je še veliko, zato
hodijo pozno spat. Ne jim zamerit! Zanje se proi (jutro) začne ob desetih.«
A
to jutro smo bili tudi mi trije…pravi Grki, haha. V Paleochori čas teče
drugače. A, saj smo to tudi pričakovali. Seba se je namenil na hrib nad
Paleochoro, med povratkom se je ustavil pri Antoniu in Viki (Antonio je Grk,
Viki pa njegova žena, Angležinja). Antonio je napovedal obisk v naslednjih dneh,
hkrati pa omenil »žurko« pri njima v sredo zvečer, kamor smo vabljeni tudi mi
trije.
 |
| Paleochora s svojim znamenitim "krokodilom" v ozadju |
Pozneje
spet »obvezno« kosilo pri Manolisu, popoldne kratek sprehod po mestu in domov.
Od
Manolisa smo se poslovili, saj gre jutri v Atene, mi pa na Grammeno, kjer je
malo več miru. Ena takale Paleochora te kar izčrpa. Psihično. Rabimo malo
čustvene regeneracije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar