Balos - "padli" dragulj

Neprespana noč..., »marš« na Balos, skrajni SZ rt Krete, ki meša občutke lepote in razočaranja..., surovi kapitalizem pohodil dragulj..., zakaj nas je strah smrti..., prehojenih 22 kilometrov..., zaradi napovedanega zahodnika premik v Agio Marino…

Uff, današnja noč je bila kruta. Sebastjan je želel že zvečer poskusiti, če so energijske ploščice dobre in je pojedel kar štiri, haha. Na koncu smo vsi trije »preverili« še, kakšen je sezamov namaz s kakavom. Napaka! Spat smo šli zgodaj, saj smo nameravali vstati ob 5h. Ana si je vestno nastavila budilko, legli smo in… nikakor zaspati. Res je tudi, da je bila noč topla in vlažna, brez sapice, a vseeno, nekako bi nam moralo uspeti zatisniti oči. Pa nam ni in ni. Sebastjan se je preobračal kot ribica v akvariju, ki ji je zmanjkalo »zraka«, se hodil ven hladit, kasneje se mu je pridružila Ana, nazadnje pa sem še sama vstala. Enkrat, dvakrat, trikrat…, ura pa je neusmiljeno bežala. Nazadnje smo ugotavljali, da je ena, mi pa zunaj, budni kot sove. Seba je rekel Ani, naj budilko kar prestavi. Sedem bo v redu. A je ni želela. »Bomo videli, kako bo ob 5h, ko zazvoni.«

Ne samo, da je nismo slišali, še ob pol osmih smo se težko dvignili iz postelje. Ko smo se le nekako zložili skupaj, smo še na hitro spili kavo, pojedli kosmiče z jogurtom in medom (kot ponavadi), pa »marš« na Balos. Še sreča, da smo vsaj nahrbtnike pripravili včeraj.

Že takoj na začetku ceste, ki predstavlja »vhod« na Balos, smo godrnjali. Tudi tu naj bi pobirali vstopnino. 1 €/osebo. Sliši se zelo simbolična cifra, ko pa pomisliš, da gre v sezoni tu čez vsaj 2000 ljudi/dan, pa ta številka že nekaj predstavlja. Cesta je namreč dovolj široka, da se lahko pelješ tudi z avtom, vse do vrha, kjer je restavracija, tam te nato čaka samo še spust do dna. Če želiš, seveda, lahko pa Balos občuduješ le z vrha, se nato obrneš in se vrneš tja, odkoder si prišel. Ampak, zakaj bomo morali sploh plačati? Mi smo peš, ne predstavljamo potencialnega onesnaženja z izpuhi in za sabo nikoli ne puščamo ležati smeti. To naj bi bil namreč poglavitni razlog za »pobiranje« vstopnine. Čiščenje smeti in urejanje in vzdrževanje tega bisera. Hmm! K sreči smo bili še dovolj zgodnji (pol devetih), da v »«cestninski postaji« ni bilo še nikogar. No, fino, to je pa Grčija.

Prvih pet kilometrov je kar šlo, sonce je bilo še prijazno, kljub temu, da smo ves čas hodili po vzhodni strani hriba. Potem pa se je počasi začelo. Vsak naslednji kilometer je bil bolj vroč, tudi turisti so začeli kapljati z najetimi avtomobili in dvigovati prah, da smo bili po kakšnem osmem kilometru že prav izmučeni, preznojeni ter fajn naprašeni. A še vedno dobre volje. Še malo, še malo, pa bo.

 

Panorama dragulja, ki jemlje dih

In je bilo. Vrh smo dosegli po slabih enajstih kilometrih. Končno! Malo ravnine, potem pa… prelep pogled na Balos, ki je moral prvemu, ki ga je zagledal s te perspektive, vzeti sapo. Kakšen občutek mora kaj biti, ko nekaj tako čudovitega zagledaš prvi. In, da veš, da si prvi. Kako je moralo biti lepo! Čist, neomadeževan, brez ležalnikov na plaži, brez »kantin« (lokalov) s hrupnimi agregati, brez… človeka. Danes to pravzaprav ni več mogoče, saj nas je toliko, pa smo že prav povsod vtaknili svoj nos. Nočem biti preveč kritična, saj sem tudi sama med njimi, a prav zavidam tistemu, ki je vse to zagledal brez nas…, brez vseh nas.

Tik pred spustom

Spustili smo se do dna, kjer je kar pošteno pihalo, a to je samo prijalo po teh vročih kilometrih. Ljudi zaenkrat še ni bilo prav veliko, zato smo še kar hitro našli dokaj primeren prostor za skok v slano svežino ter za počitek z malico. Dokaj pravim zato, ker so po celi plaži ležale plahte ladijskega mazuta, ki tu »počiva« že kar nekaj časa, vsepovsod zdrobljene plastične smeti, pa smrad, pa neka čudno rjava pena, pa… Kaj smo ljudje naredili s tega dragulja! Sram me je! Kaj počnemo? Smo res taki egoisti, da ne pomislimo na naslednje rodove?? Ja, smo! No, voda je bila kljub temu vsaj na našem izbranem koncu še vedno čista in čudovito prijetna. Jedli smo malico (vsak en paradižnik s soljo in kos kruha, banana, keksi za Luja in…voooda) in se pogovarjali o videnem. Ljudje so začeli v trumah prihajati na plažo, k ležalnikom in zaposleni v kantini se je s štirikolesnikom! vestno vozil do njih in pobiral najemnino zanje. Zadnja vrsta ležalnikov je bila namreč od kantine oddaljena celih 30 metrov! Kot bi bili v enem poceni filmov. Kaj se gremo? Tudi ta masovni turizem ogromno prispeva k uničevanju vsega, kar je še lepega. Razočarani in sitni smo se pobrali s »čudovitega«  Balosa in se mukoma prebijali proti vrhu, saj so nam nasproti v nepretrgani koloni hodili vedno novi in novi primerki človeške vrste.

Na vrhu smo osupnili nad številom avtomobilov, ki so popolnoma zapolnili prostor na parkirišču pred restavracijo. Pa še so prihajali. Skoraj zbežali smo iz tega človeškega kaosa.

Med vračanjem smo celo pot srečevali avtomobile, se jim kar naprej umikali in bentili, ker so nas brez slabe vesti zagrinjali v oblake prahu. Ja, pa še kakšni egoisti smo! Vozniki so vožnjo upočasnili zgolj takrat, ko niso bili gotovi, kako bodo zapeljali čez kakšen kamen, ki je štrlel iz makadamske ceste. Ker so se bali poškodovati najeti avto, kar bi jih verjetno udarilo po žepu…, nas štiri in prahu, ki so ga dvigovali za sabo, še opazili niso. Mah, je že tako! Ljudje danes vidimo le še sebe. In v tej ihti, kako bi se bolj pririnili na vrh in se pokazali, pozabljamo na druge. A to je pravzaprav začetek konca. Tkivo je zdravo toliko časa, dokler celice delujejo homogeno. Če pa se te celice začnejo deliti in skrbeti zgolj zase, lahko tkivo hitro propade. Vsaka celica ima namreč svojo vizijo, kako naj bi delovala. Vsaka celica posebej živi v svoji »iluziji«. In deluje samo še toliko, da vzdržuje sebe. Delovanje v dobro celotnega tkiva je pozabljeno. Škoda! Razmišljala sem o tem, stopala po vroči cesti navzdol in pljuvala prah iz ust.

Prišli smo do prelepega koščka kamnite plaže z globoko vodo, kjer sva se že lani ustavila s Sebastjanom in se osvežila. Do Jankeca smo imeli še tri kilometre. Tudi tokrat naju je Sebastjan nagovarjal, da se ustavimo, pa nama ni bilo preveč do tega. Želeli sva čimprej domov. A ob začetku njegovega stavka: »Kaj če bi se tu…« je Lu že zavil s ceste, pa dol do plaže, se ulegel v vodo na kamniti plošči pred globino in nas pričakujoče pogledal. Jah, nič, pa gremo. Ano je Seba prepričal, da je skočila, sama pa sem obsedela na suhem. Takoj za »Lujevo« polico se je namreč kazala temno modra, že kar črna barva morja, ki je nakazovala resnično globino. Zato mi ni dišalo skočit, čeprav sem bila vsa prekurjena. Rada plavam tam, kjer še vidim dno, ki je lepe, sinjemodre barve, torej je po tleh mivka, da…, skratka, strah me je te črnine! Rada bi premagala ta strah (pa še kakšnega drugega!), saj mi vse prevečkrat ukrade krasen trenutek, doživetje, občutek… Zadnje čase veliko razmišljam o tem. Zdi se mi, da ni bilo vedno tako (Sebastjan bi sicer trdil nasprotno). Se to z leti poglablja? Zakaj nas je pravzaprav nečesa strah? Česarkoli. Ker se bojimo neznanega, ker nas tako »učijo«, ker skozi odraščanje, pa tudi pozneje, velikokrat slišimo besedo: »Pazi!«, ker… Ali se samo preprosto začnemo zavedati svoje minljivosti in se začnemo bati… smrti? Hm, vem samo, da se bojim črne globine morja, visokih pečin z odsekanimi stenami…, ja, verjetno se bojim smrti. A zakaj? Ker smo »slišali«, da je boleča. A kdo nam je to povedal? Nihče izmed nas, danes še živečih, nima te izkušnje. Torej ne moremo vedeti, kaj nas čaka. In to je tisto neznano. Za vsako stvar imamo vsaj en primer izkušnje. Da lahko nekje »preverimo«, čeprav je doživljanje izkušnje spet odvisno od vsakega posameznika. A kljub temu, daje nam občutek neke lažne »varnosti«…, to je nekdo že doživel. Le smrti ni še nihče od nas. In hkrati vemo, da nas čaka prav vse. In le tu smo, morda prvič v življenju, res popolnoma sami. Srčno upam, da je moj oče pred daljnimi trinajstimi leti odšel miren. Brez krča in srditega oklepanja življenja, brez »jeze«, ker nečesa še ni opravil, ni doživel… Glede na to, da je »za vedno zaspal« pri popoldanskem počitku, v to trdno verjamem. Če pomislim nanj, se pomirim. Želela bi si take smrti. »Pozdravljen, oči, kjerkoli že si!«

Sebastjan in Ana sta se posušila, nadaljevali smo proti Jankecu, ki smo ga že videli v daljavi. Luju je tako prijala ta morska osvežitev, da se še otresti ni hotel. Pridemo spet na »vhod«. Glej, ga, zlomka, sedaj pa je nekdo v »vstopni postaji«. Na vhod stopi mlajše dekle z bujno frizuro in nas pričakujoče pozdravi. Vedeli smo, da ne ve točno, če nam je ob vstopu zaračunala ali ne. Verjetno se je čudila, da smo peš, še psa smo imeli. Zato ni nič rekla, mi pa tudi ne. Par vljudnostnih fraz in šli smo naprej. In spet smo imeli materiala za godrnjanje. »Veš koliko turistov je bilo danes na Balosu? Ne smemo pozabiti, da smo 16.oktobra! Kaj je moralo biti tu med sezono! Niti predstavljati si ne moremo! Sezona pri njih pa traja od sredine aprila do konca oktobra!« Hiter približen preračun in odprla se nam je številka nekaj stotisoč evrov! No, to pa je hudimano visoka številka, ki več kot očitno nekje obtiči. Del ceste so sicer res popravili, morda kakšen kilometer, ostalo pa je v primerjavi z lanskim letom isto. No, ne popolnoma isto, malo več mazuta je… in več smeti.

Prihod pred Jankeca, Seba v morje, midve pod tuš, nato pa…kava!

Čudovit izlet, ne glede na naše kritiziranje. To so zgolj dejstva, pod tem divjim človeškim površjem je Balos še vedno čist, nedolžen in… neponovljivo enkraten.

Okrog štirih smo se odločili, da gremo že danes v Agio Marino, odkoder bo imela Ana dobro izhodišče za obisk prijateljev iz Hanie. Ustavili smo se še pri Emanuelu iz Geranija, kjer nam je, iskreno vesel, ker nas ponovno vidi, dotočil pitne vode. Obljubili smo mu, da se kmalu oglasimo na obisk.

Zunaj se je že zvečerilo, ulice so bile razsvetljene od odprtih trgovin, čeprav se morda sezona zdaj pa res počasi bliža koncu. Za jutri je napovedan močan zahodnik, v nedeljo močan severnik, v ponedeljek par kapljic dežja in ohladitev. Malo se je kar veselimo, saj je ta trenutek zunaj še vedno 25 stopinj, ura pa je pol enajstih.

Vsi že zehamo, utrujeni po preživetem dnevu. Verjetno bomo zaspali kot ubiti, kljub zunanji vročini brez sapice.

Aja, še to… Balos smo od vse vojske obiskovalcev edini osvojili peš.

 

Gramvousa in v ozadju Agria (Divja) Gramvousa