Prijateljeva vrnitev

Vaso je postala naša velika prijateljica. Vsak dan se pred službo oglasi pri nas, "preveri" Sebastjana, spije čaj in odbrzi na delo. Sebastjanova glava je spet v polnem teku. Ne moremo verjeti! Spi normalno, žgočega glavobola ni več, bolečina je čudežno izginila. Tako nenadoma kot je prišla, je tudi odšla. Ta velika sprememba se je zgodila z Vasinim prihodom in Sebastjanovo odločitvijo, da ne bo več jedel tablet. In pri nas se končno spet smejemo! Ne sprašujemo se več, kaj neki je to bilo, temveč to njegovo grozljivo bolečino povezujemo s tem, da smo le tako lahko spoznali Vaso, s katero smo vzpostavili tako prisrčen in topel odnos, kot bi se poznali že od nekdaj! Sebastjan je rekel: "Tako kot sem za Marchelosa takoj vedel, vem tudi za Vaso, da bo ostala naša doživljenjska prijateljica."

Vasiliki - naša dobra vila

V ponedeljek je bil Sebastjan mnogo bolje, odpravila sva se že ob sedmih, da bi bila čimprej v Sitii. Vzel je še zadnjo slovensko tableto ketonala in… na pot! Vozil je sam. Vijugasta cesta ga je sicer malo utrudila, a glava je bila še pod "nadzorom", hvalabogu. V Sitio sva prispela ob pol devetih. Iz Jankeca sva pobrala samo najnujnejše stvari in odhitela proti Ani. Komaj sva čakala, da jo stisneva v objem. Sama sva vandrala kar petindvajset dni! Ne znam opisati prisrčnosti ponovnega snidenja. Res sva jo že močno pogrešala. Pa Luja tudi. Dneva kar ni bilo dovolj za vse zgode in nezgode, ki smo si jih morali povedati. Zaradi najinega predčasnega prihoda je sicer spremenila načrt jedilnika, a po skoraj mesecu dni sva jedla… meso! V pečici je spekla piščančje perutničke s krompirjem. Mmmm! Mislili smo, da je vsega konec. Pa ni bilo.

Kaj je zdravje?

Ne vem natanko, kaj me je "poklicalo", da sem pogledala proti Sebastjanu. Točil je vodo, a se z roko čudno tipal po glavi. Pomislila sem: "Zakaj se tako drži za glavo?" Hitro sem pregnala temne misli in se znova posvetila posodi. Zagledala sem ga šele tik pred Jankecem, odprla vrata in prijela kanister. Sebastjan mi ga je brez besed spustil v roko in ponovno zaprl vrata. Tudi to mi je bilo malo čudno, a še vedno nisem opazila, da je nekaj narobe. In to hudo narobe!

Čez nekaj minut pride v Jankeca, gre mimo mene, se uleže na posteljo in se prime za glavo. In končno sem zagledala! Vsa prejšnja znamenja so mi nenadoma skočila pred obraz. S cmokom v grlu sem vprašala: "Kaj ti je, Seba? Kaj je narobe??!" "Glava! Tako me boli! Ne vem, kaj je to!" Takoj se mi je povečal srčni utrip, saj Sebastjan nikoli ne toži zaradi glavobola! To bolečino pozna že iz časov, ko sva imela še firmo. Tenzijski glavobol je bil sicer vedno nadležen in nobena protibolečinska tableta mu ni pomagala, a takrat se je pač navadil živeti s tem, saj mu drugega ni preostalo. Zato vem, da ima zelo visok prag bolečine. A ta vrsta glavobola ga, hvalabogu, ne pesti že vse od takrat, ko sva prenehala s podjetništvom. A, kot pravim, to bolečino pozna! In ta danes ni to! Bolečina je hujša! Mnogo, mnogo hujša!

Kanjon Orino ali Kanjon rdečega metulja

Pred vstopom v "Kanjon rdečega metulja" sva se o njem malo pozanimala, saj sva vedela, da morava imeti dovolj časa, da prideva gor in dol. Dolg je 5 km, za eno smer naj bi bile potrebne dobre tri ure. Približno toliko še za nazaj Glede na najino kondicijo bi bilo sicer dovolj šest ur, glede na najino radovednost pa bi bilo dobro računati še s kakšno urico več. Zato sva vstala zgodaj in startala okrog 9h, da je sonce vsaj malo dvignilo glavo iz svoje tople postelje in nama ožarilo zahodno steno kanjona. Že zelo hitro naju je čakala prva vodna ovira. K sreči je bila voda nizka, to pa ne pomeni, da ni bila prav jutranje mrzla. Preplezala sva tudi prvo višinsko oviro, preko katere nama je pomagala lestev. Tako! To je bilo ogrevanje.

Kanjon Pervolakia

Kato Zakros sva zapustila dopoldne. Čeprav je deževalo, sva se odločila za premik. Tu sva preživela par čudovitih dni, "Kanjon mrtvih" je za nama in greva naprej. Naslednji kraj je Xerokambos. Marchelo nama je naročil, da ga morava obiskati, saj je to eden najbolj mirnih krajev na Kreti. Tudi poleti. Seveda sva ga takoj vnesla v enega izmed najinih postankov.

V Zakrosu sva kupila še zelje, štiri krompirje in 6 domačih jajc, paradižnik in čebulo še imava, špagete tudi, bom že nekaj scomprala. Še vedno se drživa obljube, ki sva si jo dala v Sitii: Skromno! Bo že prišel čas, ko bova spet pojedla kaj bolj "krepkega". To pot sva si zelo želela in za vsako željo moraš nekaj žrtvovati. In do sedaj naju je Kreta čudovito nagradila s svojimi lepotami, zraven pa še nahranila s slastnim divjim radičem, ki ga že celo pot nabirava in imava rešeno solato. Zato lahko rečem samo: Hvala, Kreta! Imava prekrasno pot, polno prelepih trenutkov, ki si postiljajo svoj kotiček v najinem spominu.