Črni madež belega plemena

Hm, ne morem mimo srečanja z naslednjo posebno dušo, ki smo jo spoznali v Falassarni. Njegova koža je temnejša, visoka postava rahlo sključena, a korak kljub temu ne kaže ponižnosti. Le… veliko osamljenost. Strah belega plemena pred "njimi" se namreč iz leta v leto povečuje in izključenost iz naše bele, "civilizirane" družbe je sedaj, v tem času, neizbežna. Kajti njegovo ime takoj pove, kateri veri izkazuje svojo pripadnost. Mohamed…

Svoj dom in rodno mesto Aleksandrijo v Egiptu je zapustil pred davnimi petnajstimi leti. Kot sin je namreč že pri osemnajstih začutil odgovornost poskrbeti za starše in sestro. Tako je to pri "njih". Na Kreto je prišel sam, poznal ni nikogar, jezika ni znal, bil je popolni tujec v tujem svetu. A, pogum in vztrajnost sta bila nagrajena. Prva tri leta ni šel domov niti na obisk, samo delal je, se učil in služil za boljše življenje. Ves zaslužek je pošiljal domačim. Začel je v oljčnikih, kjer si je počasi pridobival izkušnje, njegove spretne roke in pripravljenost za delo pa so opazili tudi lastniki oljčnih nasadov, ki so si ga vedno bolj želeli imeti v svojih vrstah in z leti je postal nadzornik obiralnih del. Vse to nam je povedal s ponosom. Danes v oljčnikih ne dela več, pred leti se je namreč preusmeril v ribištvo in se tudi tu izkazal kot izredna pomoč pri lovu na tune.

Prvič v življenju režem svežo tuno

Tuna

Skaro

To je njegova petnajstletna kretska zgodba. Brez domačih, brez družbe, zgolj delo in… osamljenost. Zadnja leta se je vsemu temu pridružila še… osovraženost zaradi njegovih verskih korenin. Kaj se je spremenilo? On je še vedno isti. Delo opravlja enako odgovorno kot prej, z leti je pridobil le še več spretnosti in znanja, grški jezik obvlada še bolje kot prej, Trudi se po vseh svojih močeh, da bi bil sprejet…, pa ga zgolj malo temnejša koža in velike, rjave oči, ločijo od prijateljskih besed domačinov. Zanje je on samo DELAVEC. Zadnja leta pa je postalo pomembno še to, da je musliman.

Za kosilo je poskrbel Mohamed

A Mohamed je samo človek s svojo zgodbo, vsak od nas ima svojo, naši predniki so imeli svoje, naši potomci bodo imeli svoje. Zakaj torej ustvarjamo te razlike? Kaj ne pripadamo vsi eni vrsti? Pred kratkim sva se s Sebastjanom pogovarjala prav o tem. Človek je edino bitje, ki načrtno uničuje svojo lastno vrsto. To lahko počnejo samo norci. Kje in kdaj smo izgubili razum? In kdo je tisti, ki določa, čigavo življenje je vredno več?

Mohamed se je pred časom poročil, zato zdaj še težje prenaša to ločenost. Dve tretjini leta služi v tujini, le tretjina mu ostane za dom in družino tam daleč v Egiptu, kjer ga čakata žena in enoletni sinek. Videl ju bo šele konec oktobra. Vendar pa je odgovornost do družine in staršev tako močna, da mu težko delo na ladji in neprespane noči na morju ne povzročajo težav. Ko so se ribe pripravljene ujeti, je pripravljen tudi Mohamed. Brez pritoževanja, brez slabe volje, z nasmehom na obrazu. Neverjetna oseba, res. Preprosta, nenarejena, čista. Brez prikritih, neizrečenih besed na jeziku. To smo čutili. V dveh tednih, kolikor je bila njihova barka vezana na bližnje pristanišče, nas je večkrat obiskal. Sprejel nas je za svojo družino. Bili smo eni redkih, ki smo mu izkazali prijateljsko naklonjenost. In ga nismo že vnaprej "obsojali" in odklanjali. To smo lahko (žal) videli kar ob parih priložnostih. Ko je Mohamed omenil "prijatelju" Grku, da je bila včasih Grčija bolj gostoljubna kot je danes, mu je ta pikro odvrnil, da se lahko pač vrne domov, v kolikor mu tu ni več dovolj dobro. Vedeli smo, da ta ponižujoča izjava ni bila namenjena njegovemu delu, temveč se je vzrok zanjo skrival zgolj v globini verskih "razlik".

Nelagoden občutek nas je spremljal še dolgo po teh besedah in raje bi videli, da jih ne bi slišali. A morda smo se prav zato mi trije še toliko bolj potrudili, da bi se vsaj v naši družbi počutil sprejetega. Želeli smo nekako opravičili svoje belo pleme za vse "napade" na celotno muslimansko populacijo. Prav to zdaj počnemo. "Kdo si ti? Si musliman? Potem si kriv!" Ampak, tako vendar ne gre! Saj nismo krompir. So dobri in slabi kristjani in so dobri in slabi muslimani. Odpadniki pa so tako pri enih kot pri drugih.

Ni pomembna barva kože, pa naj bo bela, rdeča, rumena ali črna…, ni pomembna vera, lahko si kristjan, musliman, hinduist…, ni pomembna debelina denarnice, lahko imaš v lasti pol sveta ali pa luknjo v žepu edinih hlač…,

pomembno je samo eno… si ČLOVEK ali nisi …

Kaj pa pod to besedo razumemo, si mora pa vsak od nas odgovoriti sam.

Za nas je bil Mohamed… ČLOVEK. In to… zelo osamljen človek.