Dosima

Bil sem gosenica. Gosenica z gladko, čvrsto in neprebojno kožo. Bil sem ponosen nanjo, verjel sem, da je najlepša, tudi videl sem jo takšno. Bil sem gosenica s kravato, direktorskim stolom, hudičevo dragim avtom, z novim šestmetrskim gliserjem, hišo v prestolnici, dvema ducatoma zaposlenih… in velikimi idejami o velikem imperiju in presežkih, pa s firmo s pogledom na morje. Vsak dan sem ga gledal, a videl ga nisem. Vem, nad morjem so jadrali galebi, a videl jih nisem. Spominjam se rdeče svetlobe, ki je ob koncu vsakega dne, ko sem še vedno strmel v monitor, obarvala stene pisarne. Moral je biti božanski zahod, a videl ga nisem.

Spominjam se zelenih odtenkov slike, ki mi je nezavedno bežala mimo oken avta, ko sem se napet vozil na sestanke, da rešim firmo v zatonu. Moral je biti gozd, videl ga nisem, zna da so bili travniki, nedosegljivi moji pozornosti.

Firma je zašla. To je bil prvi zahod, ki sem ga res doživel... intenzivno, v krčih in brezupu. Ostal sem zgolj gosenica! S hrapavo in suho kožo.

V večnem času, ki mi je ostal, smo si privoščili čisto skromen izlet na čarobno reko Dragonjo. Pred mano je stopal oče in se vsakih nekaj korakov sklonil, mogoče celo priklonil. Trgal je sonce, ki se mu je v obliki šopka večalo v roki. Obrnil se je k meni in ponudil šopek z besedami: ¨Šentjanževka, zelo zdravilna roža¨. Danes vem, da je v tistem trenutku prvič počila trdovratna koža gosenice. Odprla se je zgolj za razpoko, a dovolj. Dosima, takrat si morala prvič vstopiti v moje srce, takrat si me poklicala, hvala.

Kasneje, ko smo bili že doma, sem strmel v šopek na mizi. Prijel sem ga v roke in začel trgati rumene cvetove z rož. Prsti so v trenutku postali  krvavo rdeči. S cvetovi, ki jih je bilo za kakšno prgišče, sem napolnil stekleničko in jih prelil z olivnim oljem. Stekleničko sem postavil na balkon, na sonce. Ne morem se spomniti ali mi je za postopek povedal oče, mogoče sem kje prebral, lahko pa da je bilo to čisto spontano dejanje, zares ne vem. Potem sem pozabil nanjo. Po kakšnem mesecu, ko jo je sonce prepojilo, je vsebina stekleničke postala gosta tekočina, barve krvi. Precedil sem jo v dve manjši steklenički. Eno sva z Ireno podarila prijatelju Igorju, druga pa je, ne vedoč kaj naj z njo počnemo, samevala v omari. Igor se je kmalu vrnil s potepanja po Cresu in nama prvi povedal, da je Šentjanževka čudežna. Ne spominjam se točno, kako mu je pomagala in zakaj jo je uporabil, a občutek, ki sem ga takrat doživel, je bil neverjeten. Ne dolgo zatem naju je za Šentjanževko prosila hči Eva. Revica, na ustnicah ji je nastalo kakšnih sedem pekočih in odprtih herpesov. Bila je pri zdravnici, ki ji je predpisala tablete in mazila, a ni pomagalo. Kolegica ji je predlagala Šentjanževko. Seveda, zato je bila v omari! Drugi čudež. Po dveh dneh so bile ustnice zdrave in privlačne, takšne kot jih želi dekle v puberteti. Od takrat je Šentjanževka še mnogokrat pokazala svojo čudežno moč in tako postala najina zaščitna roža.

Naslednje leto sva jo iskala in nabirala po vseh travnikih Istre. Na balkonu se je tako sončilo kakšnih deset litrskih kozarcev hiperike, kot jo imenujeva z Ireno. Želela pa sva jo nabrati še za čaj, ki ima prav tako čudežne učinke, če ne še večjih. Olje je za kožo, čaj pa za duha.

Nekaj sva jo še našla, a bila sva že pozna, saj v Istri zaradi klime zgodaj odcveti. Danes vem, da naju je takrat Dosima drugič glasno poklicala. Obiskal naju je prijatelj Maco, ki prav vsako poletje preživi ob gorski reki Nadiži. Povedal nama je, da pozna človeka, ki vsako leto nabira Šentjanževko na planini Matajur, tik nad Nadižo in da jo je tam zares veliko.

Kot hipnotizirani smo se že naslednji vikend odpravili na izlet. Odločili smo se za stranske poti. Namesto po glavni cesti ob Soči proti Kobaridu, smo raje vozili po makadamskih cestah čez Goriška Brda in Kolovrat. Ustavili smo se na vsakem travniku in nabirali cvetice za solato, rabutali smo jabolka, paradižnik, se kopali v tolmunih, pili vodo iz kristalnih izvirov in se čudili slapovom... Zaradi takšne zasanjanosti smo se na Matajur začeli vzpenjati precej pozno. Cesta je postajala vse slabša in ker nismo vedeli, kakšne ovire nas še čakajo, smo parkirali avto in se naprej odpravili peš. Takoj ko smo izstopili iz avta, nas je na vzpetini pozdravil lep srnjak, nam zaželel dobrodošlico in pokazal bližnjico. Prisopihali smo na Mrzli vrh, to je hrib na planini, malce nižji od vrha Matajurja, do katerega je še kakšno uro hoje. Ker je bila ura že pozna, smo se odločili, da bo za ta dan to naša končna destinacija.

Ana in Irena sta na najvišji točki Mrzlega vrha našli pločevinasto škatlo z žigom in zvezkom, v katerega sta začeli vpisovati vtise, sam pa sem se usedel na mehko planinsko travo, prav poleg prelepo modre, a najbolj strupene rožice naših planin, preobjede. Zazrl sem se proti vrhu Matajurja. Zdel se mi je tako blizu, da bi se ga lahko dotaknil. Videti je bilo zgolj temen obris špice, saj se je zahajajoče sonce že skoraj dotaknilo cerkvice ne njem.

V naslednjem trenutku se je pred mano začel odvijati čudež. Proti soncu sta se začela z leve in desne strani Matajurja vzpenjati dva velikanska oblaka. Neverjetno, vsak s svoje strani, še danes mi ni jasno, kako je mogoče, da sta pihala severni in južni veter hkrati. Oba oblaka, levi in desni, sta se sonca dotaknila istočasno in ga začela tako močno stiskati, da je postalo malo večje od Venere, ko žari na zahodnem nebu. Okolica se je v trenutku stemnila. Čez oblaka se je stegoval le žarek s še ne povsem zakritega sonca, podoben laserju v temi. S pogledom sem sledil žarku in oko se mi je ustavilo na prelepi pastirski koči, kakšnih dvesto metrov nižje. V zatemnjenem okolju je koča zažarela. Od presenečanja sem zavpil: ¨Irena, Ana, čudež…hitro, hitro…!¨ Takoj sta bili ob meni, vsaka na svoji strani in v tišini smo se čudili prizoru. Tik preden se je prizor končal, sem naslonil glavo na Irenino ramo in ji zašepetal na uho: ¨Kaj bi dal, da sem lahko pastir na tako čarobni planini, za mesec ali dva?¨ Irena se je s svojim telesom pogreznila v mojega in rekla: ¨Bila bi s tabo.¨ In Ana: ¨Ja, jaz tudi!¨

V še vedno malo zamaknjenem stanju zaradi čudeža, ki se je ravnokar odvil pred nami, smo se morali odpraviti nazaj dol, proti avtu, saj smo se bali, da nas ujame noč. Nazaj grede smo nabrali še dva šopka bujno cvetočih Šentjanževk. Malo pred Avso smo se ustavili še pri obori s kozicami. Pritekle so do avta. Ana jim je skozi okno ponudila bonbone in v zahvalo so se nam s svojimi parklji podpisale na vrata, saj so hotele kar vse naenkrat na sladkanje.

Nismo se še spustili prav v dolino in bili smo nekje na vznožju Matajurja, ko je zazvonil Irenin telefon. Bil je prijatelj Albin iz Velenja. Nenapovedano je prišel v Izolo in spraševal, kje smo. Povedali smo mu, da smo še na Matajurju in da pridemo čez dve ali tri ure domov. Odločil se je, da bo ostal in medtem ko nas z Evo čakata, bo pripravil pri nas večerjo za vse, dodal pa je še: ¨Ko pridete, vam povem nekaj zanimivega v zvezi z Matajurjem.¨

Skuhal nam je večerjo, ki se je izredno prilegala takemu dnevu. Po njej nam je povedal, da je moral zaradi obveznosti zavrniti izredno mamljivo ponudbo pastirja na Matajurju. Nisem mogel verjeti povedanemu: ¨Jaz bi pa…¨ Albin me je samo pogledal in vprašal: ¨Res?¨

Segel je po svojem telefonu, odtipkal številko in…