21.09.2008
Dopoldne
sta prišla Strgarjeva, po domače Ručnova…sin in oče, da bi sprostila vratne
verige na svojih kravah, a jih nista, ker menda še ni potrebe. Pregledala sta
kravice, dve breji bosta verjetno šli malo prej v dolino. Malo smo počvekali,
potem sta odšla.
Okoli
dveh popoldne sva dobila obiske.
Na planino sta prišla Gregor in Danica.
Peljala sva jih malo naokoli, jima razkazala par lepih mest.
Proti
večeru smo našli Breškovo čredo pri glavnih vratih, dve teleti pa preko ograde.
Spravili smo ju nazaj. Skrbi me, da bodo zdaj kravce večkrat silile v dolino.
Baterija na pastirju še dela, a bolj slabo, tako da jo je potrebno jutri
zamenjat.
Drugače
pa so kravice na broju in v dobrem stanju.
Na planini z Danico in Gregorjem |
22.09.2008
Danes
bom pa jaz opisala dan. Še vedno sem tu, ha ha. Kar ne morem domov, ko pa je tu
tak raj! No, pa da začnem z dnevom, ki nama je povzročil malo skrbi, malo dela
in veliko veselja. Vstala sva ob 7:00. Zunaj je bilo 6 stopinj (brr!). Kot
vsako jutro, je Sebastjan najprej zakuril, da ženkice ne bi zeblo. Skuhala sem
kavo in v tem času sta prišla dva možakarja (no, eden je študent) in povedala,
da sta iz zavoda za gozdove Slovenije ter da merita gozdno maso. Povedala sta
tudi, da sta pred našimi vrati videla čredo krav, torej na področju Svinjske
planine! Ker sva vedela, da je tam še nekaj sosednjih krav, naju to ni preveč
skrbelo. Nato sta prišla še gozdarja in povedala isto, s tem da je Haso rekel,
da je bilo vmes tudi eno malo "izgubljeno" tele. In to črno. Šla sva
preštet Ručnovo čredo, in res, krav s teleti je bilo samo dvanajst! Kje je eno
tele? Je res na drugi strani ograje? Ker naju je skrbelo, sva se odpravila na
Svinjsko planino. Ko sva prišla tja, so sosedove kravice lepo ležale in
prežvekovale, a Ručnovega teleta ni bilo vmes. Odločila sva se, da se vrneva na
našo planino. Vse Breškove krave so se mirne pasle nad stanom. Črnega teleta ni
bilo vmes. Kaj zdaj? Ja, nič, šla sva v hrib, da pregledava vsako kravico
posebej. Kar vzpenjala sva se in vzpenjala… Nič! Vse rjavo. Pa nisva odnehala.
Prišla sva prav na vrh, tik pod robom, zadnji od vseh in… oh, kakšno olajšanje,
črno tele! Kako sva bila vesela! Počasi sva se vrnila dol, utrujena, a srečna.
Usedla sva se na rob skal nad stanom. Pozdravit naju je prišla Strela. Pustila
se nama je celo pobožat! Tako lepo je sedeti med njimi, medtem ko se pasejo.
No,
da povem kaj sva še naredila. Očistila sva okolico nove pastirjeve koče,
znosila stran odpadni material, Sebastjan pa je kuril, da je bilo veselje. Nato
je dal kravicam jesti krmila, jaz pa sem pripravila večerjo, ratalo je dobro,
tako kot vedno, kadar kuham na tem štedilniku (!). Ogenj, ki da hrani posebno
energijo in takooo dober okus. Nato sva šla še na sprehod in na poti srečala
kozice, ki so se vračale domov. Malo težko mi je, ker je jutri že torek in čas
za odhod v dolino. Ne želim si dol, ker je tukaj moje srce in moja ljubezen.
Domov se vračam samo še zaradi Eve in Ane. Joj, kako sem vzljubila to planino!
Oba s Sebastjanom sva jo. Komaj čakam, da se spet vrnem sem, k Sebastjanu, k najinim kravicam, kozicam, ptičkom, srnicam…
Na,
še nebo je z mano zajokalo. Ja, ravnokar se je ulilo.
Kmalu
se spet vidimo.
P.S.
Danes zjutraj, ko sva šla iskat tele, je Sebastjan zamenjal akumulator na
glavnih vratih.
23.09.2008
Malce
grenko jutro, saj je dan slovesa. Zdaj, ko to pišem, sem že sam. No, z mano je
Laj in Dosima, ki ravno tako kot jaz, z dežnimi kapljicami joče za princeso
Matajurja.
Zjutraj
sta spet prišla gozdna delavca, Marjan iz Breginja in Aljoša iz Avse, ki sta
naju obdarila s šestimi domačimi jajci in plakatom o pticah. Povabila sta naju
na ekskurzijo v gozd. Naučila sta naju prepoznavati drevesa po lubju in mlade
po listih; bukev, nagnoj, jerebika, lipa, črni gaber, jesen, javor… Spustili
smo se na 900 m nadmorske proti Staremu Selu. Super izkušnja. Pokazala sta nama
tudi drevo z imenom mokovec, iz katerega listov se da menda naredit moko, če je
kriza. Okoli 14:00 naju je Haso povabil na v naravi in v foliji pečenega
piščanca. Kaj tako dobrega pa že dolgo ne!!! Dober in preprost način priprave,
ki se ga splača ponoviti. Gozdar Martin je uspel prevrniti svoj traktor na bok.
S pomočjo vitla, njegovega terenca in naših rok, smo ga uspeli vrniti v
običajen položaj.
Kravce
pridno pospravljajo bukovo listje, popoldne pa se že tretji dan zapored
postavljajo pred glavna vrata. Vem, rade bi v dolino. Tu zaradi ohladitev ni
več paše, bal sena pa še nočejo… torej ni hude lakote in kot pravita Dušan in
Jure, bomo še malo počakali z odhodom v dolino.
Zvečer
sem govoril z lovcem, ki se je skrival v preži. Učil me je, kako se oglaša
jelen. Navijam za jelena in upam, da ostane skrit pred lovčevo cevjo.
Žalosten
sem, a gor me drži vedenje, da se moja Irenca vrne. Tako jo ljubim, njo in mojo
družino. Lepo bi bilo, da bi živeli tu - skupaj!
Haso pripravlja "pečico" |
Hm, kaj pa zdaj? |
Najprej eno pivce, da umirimo živce, potem pa... Horuk! |
24.09.2008
Večji
del dneva sem se ukvarjal z drvmi, ki jih v teh dneh, ko mraz kaže zobe,
porabim ogromno. Kljub obilnemu kurjenju, stan komaj kaj ogrejem. Popoldne sem
se mučil s kolutom bodeče žice, ki je super zapleten ležal poleg vodnjaka.
Davek: krvave roke, strgane hlače in pulover.
Breškove
kravce so danes prvič jedle seno. Ja ja, lakota. No, vsaj site so. Šla je cela
bala, imam še štiri. Verjetno jih bo potrebno še pripeljati. Pogrešam Ireno,
zelo.
Kravice prvič na bali, paše počasi zmanjkuje... |
25.09.2008
Medtem
ko sem s karjolo peljal akumulator na vrata, me je klical Jure in povedal, da
jutri pridejo zidarji. Super, akcija. Takoj sem začel nositi iz stana gradbeni
material na plano. Ker sem tako v stanu pridobil kar nekaj prostora, sem ga
malce preuredil. Postavil sem še eno fiksno ležišče, kar se je kasneje izkazalo
za dobro delo, saj se je napovedal oče na vikend obisku. Juhu, zelo se ga
veselim. Pa še lepo vreme je napovedano.
Danes
nas je Haso spet kulinarično razvajal. V žerjavici je v foliji spekel vratovino
in papriko. Noro dobro. Razen s pivom in dobro voljo se mu ne znam oddolžiti.
Po kosilu me je vzel s sabo v gozd in mi kazal, kako se pravilno podira drevje.
Je pravi mojster, menda je bil v mladih letih sedmi na jugoslovanskem prvenstvu
z motorko. Prvič slišim za to disciplino, lahko pa tudi, da me samo malo vleče
za nos. Za jutri mi je obljubil šnel kurz v podiranju, podiral naj bi jaz.
Upam, da me kurje oko ne izda…Danes sem komaj stopal. Nedvomno bom moral
v dolini na pedikurni poseg, saj je vsak dan slabše.
Med
pripravo večerje sem slišal globok glas nekje nad stanom, ki ni bil kravji.
Vem, bil je jelen. Stekel sem ven. Spet. Zatulim mu nazaj. In spet on in jaz in
on spet meni nazaj. Tako sva se pogovarjala. Vem da sva se razumela oba. S
časom pa je postajal njegov krik vedno bolj oddaljen, ko se je izgubil nekje
pri Stržnci. Ko sem pojedel večerjo, nekaj jo je dobil seveda tudi Laj, je k
stanu ponosno prikorakal lovec in spraznil puško pred mano. "Ustrelil sem
vilarja, škart jelena". Škart??? Je lahko jelen škart? Prosil me je, če mu
posodim telefon, da pokliče kolega, ki ga čaka s prikolico. Ko sem ga vprašal,
kako ga bodo pripravili in pojedli, me je debelo gledal in mi povedal, da ga ne
bo. Peljal ga bo v lovsko hladilnico za nadaljnjo prodajo?! Ne razumem te
lovske psihologije. Le kako lahko ubijaš, če za to ni življenjske potrebe? Le
kdo je tu škart? A ne bom se zapletal, saj tega niti ne morem preprečiti, le
težave si lahko nakopljem. Sem pa verjetno slišal poslovilne vzklike veličastne
živali, jelen pa moje, potem pa poook in tema! Za nameček mi je lovec, ko je
odhajal, zariglal vrata od zunaj, tako da sem moral vdirat od znotraj navzven,
saj ne moreš verjet.
Kravce
so pridne, spet so pojedle balo sena, vse na broju in zdrave.
26.09.2008
Ko
sem popil kavo, je bil oče že na planini. Z avtom je prišel skoraj do konca,
pustil ga je nekje na pol poti med Svinjsko in Sužiško planino. Malo
sva obhodila planino in veliko kurila. Ščistila sva za en kamion podrtega
drevja, kar nekaj bukev pa sva tudi podrla. Krave so jih oskubile kot kobilice.
Dal sem jim tudi novo balo.
Zidarjev
ni bilo, mogoče je kriva močna burja, kdo ve? Voda s Tršce spet ne teče, bova
jutri preverila. Ko to pišem, oče že globoko spi, jaz bom pa še malo posedel
poleg toplega ognjišča.
Pogrešam
Irenco, rad bi jo stisnil in ji na uho povedal, kako močno jo ljubim. Močno pa
hrepenim tudi po ta malih dveh, pogrešam njuno čebljanje.
Le tu je ati miroval |
Prva grmada |
Druga grmada |
"Ati, dovolj bo! Spočij si vendar malo!" |
27.09.2008
Že
zgodaj zjutraj je na planino priropotal traktor. Kmalu je bilo vse polno
delavcev, ki so z neverjetno dobro voljo poprijeli za delo. Okoli novega stana
je zaživela neka energija, lepo bo, ko bo gotov… že vidim lepe slike. Sam sicer
nisem pomagal, sem pa skrbel za svoja običajna dela. Z lovcem Borisom sva
pripravila kosilo za vse. Pekla sva ga v podpeki, o kateri sem že v
Izoli slišal toliko dobrega. To je velika kovana posoda, na treh nogah in
velikim pokrovom. Njena posebnost je, da se jo zakoplje v žerjavico in tako se
vsebina v njej počasi duši. Jelen, gams in divja svinja so zadišali kar na enem
od pogorišč, ki jih je znova zakuril oče. Zelo, zelo dobra hrana.
Dan
je bil divji, veliko skakanja sem in tja… sem kar malo utrujen. Nov stan pa že
dobiva obliko.
Kravce
so dobro, ko bo spet mir na planini, jih zopet pocrkljam.
Irena,
vrni se!!!
Novi stan prej |
Boris pripravlja kosilo - podpeko |
Zaslužen počitek in malica |
28.09.2008
Lovci-zidarji
so bili že zgodaj tu. Prespali so v lovski koči. Spet jih je bil sam smeh in
dobra volja. To se pozna tudi na novem stanu. Naredili so veliko. Z očetom sva
sekala drva, malo pomagala nabirat kamenje za zidanje, potem pa sem dobil
častno zaposlitev, podpeka. Pripravil sem divjačino, dušeno v zelenjavi. Rekli
so, da je bilo dobro, kdo ve če so bili iskreni?! Nasploh pa me pri teh ljudeh
preseneča preprostost, dobra volja, o nadutosti in aroganci ni niti najmanjše
sledi. Naslednji teden imajo piknik v lovski koči, kamor sem tudi povabljen.
Vesel sem, da so me domačini sprejeli.
Zadnji
dan, ko sva skupaj z očetom. Želim si, da se kmalu vrne, saj je poln delovne
vneme, le malo pavze si mora vzeti med delom, saj komaj sledim njegovemu tempu.
Veliko sva naredila. Hvaležen sem mu!
Za
kravce je spet bilo bolj malo časa, a dobile so kar potrebujejo, malo nežnosti
pa jim podarim jutri. Pa preštet jih moram nujno! Svoje punce pogrešam vsak dan
bolj. To ločeno življenje ni ravno popolno.
Zmanjkuje
mi pitne vode, potrebna bo redukcija.
Smeh in dobra volja sta hitro gradila |
Danes so mene zadolžili za podpeko |
Evo, in pritličje je gotovo! |
29.09.2008
Eden
lepših dni kar sem tukaj, kar se vremena tiče. Modro nebo brez oblačka, le
letala, ki jih je noro veliko, predejo mreže čez prekrasno nebesno panoramo. V
senci je hladno, na sončku pa se kar topim. Kravce so zelo zadovoljne. Ves dan
se motajo okoli stana in smukajo jesenske poganjke. Spet jejo manj sena, zato
se bojim, da bo ostala kakšna bala sena pod snegom. Jure, ki jih je včeraj s
traktorjem z doline pripeljal dvanajst, pravi, da od viška ne boli glava…
Takoj
zjutraj sem peljal karjolo z novo baterijo na nova vrata, a sem tam našel še
delujoči star akumulator, tako da sta zdaj tam dva. Bom zamenjal jutri. Potem
sem s kladivom počistil odvečni beton na novem stanu. Tako so mi naročili
lovci. Ko sem končal, sem se nastavil sončku in malce pomeditiral, a me je
kmalu zmotil Jure. Nadaljevala sva skupaj in se z užitkom martinčkala ob
šentjanževem čaju. Kasneje sva pripravila cev s kablom, ki jo je potrebno
vkopati pod leso na novi cesti, tako da bo električni pastir drugo leto tudi
desno od vrat. Pokazal mi je še, kje naj naredim leso za zasilni izhod, a ker
se mi je zdelo komplicirano, sva se dogovorila, da jo bova naredila skupaj s
Šulcem (bivši pastir), ki naj bi prišel zadnji teden na planino, da pomaga
zaključit sezono.
Danes
je bil na planini bagerist Matej in pomagal sem mu zasuti cev od lopoča, ki je
zevala iz zemlje nad cesto. Ko sva končala, sva spila čaj in malce počvekala…no,
bolj filozofirala, haha.
Vzel
sem si čas in s seznamom po ušesnih številkah pregledal in preštel vse kravce.
Na spisku sem pokljukal vse, razen 4926, Cofke. Panika. Prečesal sem vso
vzhodno planino, vse ograje in jase, a Cofke ni bilo. Ko sem že skoraj v obupu
še enkrat stopil med čredo in razmišljal, da pokličem in sporočim v dolino, sva
se zazrla iz oči v oči. Jebemtiš Cofka, ne skrivaj se mi več!!! Torej, vse
kravce in pastir so še na planini.
Pozno
popoldne sem ujel še nekaj časa in ga izkoristil za hitro tuširanje. To zgleda
tako, da v velikem loncu pogrejem vodo, se zunaj pri balah malo zmočim,
namilim, potem pa se z zajemalko splaknem. Uuuu, to je zelo mrzlo dejanje,
vendar paše.
Zvečer
sva imela z Ireno po telefonu malo daljši pogovor. Pogovarjala sva se o
prihodnjem letu. Zdaj, ko je mimo začetni entuziazem, sva bolj trezno ocenila
najino željo, da bi bila drugo leto ves čas skupaj gor. Težko bo… ne veva, če
bo to finančno sprejemljivo, a zaključila sva pozitivno in pustila dobre možnosti
v upanju. Se bomo vsi skupaj doma pomenili, ko pridem v dolino.
P.S. Že
kak teden me obletava velika jata krokarjev. Kakšnih trideset jih mora biti. Le
kaj mi napovedujejo? Krokar je simbol Saturna, Saturn pa predstavlja omejitve,
pomanjkanje in trpljenje. A kaj bi jokal, ko pa vem, da so najtežje situacije
pravzaprav dobre lekcije in najboljši učitelj.
Pa
lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar