Tujčevo vprašanje

Priznam, da nama je bila pot do 15 km oddaljenega Kissamosa sredi peklensko vročega julija popolnoma odveč, Ker pa obljuba dela dolg, sva le zagrizla v hrib. Med najtežjim delom žgoče strmine proti Platanosu sva sopihajoče ugotavljala, da prejšnji dan ta hrib ni bil tako navpičen. Gotovo se je ponoči še malo bolj pokonci postavil! Sigurno!

No, na koncu se je izkazalo, kot vedno, kajpada, da je bila to ena izmed najboljših poti tega poletja…

Vračala sva se nazaj v Falassarno. Moj iztegnjeni palec je nekaj časa povsem brez moči štrlel v zrak in iskal razumevanje voznikov poskočnih jeklenih konjičkov. Počasi sva se že pripravljala na misel, da bova pač pešačila še teh "kratkih" 13 km, kolikor nama jih je ostalo do doma…, ko je vendarle ob nama obstal mali avto. Skozi odprto okno naju ogovori simpatičen moški sredi tridesetih in naju povabi, da prisedeva. Grk, ki pa… zna odlično angleško, saj je nekaj let živel v Londonu. Super, se bova končno lahko tudi z Grkom pogovarjala kaj več kot le o vremenu, uspešnosti turistične sezone ali delu. In smo se res. Pogovarjali, pogovarjali in… pogovarjali. Tisti dan, naslednji, pa še naslednji, družili smo se cel teden, vse do dne, ko je zapustil Kreto in se vrnil k svoji družini v Aleksandrupoli, mesto na SV delu celinske Grčije.

Thanassis, po poklicu gradbeni inženir, je na Kreto prišel pred mesecem dni. Tu naj bi sodeloval pri projektu izgradnje predora, ki bi močno skrajšal in olajšal obisk kretskega turističnega bisera Elafonissov. Vendar pa so vsa nameravana dela obstala zaradi situacije, v kateri se je znašla Grčija. Evropski pritiski so Grčijo pahnili v stagnacijo. Vse stoji, nič se ne vrti, nič se ne obrača. Stagnira. Tako, politika je svoje naredila, posledice so se izrazile pa predvsem pri ljudeh, ki so povezani z gospodarstvom, turizmom, skratka, predvsem navadnih smrtnikih. Kot vedno. Mogoče šele zdaj malo bolj razumemo, zakaj določenih turističnih potez Grčija ni naredila. Saj ne more. Tudi, ko želi, je zaradi stanja, v kakršnem je, onemogočena.

Tako zgleda pred banko v Grčiji 

Ta stagnacija se je nam najbolj izrazila ob opravkih v državnih podjetjih, predvsem bankah (najbolj zapleten sistem ima Narodna banka, ki je žal, edina v Vryssesu) in na pošti. Huh, ko greš na eno ali drugo, se moraš kar dobro pripraviti, da ne izgubiš nasmeha iz ust in ne znoriš. Banka je en poseben fenomen. Neznosno zapletena in počasna birokracija, ki spremlja plačilo navadne položnice ali pa enostavnega računa, te spravita v obup. Če podjetje nima računa pri Narodni banki, je provizija 8€, nakazilo traja dva dni! Noro! Kot bi bili na samem začetku internetnega poslovanja, ki je v Sloveniji že dvajset let nekaj popolnoma vsakdanjega. Prav ta občutek sem dobila, ko sem opazovala zmedenega referenta, kako niti sam ne ve točno, kaj vse je potrebno (še) narediti. Deloval je zbegano, vmes spraševal sodelavca, kaj in kako… To mi je dalo misliti, da se je nekakšna "kontrola" zalezla povsod tja, kjer je to mogoče, in seveda, kje drugje kot na banki imajo s tem največ opraviti. Grki so še danes pod kapitalsko kontrolo. Ne glede na količino prihrankov na svojem bančnem računu, še dandanes lahko tedensko dvignejo le 420 €. To je sedaj v veljavi že od tistega (za nas daljnega) junija 2015. Skratka, strašansko počasna in zahtevna birokracija (a salamensko draga, čeprav ne vem, kaj si zaračunavajo, saj so njihove storitve predpotopne) je povsem zablokirala delovanje malega človeka. Vse te javne službe so se povsem oddvojile od njega in, ne samo, da v zameno ne nudijo sploh nikakršne pomoči…, še več, obstajajo zgolj še zato, da ljudi kontrolirajo, jih ustrahujejo in… molzejo. Nič drugega. Vse si moraš zrihtati sam, plačati vse že vnaprej (ne glede na to, kaj želiš in kako se bo zadeva odvijala), na koncu pa (kakšna ironija) moraš priti k njim še prosit za dovoljenje, da te lahko molzejo. Hm, kakšen sistem smo si ustvarili! Danes sta samo še dva razreda. Pa ne: revni in bogati, niti levi in desni, ampak le še "zgornji" in "spodnji". Zgornji pripadajo "državi", spodnji pa so le še novodobni sužnji. Država ni več skupna, temveč je postala ločena od svojega prebivalstva, ki jo je ustvarilo in jo mora danes le še pod hudimi ustrahovanji vzdrževati. Postala je podjetje, ki skrbi samo še zase in za svoj sloj, "ta zgornje". Suženj pa dela dva šihta, enega (misli), da zase (pripada mu drobtinica od kosa kruha) in enega za "državo" (kateri pri celem kosu kruha manjka le tista uboga drobtinica).

To seveda nikakor ne velja zgolj za Grčijo, to velja za vse zahodne in hm…, "demokratične" ("demos" po grško pomeni "ljudstvo"!) družbe. Čeprav se vedno znova vprašam, kako daleč bo tako sploh še lahko šlo? Lačnih ljudi je vedno več…

Ampak, midva sva spoznala zelo odprtega, razgledanega in komunikativnega Thanassisa, Grka z velikim grškim srcem. Pogovor o politiki, raznih propadlih poslih in podobnih težkih temah se je vrtel samo na začetku. Kasneje smo postajali bolj in bolj zaupni in ugotavljali smo, da je spet usoda naštimala naše srečanje. Obstajajo ljudje na svetu, s katerimi spregovoriš par besed in si rečeš: "Ta je naš." In to sva si rekla pri srečanju s Thanassisom.

Thanassis

Sprva lahkotno živahen pogovor je postajal vse globlji in globlji. Thanassis naju je vprašal, kako živimo. Povedala sva mu, da smo že peto leto na poti, da tu pa tam kaj priložnostnega zaslužimo, Jankec pa nam k sreči omogoča skromno preživetje, brez previsokih stroškov, ki ga sicer moraš nameniti zgolj za bivanje pod nepremično streho.

Temu je sledilo vprašanje: "Zakaj pa ste se odločili za takšen način življenja?"

Ob tem vprašanju sva oba za trenutek utihnila. Potopila sva se v spomine. Ti so zgolj najini in večina jih ne more razumeti. To je seveda popolnoma normalno, saj ima vsak drugačno, povsem njegovo življenjsko zgodbo. Tokrat sva morda prvič dobila tako neposredno vprašanje. In to od človeka, ki je bil še nekaj minut nazaj tujec.

Saj naju je že kdo prej to vprašal, a tokrat je bilo nekaj drugače. Nekaj globljega, nekaj, kar je neizprosno zahtevalo iskren odgovor. Ne vem, zakaj, a zaznala sva nekaj večjega. Tisti trenutek sva se s Sebastjanom spogledala in se oba zavedla, da je Thanassisa poslala usoda zato, da je posodil svoj "glas", vprašanje pa je bilo izgovorjeno zato, da si nanj odgovoriva predvsem sama. Vedela sva, da je treba v globine, morda tudi boleče. Posvetiti bo treba tja, kjer sva že davno zaprla vrata, jih znova odpreti in preveriti, če je soba čista. Malce nelagodno in z malo strahu sva se pričela spuščati… Očitno je prišel čas, da to spominsko sobo preveriva.

Torej…, sva začela…