Sporočilo pravnukom: Pastirjev dnevnik (2.del)

05.09.2008

Vstal sem dobre volje, saj danes prideta moji. Noč je bila svetla od strel in doneča od gromov in dežja, ki je s tisoči debelih kapelj zadeval v pločevinasto streho. Tudi dopoldne špricajo plohice v visoki frekvenci, saj je še vedno močan jugo. Spet sem bil na podstrešju in popravil desko zraven dimnika, kjer je zevala za kakšen kvadratni meter velika luknja in to ravno nad štedilnikom, tako da je bila toplotna izguba ogromna. Potrebni sta bili le žaga in dobra volja. Zelo se pozna in temperatura v stanu se je takoj dvignila, super.

Kasneje sem izvedel od Dušana, da je ta stara deska pravzaprav polica, stara 150 let in je služila za zorenje sira. Ajej, počutim se kot bi spodkopal temelje egipčanske piramide.

Ker do petih popoldne Irene in Ane ter prijatelja Bobana še ni bilo, sem jo mahnil nasproti. Najprej sem nekje na pol poti proti Idrski planini srečal mojo srečo, Ano. Uf, kako je lahko objem topel. Bobanu je uspelo pripeljati avto do Svinjske planine, naprej pa ni šlo, ker je avto prenizek za našo divjo cesto. Na ramena smo natovorili njihovo prtljago, med katero je bilo ogromno dobrot, ki jih je Irena skrbno in z ljubeznijo nakupila v dolini.

Imeli smo lep večer. Spet sem z mojima. O, ko bi lahko tako ostalo…to bi bilo ta pravo. Manjka le še Eva. In bil bi najsrečnejši človek na svetu.

Boban ob toplem ognjišču

Tako se na planini pere posoda

06.09.2008

Ves dan plohe. Ker mi je Irena prinesla ene super obliže za kurje oko, sva se lahko z Bobanom odpravila na Stržnco. Vse kravce na broju, dobro. Proti večeru je poklical prijatelj Igor in povedal, da ima dosti doline in da pride kljub pozni uri na planino. Seveda je v temi zgrešil pot. Zabredel je skoraj pod vrh Matajurja…, sploh mi ni jasno, kako je lahko tam vozil?! Še dobro, da zaradi teme ni videl prepadne okolice. Ko je uvidel, da naprej le ne gre več, je poklical in nekako smo mu razložili, kje je prava pot. A prava pot je bila usodna za podvozje njegovega avta, ki je spustil vso svoje olje. S ceste je izruval ogromno skalo, ki mu je na karterju pustila za manjšo pest veliko luknjo. Z Bobanom sva mu šla naproti in mu pomagala odnesti robo do stana. Igor ni bil videti niti najmanj zaskrbljen in je celo pot igral kitaro… Marsikoga bi to zlomilo. Všeč mi je tak pristop in kot se je izkazalo kasneje, je edini pravi! Panika in jeza v takih trenutkih prav nič ne pomagata, prej škodita. Situacije v življenju, četudi niso prijetne, je potrebno sprejeti kot dobre, za nekaj že, čeprav mnogokrat to težko dojamemo.

Spat smo šli pozno.

Igor - drvar je hitro nasekal drva

07.09.2008

Obiskal nas je Dušan z ženo Nevenko. Prinesla sta domača jajca in jabolka, mmm, zelo dobro. Kravce so se vrnile s Stržnce. Dobile so balo sena. Z Bobanom sva nabrala vrečko gob, za katere sem bil prepričan, da so lisičke. Pa niso bile. Po knjigi in klicu v dolino se je izkazalo, da sva nabrala kilo in pol lisičjakov, ki sicer niso strupeni, a tudi ne preveč užitni. Škoda.

Okoli petih popoldne so Irena, Ana in Boban odšli. Spet solzice v očeh in nek težak občutek v prsih. Igor je ostal. Jutri bova poskusila z gozdarjevo pomočjo nekako spravit avto v dolino.

Kasneje je klical Boban in povedal, da je Irena na cesti našla odtrgan del karterja in da ga bodo pustili na označenem mestu ob cesti.

Ponoči je spet treskalo in deževalo.

08.09.2008

Med orodjem sem po čudnem naključju našel dvokomponentni kit, za tesnjenje tekočin. Neverjetno, kaj tako specifičnega težko najdeš celo v specializirani trgovini, kaj šele v skladišču dvesto let starega stana. Pa vendarle, dobre sile Matajurja so nama ponudile pomoč. Igor je takoj drzno napovedal popravilo nemogočega. Gozdarju Martinu, ki je bil še v dolini, sva naročila pet litrov olja, ki pa se je po opisanem zgolj smejal in nikakor ni verjel, da nama bo uspelo… Ta dan sem se prvič spoznal z »Dobro silo Matajurja«, ki jo zdaj kličem kar Dosima. Drugače si ne znam razlagat vseh teh naključij. Igorju je uspelo zatesniti nemogoče in v nemogočih okoliščinah. Brez Irene, ki je našla odtrgan del, ne bi bilo nič, brez gozdarjeva olja prav tako ne… le kako se je verjetno že pred leti znašel kit na planini mi tudi ni jasno, in od kod drznost Igorja, da je sploh tako pristopil k problemu. A presenečenj še ni bilo konec. Ko se je Igor že ves nasmejan hotel odpeljati, sem opazil, da pod avtom z močnim pritiskom pušča gorivo. Pretrgana je bila tudi cev goriva in samo bog ve, zakaj sem v nahrbtniku imel močan lepilni trak (po domače daktejp). Igorju se je torej po neverjetnih naključjih uspelo pripeljati v Izolo, gozdarju pa, ki je vse skupaj zgolj pesimistično opazoval, še nekaj dni ni šlo v glavo, kako mu je to uspelo.

Sam sem torej cel dan prebil na novi cesti, proti večeru pa sem se še malo posvetil mojim kravicam, ki so me pridno čakale.

Igor - mehanik je hitro zrihtal avto

09.09.2008

Kravce okoli stana. Ko se Breškove premikajo, Sašika zaostaja in tuli za njimi, ne vem, kaj ji je. Sekal sem drva. Poskusil sem zakurit v odprtem ognjišču v stanu, ki mi ga je danes modificiral Igor. To je ognjišče, na katerem so v preteklosti pripravljali skuto. No, temperatura se je res dvignila, vlaga je padla, a bilo je kar precej zadimljeno, tako da tako kurjenje ni najbolj primerno za bivanje.

Skuhal sem si dobro zelenjavno juho. Ugotovil sem, da okoli stana raste zelo užitna in dobra rastlina z imenom stajska metlika, ki nekako spominja na lobodo. Lahko jo uporabiš za solato, celo kot osnovo, lahko jo pripraviš kot špinačo, ali pa vanjo zaviješ skuto in poješ kar takšno, njami!

Pa še to, danes se mi je prvič pustila božat kravica z imenom Bela. Ta bo zdaj moja ljubljenka.

Bela je odslej moja scrkljanka

10.09.2008

Jutro se je začelo v dimu. Dimnik ni in ni hotel potegnit. Bilo je tako zadimljeno, da so me že precej bolela pljuča. Nisem vedel, kaj naj naredim, zato sem si skuhal kavo kar na plinu in jo v miru spil pred stanom. Na štedilnik sem pozabil in se s karjolo odpravil na glavna vrata zamenjat akumulator. Na cesti sem srečal gospoda s Sužida, ki je podiral drevesa.

Ves dan sem pospravljal pred dnevi podrte bukve. Ko se mi je zdela grmada dovolj velika, sem jo prižgal. Lepo je zagorela, a kaj, ko je veter zamenjal smer in jo je pogorela le polovica. Bom dokončal jutri.

Kravce so bile ves dan ob meni in ko sem jim že hotel posekat nekaj svežih bukev, sta delo namesto mene opravila gozdar in njegov pomočnik. Kravce so slišale njuno motorko in jo mahnile na cesto proti Robiču, kjer sta podirala. No, lepo, v slogi je moč.

Proti večeru sem se spet lotil dimnika in ugotovil, da je koleno popolnoma zabito. Bingo, zdaj super vleče.

Po telefonu sem govoril z Dušanom, saj bom kmalu potreboval nove vreče krmil. V soboto imajo v Sužidu dan odprtih vrat. Prikazali naj bi nekaj starih običajev in tako privabili nekaj turistov. Prireditve naj bi se udeležil tudi jaz, a me verjetno ne bo, ker je napoved vremena slaba, pot v dolino in nazaj pa vzame kar nekaj ur hoje, saj Sužid leži na 200 metrih nadmorske, moja planina pa 800 metrov višje. Slaba napoved, ki omenja tudi hude ohladitve in obilo dežja čez vikend, vse tja do torka, pa povzroča skrbi tudi Ireni, ki bo ta vikend raje ostala v Izoli. Oh, kako bi bilo lepo, ko bi lahko bila ves čas skupaj. Upam, da bo drugo leto drugače in da bova uživala to darilo skupaj. Bom prosil Dosimo, da me usliši.

Po radiu poslušam fuzbal, brez veze. Smešno, kako se te stvari zdijo tu na planini nepomembne, četudi ti je fuzbal v dolini zanimiv.

Lajko se mi je že drugič povaljal v kravjaku. Spet sem ga kopal, jao jao, ne vem kako naj mu dopovem, da je prašič, heh.

11.09.2008

Že takoj zjutraj sem začel vleči bukve k stanu, saj si moram naredit nekaj zaloge, če bo res, tako vsaj napovedujejo, več dni mrzlo in mokro. S pilo, ki mi jo je ob odhodu na planino kupil oče, sem nabrusil sekiro in račun. Kar žvižgalo je. Spet sem poskusil zakurit grmado. Tokrat mi je bil veter zaveznik in ogenj je bil vsaj pet metrov visok, juhu.

Gozdar Martin in njegov pomočnik Vaco sta mi pripeljala vodo, jaz pa sem ju posladkal s čokoladnim kifelcem, darom, ki ga je z ljubeznijo prinesla moja ženkica ob zadnjem obisku.

Danes jima je pomagal še en delavec. Kravce so jih vesele, saj je listja v izobilju. Bela se je že tako razvadila, da okoli 12:00 pride pred stan prosit krmil. Je pač moja scrkljanka, ja, ja. Danes se mi je tudi Sašika pustila božat.

Razmišljam, kje bi drugo leto naredil vrt in kje kurnik. Da bi imel svoje kure, sanjam že leta. Upam, da bodo moje želje sinhrone z lastniki s Sužida.

Tukaj bi bil celo večnost…tu je tako lepo.

12.09.2008

Takoj ko sem vstal, sem nasekal še nekaj drv. Zaloga 100%! Potem sem izkoristil še lepo vreme in si opral nogavice. Odločil sem se, da si danes skuham malo boljše kosilo. Nabral sem polno skledo stajske metlike in regrata, ki je jeseni vsaj tako dober kot spomladi, le da to malokdo ve. Narezal sem še pet česnov, dodal fižol, olivno olje, kis…mmm, tako dobre solate pa že dolgo ne. Skuhal sem tudi goriške klobase, od katerih jih je polovico pojedel Laj. O, kako je cmokal. Sit sem se kar nekaj časa crkljal na sončku, potem pa sem pogrel škaf vode in se pošteno okopal, nakar med brisanjem zaslišim znan: "Ohoooj, ohoooj!" Hudiča, kdo pa bi lahko bil, saj glas ni bil Irenin ali Anin, ki edini tako vzklikata. Zatulim nazaj in na cesti proti stanu šokiran zagledam očeta in mamo. Kako veselje! Vzklika jih je naučila Irena, jasno, hehe. Prinesla sta mi dva nahrbtnika darov. Sadje, perutničke, pasulj, sladkarije, nov klobuk, pa novo trenerko, tako nobel, Nike! Ta bo za v dolino, za k maši. Starši, ja, rada me imata, zelo. Vesela sta, da sem tu, še posebej oče, se mi zdi.

Mama je spekla meso, oče pa mi je popravil sekiro, ki je uhajala z držala. Upam, da bova lahko drugo leto z očetom, ko bo v penziji, preživela mnogo lepih dni na planini. Kmalu sta se zaradi slabe napovedi odpravila domov. Želel sem ju pospremiti do glavnih vrat, a nas je močno neurje prignalo nazaj v stan. Malo sta povedrila, oblekel sem ju v pelerine in že sta jo mahnila. Ko sta odhajala, ni deževalo, po nekaj minutah pa se je spet močno ulilo. Reveža, morala bi ostati. No, vsaj strel in toče ni bilo. Komaj čakam, da se javita.

Ker je veter spremenil smer iz juga na burjo, je pihalo naravnost v cev dimnika, od tam v peč, iz nje pa v prostor. Spet sem bil na podstrešju, že vsaj dvajsetič, odkar sem tu. Tudi streha na večih koncih močno pušča…kaplja mi v stan, sranje. Malo si pomagam z odpadnimi žlebovi, a dosti ne pomaga, potrebna je obnove.

Kravce so bile do nevihte okoli stana, po njej pa so Breškove verjetno odšle na Stržnco.

Pogrešam Ireno, Ano in Evo, močno. Eva je starejša hči in jo bolj malo omenjam, ker jo bolj zanimajo mestne zadeve kot pa ta odročna samota…, kar pa ne pomeni, da je ne pogrešam, o, pa še kako!

Tako, zaloga...100% !

Mmmmm, kako diši! Hvala, mami!

Ročaj sekire je popravljen! Hvala, ati!

"Dosima, čuvaj ju, prosim, na poti v dolino!"

13.09.2008

Po deževni noči sem se zbudil v vetrovno (spet jugo) jutro, a brez dežja. Izkoristil sem vreme in se na hitro podal na ogled ograj. Začel sem čisto spodaj, pri vratih v Sužid. Do glavnih vrat vse v redu. Od tam pa do stare lese pa je bilo potrebnih kar nekaj kozmetičnih popravkov, saj je nevihta pustila svoje podpise. Hotel sem na Stržnco, a se je na pol poti spet močno ulilo. Že drugi dan sem se pustil premočit, a nič hudega. Od takrat pa do večera je padalo na polno, brez prestanka. Dan sva z Lajem preživela v stanu in se basala s hrano. Bral sem eno dobro knjigo o zeliščih in sanjal, kako bova drugo leto igrala teto Pehto. Okoli 18:00 je jugo obrnil v suho in hladno burjo. Občutno se je ohladilo. Spet sem bil na podstrešju in lovil kapljice, ki jim je uspelo najti luknjice v strehi. Rabljene posode od soli se obnesejo kot super lovilci.

Danes so imeli v Sužidu dan odprtih vrat, a mislim, da so bila ob takem vremenu bolj zaprta.

14.09.2008

Burja je ohladila planino. Dežja pa danes ni bilo. Takoj zjutraj sem se toplo oblečen odpravil iskat moje kravice. Ograja je bila od burje prerešetana na petih mestih. Na vrhu Stržnce sem kar juckal, saj sem naštel vse kravce. Gor so vse, tudi Ručnove, kar me preseneča, ker sem jih imel vseskozi za nekakšne hišne kravce, ki jih pohajanje ne zanima. Za Breškove pa imam itak občutek, da bi obšle cel svet, če bi le imele prosto pot. Ko sem se vrnil v stan, me je v njem že čakal Dušan, ki mi je pripeljal krmila, polivinil za podstrešje, plastiko za okno in dvajset rajskih jajčk. Kako sem jih vesel. Malo sva počvekala in govorila o prihodnjem letu. Povedal mi je, da so na Idrski planini zaključili sezono, večina krav s Svinjske pa jo je menda pobrisala v dolino. No, zdaj sem pa res sam na planini. Seveda je z mano Laj in dobre sile Matajurja.

Mi je pa dan pokazal, da Matajur le ni zgolj raj, ampak so na njem prisotne tudi temnejše sile. Pokazala se mi je smrt. Prav na sredo pašnika mi je položila truplo mlade srnice. Nanjo me je opozoril črni krokar, ki ji je še topli kljuval oči. Prvič v življenju sem skopal grobek, vanj položil mlado telesce, nanj pa bele in rumene rožice. Žalostno.

Popoldne sem jo mahnil proti Robiču, da si malo bolje ogledam ta del pašnikov. Prav od blizu sva si zrla iz oči v oči s starim srnjakom. Paše na jasah je še kar nekaj in čudi me, da krave ne krenejo tja… jih bom poskusil spravit tja s krmili, ko se vrnejo s Stržnce.

Ko sem se vračal, sem prav na mestu, kjer se v brezpotju končuje nova cesta, našel kamnito srce, veliko za dve dlani in neverjetno pravilne oblike. Kakšna simbolika na tak dan. Tam, kjer se navidezno končuje pot, tam je spet življenje. To je krog, v katerega smo ujeta vsa živa bitja, tudi ljudje, le da je to tako težko razumeti. Živela večnost!!!

V stanu sem gostil dva lovca, za katera se je izkazalo, da sta mojstra, ki bosta letos dokončala novo pastirsko kočo, ki se gradi nad starim stanom. Z njima je bil Jure, ki mi je ponosno razkazoval načrte. To bo koča s petimi zvezdicami. Pa vendar je Matajur poln angelov.

Komaj čakam sredo, ko pride na planino še ljubezen v obliki moje žene in moja sreča Ana. Eva bo spet ostala doma, kajpada.

P.S. Ko to pišem, Laj od vseh današnjih kilometrov spi kot ubit, hehe.

S Krnom sva se poslovila od mlade srnice

Smrt in življenje... oba sta tu... zdaj...

15.09.2008

Zbudil sem se v hladnem stanu. Burja najde vsako luknjico v starem razpokanem zidu. Notranji termometer je pokazal 14 stopinj, zunanji pa 6. Tudi tekom dneva mi stana ni uspelo segreti čez 16 stopinj, četudi sem si spet drznil zakurit kamin. Razen dima, nisem dobil nič. Zjutraj sem se ogrel s karjolo, ko sem peljal zamenjat akumulator od vrat.

Kravce so končno prišle s Stržnce. Najprej Ručnove, po kakšni uri pa še Breškove. Preštel sem jih. Dvakrat jih je bilo preveč, heh… no, po petih poskusih sem bil siguren, da so vse. Lepo sem jih nakrmil s krmili, dobile so tudi balo sena. Vesel sem, da so spet tu. Belo sem božal kakšnih deset minut, no, je pač moja scrkljanka. Potem sem kake pol ure posedal med ležečimi telički. Zdelo se mi je, da me grejejo s svojo energijo. Ja, kravce so me že sprejele in se navadile name, jaz pa na njih.

V spodnji levi staji sem napeljal vrvi za sušenje zelišč in paleto za šipek. Popoldne pa sem spet malo raziskoval po skritih jasah, tokrat proti Stržnci. Jas je veliko, tudi kalov z vodo je nekaj, le travica ni več poletno bujna.

Ura je že pozna, zunaj spet poje burja, pred mano je še ena hladna noč. Komaj čakam ženkico, da me pogreje, za Ano bo pa bolje, da ostane doma, v precej toplejši Izoli. Pa saj jo bo naslednje poletje poln Matajur.

16.09.2008

V stanu je bilo zjutraj zelo mrzlo. Ko bi le zdržal ogenj čez noč v štedilniku. Tako pa verjetno ugasne kmalu zatem, ko zaspim. Potem je potrebno zjutraj vse znova. Temperatura je zjutraj nizka, nekako mi jo uspe čez dan spravit do 16 stopinj, zvečer do 17, potem pa spet noč in ohladitev. Brrr…zato sem bil bolj zunaj in se grel z delom. Kosil sem koprive. Predtem sem jih nabral za čaj, sveže so super, pa tri šope za posušit, za v Izolo, da me bodo spominjale na moj Matajur. Kopriva je zelo zdravilna zel, čisti kri, ledvice in jetra ter krepi telo. Nabira in pije se jih, ko pada luna.

Torej, košnja, drva, sekanje, žaganje… Okoli 15:00 je pripeljal velik kamion do novega stana. Pripeljal je ogromno peska, cement, mrež in apno, ki mi ga je poslal Dušan, kot darilo za moj wc. Šofer je pesek stresel kar na sredo ceste in kakšno uro sem ga moral odmetavati, da sem naredil prostor, da bodo lahko s traktorjem sploh pripeljali mimo. Tako mi je bilo prijetno toplo, heh.

Kravce so okoli stana. Ko dobijo krmila in nekaj bukovega listja in ko teleta posesajo sladko mleko, poležejo po travi, sam pa se jim pridružim in malo posedim med njimi. Teleta se sicer ne pustijo božat, so pa mirna in jih ne moti moja prisotnost.

Jutri pride Irena. Oj, kako se veselim. Tako jo bom objel, da bova postala eno in poletela višje od planine. Četudi mi Matajur daje vse, mi je brez Irene težko. Vem, da čuti Irena enako. Vem, da bo jutri sonce.

17.09.2008

Ko sem vstal, je zunanji termometer kazal 2 stopinji, a meni je bilo toplo, saj sem vedel, da na planino prihaja moja ljubezen. Hitro sem nasekal nekaj drv, nalil vodo v korita in preštel kravce. Panika, dve manjkata! Takoj sem tekel pregledat ograje in mimogrede zamenjal baterijo za električnega pastirja. Vse ok. Pa kje sta kravi?? Med brezglavim skakanjem po planini sta me poklicala gozdarja in me povabila na odprtem ognju pečene klobase, domače, mmm, dobre. Povedala sta mi, da sta bili z njima v gozdu dve kravi in pridno pospravljali sveže bukve. Uf, kakšno olajšanje! Potem sem jo sit in pomirjen mahnil Ireni naproti, ki je bila že na poti. Pešačil sem skoraj do Avse, kjer se je izza ovinka pojavil najin avto, v njem pa nekaj najlepšega, kar zmore ustaviti moj pogled. Moja draga. S solzicami v očeh sva se objela in z drhtečim telesom sem se potopil v njeno. Kako sem jo pogrešal! Zdaj sva skupaj na planini, v stanu in to veselje ne potrebuje besed.

Kravic pa ni, verjetno so na novih posekah in čistijo bogato sveže listje.

18.09.2008

Danes sva z Ireno malce pospala, zbudila sva se ob osmih, hehe. Kmalu zatem sta prišla gozdar Martin in njegov novi pomočnik Haso. S terencem sta pripeljala svežo vodo in poln keson smreke in belega gabra, za mrzle dni…Oddolžila sva se jima z večerjo.

Pokosila sva koprive na treh jasah proti Robiču. Kravice so okoli stana, proti večeru pa jo kot vsak dan mahnejo na Mcdrive, nove poseke, kjer se zares napokajo bukovega listja. Bela je že tako domača, da si je dovolila prestopit električnega pastirja, ki je postavljen okoli stana. Ker se tu ne pasejo, je trava visoka in sveža…pa saj ji privoščiva, je pa zvitorepka, ja. Hrabrost je pač nagrajena, saj nekaj drugih kravic stoji za pastirjem in samo poželjivo gledajo junaško dejanje Bele.

Zdaj ko sva z Ireno spet skupaj, angelčki kar plešejo okoli naju. Imam se zelo lepo. Čutim popolnost.

19.09.2008

Lep sončen dan. Irenca je skuhala noro dobro kosilo. Gratiniran piščanec v pečici. Spet sva gostila gozdarja. Obiskala sta naju Matej s Kreda in Florjan s Sužida. Mateju pazimo kozice in za nagrado nam je pripeljal še eno. Čvekali smo celo dopoldne.

Popoldne sva hodila po planini in se spoznavala z drevesi in grmi. Našla sva lipo in češmin. Najedla sva se kislih plodov češmina, ki jih po prebranem v knjigi lahko tudi skuhaš v marmelado.

Kravce okoli stana in v bukvah na novih posekah. Delujejo zadovoljne in zdrave. Jure je po telefonu sporočil, da zidarjev ne bo, menda pridejo naslednji teden. Na planino se je z motorjem pripeljal Italijan iz vasi Matajur na italijanski strani, ki je iskal svoja izgubljena psa. Z Ireno sva v sredo res slišala njun lajež pod Tršco. Upava, da ju najde, saj se bojiva za najine koze.

20.09.2008

Takoj po jutranji kavi sva se odpravila na vrh Matajurja. Ob zelo počasnem koraku in mnogih postankih ob rožicah, sva do vrha Matajurja porabila dve uri in pol. Kljub burji sta bili Furlanija in Istra v megli, škoda. Na severu pa sva videla vse slovenske gore. Pot na vrh naju je očarala, prav tako kot sam cilj. Opazovala sva veliko jato krokarjev v vrtoglavih preletih, pojedla ribe iz pločevinke in suho sadje in že sva jo mahnila domov. Nazaj grede sva si natočila Tršco in se ustavila pri lovcih, kjer sva se spet naposlušala zanimivih lovskih zgodb. Doma so naju pričakale vse kravice, ki sva jih posladkala s krmili, balo in bukvami. Spet sva malo posedela med njimi. Imava se lepo, imava se rada.

Najedla sva se tudi češmina, ki naju prijetno osveži.