Biti gospodar ali služabnik?

Poletje v Falassarni je bilo pravzaprav kar bogato z izkušnjami, razmišljanji, zanimivimi novimi poznanstvi, predvsem pa osebnimi "čistilnimi" trenutki. Ko danes pogledam nazaj, opažam, da je bilo veliko več duševnih umivanj kot sem si sploh predstavljala. Le časa ni bilo za njihovo ubesedenje. Zato pa je sedaj…

Poletno delo sobarice v apartmajih pri isti družini kot leto poprej sem opravila s popolnoma drugačnim pristopom kot prvič.

Spomnim se pa, kako me je leta 2015 pralo…

Sredi avgusta sem bila postavljena pred veliko osebno preizkušnjo. Včasih misliš, da si določene stvari presegel. Seveda te slejkoprej čaka situacija, da to preveriš. In šele takrat ugotoviš, da si imel le usta polna hvale. Ja, dokler samo govoriš, je vse slišati zelo enostavno. Besede lahko lepo oblikuješ, lahko so polne modrosti, resničnost te pa potem polije z mrzlo vodo. Vsaj mene je. Na glavo mi je zlila cel škaf.

…Ana se je vrnila z dela na plaži in mi povedala, da jo je šefinja vprašala, če bi bila jaz pripravljena sprejeti delo sobarice pri družini, ki ima v lasti štirinajst poletnih apartmajev. Sin se septembra poroči in vemo, kaj pomeni pripraviti kretsko poroko. Zato nujno potrebujejo dodatno roko. Jutri ob sedmih se lahko dobim z lastnico, "Če hočeš, seveda…" je še pridala.

Aha…

"Hja, lahko se grem vsaj pozanimat," sem najprej ne preveč prepričljivo rekla, da bi prikrila svoje mešane občutke, ki so me pravzaprav presenetili. Iz ozadja se je namreč prerinil ego in njegov neprijetni glas se je slišal prav zoprno, ko se mi je rogal naravnost v obraz: "Aja, sedaj boš pa čistila za turisti? Stregla boš njihovim kapricam?? Po vseh teh letih, najprej velikega podjetništva, nato svobode Matajurja, iskanja, raziskovanja in popotovanja, je na koncu to edino delo, ki ti pritiče? Ki si ga sposobna? Bila si solastnica podjetja, gospa v čisti pisarni, z velikim mnenjem o sebi in svojih talentih, znanjih, sposobnostih… Zdaj ti je pa ostalo zgolj čiščenje turističnih apartmajev??"

Na silo sem se otresla njegovih napadov in se zavedla, kako daleč sem še od modrosti. Kaj mi vendar je? Vedno sem govorila, da mi ni problem poprijeti za kakršnokoli delo, da je vsako delo častno…, sedaj pa, ko mi je priložnost dobesedno padla v naročje, se grem pa neko ponosno gospo, takšno, ki pa že ne bo v roke prijela krtače za straniščno školjko ali poravnala rjuhe na postelji, ki ni njena. Čeprav to pravzaprav počnem vsak dan. In mi to nikoli ni predstavljalo težav. Kaj je torej problem? Plačilo ni tako slabo, tudi urnik ne, delam sama, brez nadzora, vem tudi to, da delo opravim dobro. Torej??? Ja, priznam, samo to me je mučilo, da bom to opravila za druge. In za drugimi. "Ti egec ti, prikriti in skriti, mislila sem, da si utihnil, a očitno si še kako prisoten, vedno čakaš, kdaj bom malce podvomila v svojo pot in že si spet tu s svojim posmehljivim šepetom."

Ja, vsak dan znova se moraš boriti z napadi lastnega uma. Enkrat z njim, drugič proti njemu. Včasih sta prijatelja, včasih sovražnika. Tem bojem s skupno besedno rečemo: "ŽIVLJENJE".

Ampak, pralo me pa je…

Delo sem pozneje sprejela, s celo družino vzpostavila en tak poseben, povsem prijateljski odnos, na koncu pa smo bili celo vsi trije povabljeni na mega kretsko poroko, kjer je bilo kar 650 svatov (gospe Androniki - moji šefinji, je bilo to kar malce nerodno povedati, da bo poroka tako "skromna").

Skratka, povsem so me sprejeli v svojo družino in s svojo preprosto domačnostjo dajali vrednost vsakemu kamenčku v mozaiku del, povezanih s turistično sezono.

S kakšnimi mislimi pa sem se ukvarjala pred pričetkom!!!

Kretska poroka 2015

Naslednje leto sem tako prišla delat k prijateljem, ne k tujim delodajalcem. Tokrat sva sodelovali z nevesto Rulo. Mlada, prijazna, a odločna, s svežimi idejami, je uspešno prevzela delo organizatorke namestitev, mama Androniki pa je stopila bolj v ozadje ter malce upočasnila svoj neutrudni tempo prejšnjih let. Morda pa je ravno ta "dodatek" v času letos njej prinesel vprašanja, povezana s smislom… vsega skupaj. Preteklosti, sedanjosti in nenazadnje, njenega "prostega" časa v prihodnosti.

Vroče avgustovsko sonce je vse goste apartmajev prav kmalu pognalo na plažo. Tako sem lahko hitro opravila svoje delo. Hotela sem že oditi, ko sem opazila, da Androniki sama sedi v jedilnici, zazrta nekam v daljavo. Začutila sem njeno osamljenost in se odločila, da malo posedim z njo. "Kako ste, Androniki?" sem jo vprašala. Pogledala me je s pogledom, ki je izražal veliko željo po družbi. Znašla se je v trenutku, polnem spominov iz preteklosti in želela jih je z nekom deliti.

"Ah, ne vem…" je začela. "V preteklosti je bilo vse drugače…, nič kaj dosti se nisem spraševala… Z možem sva trdo delala, da sva dvignila vse to. Začela sva pred petindvajsetimi leti s štirimi starimi sobami, kasneje naredila še šest novih apartmajev, pred sedmimi leti pa smo s sinom naredili še te nove štiri iz kamna. Petindvajset let dela, skrbi, nenehnih misli o sezoni. Danes se sprašujem, če je bilo vse to skupaj vredno vsega tega…"

Začudeno sem jo pogledala. Kaj jo je navedlo na take misli? Doslej sem mislila, da je z Androniki vse v redu. Da je to tisto, kar jo izpolnjuje. Da je dosegla v življenju tisto, kar si je želela, po čemer je hrepenela. Pa je res?

Nadaljevala je: "Veš, saj včasih je bilo lepo, denarja je bilo dovolj, imeli pa smo tudi čas za veselje, zabavo, druženje… Danes pa je država postala najbolj požrešen "turist", pobere večino našega dela. In to me žalosti. Tudi v preteklosti smo ji dajali svoj delež, a ne tolikšen. Danes pa se mi zdi, da delamo samo še zanjo. Ko si preračunam vse te njene davščine, pa prispevke, pa dovoljenja, pa…, se moj delež ustavi pri slabih 25% vsega dohodka, pa še ta ni povsem moj, saj grem s tem denarjem v trgovino in jim tam pustim še novih 24% na vse, kar kupim. Kako si lahko tako nenasiten? In tako neumen, da tako globoko zažreš svojega gostitelja, to je svoje lastno ljudstvo, ki te edino hrani? A najbolj boli to, da nam kljub vsem tem rednem in visokem plačevanju ves čas še grozijo in nalagajo nove in nove obremenitve. Plačaj to, sicer…, narediti moraš to, sicer…, prinesi nam še te papirje, pojdi tja, pridi sem… Postali smo nekakšni roboti, ki samo še izvršujemo njihove ukaze in jim kar naprej nekaj plačujemo, če sem iskrena, niti ne vem več natančno, kaj vse hočejo od mene, samo to vem, da mi ves čas visi nad glavo, da moram narediti vse, kar rečejo, četudi ne razumem, sicer bom plačala kazen. No, to je moj dosežek petindvajsetletnega dela.

Najlepša leta so šla, danes sem stara in zgarana in vsak dan se soočam le z vprašanjem: "Sem danes naredila vse prav? Sem kaj pozabila? Bom plačala kazen?" Zato se še enkrat vprašam: "Je bilo res vse skupaj vredno takega zaključka moje delovne zmogljivosti?"

Zlate sanje mnogih

Za trenutek sva obsedeli v tišini. Razumela sem njeno zmedenost in nerazumevanje vseh teh zakonov, pritiskov, groženj s kaznimi… Šla je skozi drugačno, precej bolj preprosto življenjsko obdobje. Pravzaprav sem bila tega tudi sama kar precej deležna. Danes je svet res popolnoma drugačen. Precej bolj tuj, brezoseben, brezkompromisen. Mi, severnjaki smo na to že malo navajeni. Pri nas je tak hladen način države, ki se je povsem ločila od svojih državljanov, že dolgo časa nekaj povsem vsakdanjega. Tu se je to začelo šele pred nekaj leti. In mnogo Grkov (sploh teh, ki živijo na otokih) je zmedenih, prestrašenih, predvsem pa razočaranih. A vse, kar so želeli, je bilo to, da bi sicer nekaj delali, vendar pa zraven še živeli. Danes pa jim želijo še to vzeti. Naša strast do življenja je nam, severnjakom, že davno ugasnila. Kako škoda bi mi bilo, da bi ugasnila tudi tu.

Domov sem odšla zamišljena. Zavedla sem se, da se vsak od nas slejkoprej znajde v trenutku vprašanj brez odgovorov. Morda so, pa jih je treba le najti. A…, morda jih sploh ni.

Tako da je pravzaprav povsem vseeno ali si gospodar ali služabnik. Na koncu si vedno… sam. Z vprašanji brez odgovorov…

Ampak…, morda pa prav jutri najdem enega…

In..., danes je nov dan!