Pastirjev dnevnik (1.del)

Planina pod Matajurjem, tam, kjer si iz oči v oči zreš z mogočnim Kaninom, ob sončnih zatonih pa svoje krvavo rdeče kraljevsko ogrinjalo ponosno razkazuje Krn.

Avgusta leta 2008 je na to planino Sebastjana poklicala Dosima…

Sužiška planina…, kraj, kjer se dogajajo čudeži.

Takrat je nastal tudi spodaj objavljeni:

Pastirjev dnevnik

23.08.2008

Irena, Ana in Sebastjan

Naš prvi dan, ko smo sami na planini. Ves dan močne nevihte s točo, tako da smo več ali manj pospravljali po koči. Spoznali smo polhca, ki se nam je pokazal med tramovi, medtem ko smo brali pastirjev dnevnik iz leta 2006. Popoldan se je pet krav (črnih) paslo okoli koče, za ostale upamo, da so na Stržnci, tako se namreč imenuje vrh pašnika nad stanom. Do njega je kakšnih 30 minut hoje, ki se vseskozi vzpenja, saj je ta pašnik kakšnih 300 metrov nad stanom. Pot do Stržnce vodi skozi čarobni gozd, poln starih in pravljičnih bukev, ob poti pa prav ob koraku zevata dva grozljiva in neznano globoka brezna. Pastir Karlo, ki me je uvajal v pastirstvo pravi, da sta globoka vsaj 500 metrov in da sta že jemala življenja. Kdo ve? Jutri gremo preverit, če so kravice gor.

24.08.2008

Zjutraj smo se zbudili v hladno, a sončno jutro. Termometer je kazal za avgust nizkih 11 stopinj. Jutranje sonce je obsijalo v sneg odete gore. Prve so se pojavile črne krave. V vodnjak se je nateklo precej vode (tretji klin). Z neba nas opazuje luna, ki je v zadnjem krajcu. Danes sem prvič v življenju držal v rokah koso. Seveda sem jo prijel narobe in če mi Irena ne bi povedala, da moram zamenjat roki, bi bilo pokošenega bolj malo. Bel kozel, ki šepa, leži v hlevu. Ana mu je nesla nekaj kruha, krmil in listja. Je izredno suh. Opoldne sem šel na Stržnco. 48 rjavih krav uživa v bogati paši, tudi vode v naravnem kalu, ki ga je napolnil dež, je dovolj. Popravil sem vrata in del ograje. Danes smo se tuširali, pasalo. Od 34 koz so v bližini stana ostale zgolj tri… ostale so se šle potepat po prostranstvih Matajurja. Na obisk je prišel Dušan s familijo. Na brzino mi je dal lekcijo v košenju kopriv. Seveda sem s svojim štorastim pristopom zvabil kar nekaj nasmeškov na lica obiskovalcev.

 Pobeljen Kanin

25.08.2008

Ručnove krave (črne, na planini jih je 14) zjutraj odšle proti stari lesi. Opoldne so se vrnile in popasle pokošene koprive. Rastočih se ne lotijo, saj se še živa kopriva prav pekoče brani, pokošena pa hitro izgubi ostrino svojega orožja. Breškove krave (rjave, na planini jih je 49) še vedno strgajo travo na Stržnci. Koz še vedno ni, razen mlade, ki jo je Ana preimenovala v Spiko, njene mame Ree in starega kozla Kronosa. Pregledal sem ograje, manjša popravila.

Ana in kozica Spika

26.08.2008

Danes praznujemo okrogel, 40. rojstni dan moje ljube ženkice Irene. Breškove krave so že zjutraj prišle na žur in popile štiri banje vode na eks. Opravili smo najnujnejše in jo kmalu mahnili v dolino. V Podbeli smo se skopali v že kar precej mrzli Nadiži, v Kobaridu pa smo pojedli pico in sladoled. Ko smo se okoli 15:00 vračali na planino, smo pri Idrskih vratih srečali dva starejša lovca, ki sta nam prijazno peljala vso robo do lovske koče, ki je le streljaj oddaljena od naše planine, mi pa smo s peresno lahkim korakom priplesali do stana. Vse kravice so čakale na nadaljevanje žura. Po treh dneh so se vrnile tudi koze. Žur, seveda! Obiskale so nas tudi srne. Stari kozel Kronos je že tako okreval, da se je kakšne pol ure pretepal s sivim kozlom. Mislimo, da je celo zmagal. Klical nas je Dušan in naročil, da damo jutri kravam eno balo sena.

Pogumen skok v mrzlo Nadižo

Stari Kronos se ne da

Naduti mladenič se je moral umakniti

27.08.2008

Zjutraj smo po strmini skotalili balo sena in jo potresli s krmili. Do večera so jo krave, ki smo jih tako lažje prešteli, pojedle. Danes smo se tudi bolj od blizu spoznali z njimi. Ana je hodila od ene do druge s seznamom in klicala njihova imena. Čez dan je Irena prala žehto (vsaj za dva stroja), kosili smo koprive, pa sekali drva… Na glavna vrata sem obesil napis „ZAPIRAJ VRATA“. Popravil strgano ograjo. Krave so popile osem banj. Proti večeru je ena od krav podrla ogrodje indijanskega tipija, ki je že leta stal na robu pašnika. Hvala bogu se ni poškodovala. Izoliral sem tudi vrata v shrambo, saj je bil prejšnjo noč kar močen prepih.

28.08.2008

Krave cel dan okoli stana. Skuhali smo si pravo kmečko kosilo. Krompir, zelje in klobase. Z Ireno sva kosila koprive. Bil sem na podstrešju stana, kjer sem popravil dimnik, ki je dim spuščal v streho, namesto na prosto. Ob zahodu sem podrl svoje prvo drevo. Pet metrov visok jesen. Hudo mi je za njim, le koliko let se je že vzpenjal proti nebu, dokler se ni ena mona spravila nadenj z motorko. Liste s padlega drevesa so Ručnove krave kar pocmokale. Podiranje dreves je ena od ne najlepših zadolžitev pastirja na planini. Podiralo naj bi se iz dveh razlogov: čiščenje in širjenje pašnika, listi pa kot dopolnilna hrana za krave.

Proti večeru je siv kozel nokavtiral Ano. Revica ima oko zatečeno kot kak boksar. A nič hudega, saj je pravi planinski junak in na njenem licu je kljub podplutbi velik nasmeh.

Povsod se kadi, samo skozi dimnik ne

29.08.2008

Takoj zjutraj smo pobarvali napajalna korita z maso proti vlagi, potem sem pokosil koprive. H glavnim vratom sem šel iskat akumulator in ga dal polnit. Fino bi bilo imeti dva, saj je sedaj ograja proti Sužidu, razen z bodečo žico, nevarovana. Upam, da krave tega ne pogruntajo. Drugače pa so se živalce ves dan pasle okoli stana, popoldne pa so se posladkale z bukovim listjem (cca 10 bukev). Dela nevajene roke me od motorke kar malce bolijo. Pripravili smo si tudi nekaj kurjave. Vreme je že osmi dan zapored krasno. Gozdar Martin in njegov pomočnik Vasja, ki za pašno skupnost čistita gozd in tako širita pašno površino, sta nam pripeljala vodo in nekaj naročene hrane. Ker voda z vodnega zajetja Tršca ne teče, sta nam edina možnost, da pridemo do pitne vode. Hvaležno smo ju gostili na večerji.

"No, pa dajmo!"

30.08.2008

Kravce ves dan s sklonjenimi vratovi pasejo planinsko travco okoli stana. Zjutraj so peš iz Sužida  prišli Dušan, Luka in Matevž, Jure pa se je pripeljal s traktorjem in pripeljal kakšnih 25 vreč krmil. Z Dušanom sva sekala in podirala buke. Okoli poldne sva se z Juretom odpravila proti zajetju Tršca. Hodila sva ob vodovodni cevi in spuščala zrak iz oddušnikov. Po moji oceni je od moje planine do zajetja kakšnih pet kilometrov, navkreber seveda. Ko sva se po dveh urah vrnila, sva bila kar malo razočarana, saj je po cevi v lopoč (vodno zajetje na planini, podobno ribniku) pritekel le tanek curek. Ker je bilo v lopoču nekaj vode od dežja, smo vendarle to vodo poskusili spravit po cevi do korit, a neuspešno. Ker tak projekt zahteva usklajeno delo večjega števila ljudi, bomo poskusili to storiti jutri z Ireno in Ano.

Laja sta nabila, najprej koza, nato pa še električni pastir. Revež, le kaj si misli po vseh teh letih gretja izolskega mehkega kavča. Irena je spet skuhala dobro večerjo. Malo smo že žalostni, saj se jutri poslovimo.

31.08.2008

Zbudili smo se zgodaj, ob svitu. Z Ireno sva izkoristila skromen curek s Tršce in napolnila kanistre z eno najboljših vod, kar sva jih pila (kasneje v dolini sva izvedela, da jo to eden redkih izvirov v Sloveniji, iz katerega priteče "živa" voda in je menda dobrodejna za vse čakre, pa tudi po občutku bi znalo biti to kar res). Potem sva poskusila še enkrat spravit vodo iz lopoča do napajalnih korit. Bingo!!! In to v zadnjem trenutku, saj je voda s Tršce kmalu zatem nehala curljat. Ta curek pa je nujen za ta poseg, saj je potrebno z njim napolniti kakšnih dvesto metrov dolgo cev, s pomočjo katere sploh lahko potegne vodni prosti pad, ki je potreben, da se korita lahko polnijo z višje ležečega lopoča. Kdo je zaprl vodo, nam ni jasno, mogoče pa so jo le lovci preusmerili, saj imajo prav danes piknik in za svoje potrebe uporabljajo isto cev. Sploh pa je danes planina polna predvolilnih fešt. Ja, politika in njihovi golaži sežejo celo na Matajur. Kakorkoli, veseli smo za vodo, ker tako ne bo več potrebno polniti zasilnih banj za napajanje, saj vode v vodnjaku pri stanu ni v izobilju.

Obiskal nas je starejši gospod, Emil Fratina in nam povedal, da je pred kakšnimi petdesetimi leti pastiril na Sužiški planini. Pripovedoval nam je stare zgodbe in si s precej čustvenim obrazom ogledoval znano, a njemu skoraj že pozabljeno okolje. Malo kasneje se je z motorjem pripeljal Dušanov in Juretov bratranec Peter. Ja, nedelja je, zato je planina polna ljudi. Prišla je tudi družina iz Starega Sela. Pravijo, da je bil nekdaj njihov bik na planini. So pa lastniki dela gozda pod pašnikom. Kot kaže jim bo nova cesta, ki se je zgradila to leto, prinesla nekaj dodatnih €. Obiskal nas je tudi par, mož pravi, da je bil Dušanov sodelavec.

No, pa sem ostal sam. Irena in Ana sta odšli v Izolo. Saj bo, samo malo žalosten sem in sam sedim nad Žalostno goro. Želim si, da bi bil kmalu četrtek, ko bom spet objel smisel mojega življenja. Zdaj, da bo hitreje minilo, grem pa nasekat še nekaj »drow«. Kravce mi cel dan delajo družbo in so na dosegu roke. Škoda le, da smo ostali brez Ručnove krave Lune (5055), ker so jo odpeljali v dolino, saj je bila zelo slabotna in nam je kazala vse svoje kosti. Upam, da se drugo leto vrne, kot mi!

Noge imam kot balone, ne vem ali od komarjev iz lopoča, ki so me neusmiljeno napadali, ko sem v gatah stal v vodi ali pa imam v postelji stenice. Raje bi videl, da je to od komarjev, saj ne vem, kako bi se znebil te posteljne nadloge. Laj je zelo otopel in vseskozi pogleduje proti cesti, kjer verjetno pričakuje nežne nogice naših deklic. Nad planino in nad Kaninom že ves dan preletavajo helikopterji. Kot sem slišal po radiu, iščejo pogrešanega padalca.

"Živa" voda Tršca

01.09.2008

Okoli sedmih sem se zbudil v sveže in sončno jutro. Pogrešam moje Venere, ki so že v službi in šoli. Vseskozi mi misli uhajajo k njim.

Kravce že od jutra mukajo nad stanom. Nekaj Ručnovih telet je prestopilo k Breškovim, odkar so odpeljali Luno v dolino, tako da Ručnova čreda po novem šteje 10 repov, Breškova pa 52. Sledi akcija: drowa (kar po sužiško pomeni:  drva).

V enem od podrtih hlevov sem skopal luknjo za veliko potrebo. Zelo nobel, manjka zgolj še splakovalnik, hehe. Vzel sem si tudi čas in se temeljito umil, saj sem smrdel že kot dihur. Popravil sem staro klop, v katero je nekdo zabijal žeblje, kar pa ni potrebno, saj je ta klop še iz časov, ko je bil žebelj pravi luksuz in so ljudje pač morali bolj domiselno iskati rešitve.

Zvečer sta prišli na obisk dve srni. Znali bi biti mama in hči. Prišli sta prav do banj, kjer sta se sladkali s krmili, ki so jih med travo pustile kravce. No, živalce znajo lepo deliti dobrine, tako spontano in brezpogojno. Lepo.

02.09.2008

Zjutraj je rahlo rosilo, preostanek dneva pa je bilo oblačno, a toplo vreme. Kravce so se ves dan potikale okoli stana, proti večeru sem jim v kal pod stanom zvalil balo, ki pa je še niso opazile.

Ena od mojih nalog je tudi kurjenje podrtih dreves in vej, ki ležijo po vsej planini. Pred leti so jih podrli lovci, za boljši pogled. Prav tako se z mojim podiranjem  pašnik vseskozi širi. Tega se veselijo kravce, saj so oboževalke svežega listja. A ostanke je potrebno počistiti, tako da je nujno na planini tudi kurit. Tako sem danes naredil svojo prvo grmado, vendar je nisem prižgal, saj je kazalo na dež.

Gozdar Martin mi je pripeljal kruh, vodo in napolitanke ter časopis Delo, ki je poln predvolilnih bedarij, bo pa dober za podkurit. Klical me je bivši pastir Karlo in me malo povprašal, kako gre…

Ko sva šla z Lajem na obhod in kontrolo ograj, naju je prestrašilo grmenje kamenja na strmini nad novo cesto. Laj je bil kakšnih petnajst metrov naprej. Pomislil sem na plaz in v strahu pogledoval proti gozdu v strmini in Laja, zakaj ustrašil sem se, da se bo nekaj vsulo nanj, ker ni odskočil kot jaz. V naslednjem trenutku sta med naju skoraj po zraku in z neverjetno hitrostjo ¨priletela¨dva gamsa. Poleg kamenja, ki sta ga rušila, me je najbolj fascinirala njuna sapa, bila sta zadihana, kot bi pretekla že ves Matajur. Ko sta skočila na cesto, sta najprej zagledala Laja, se ga prestrašila in spremenila smer. Naravnost proti meni. Bil sem prepričan,da me bosta podrla. Postal sem ves trd in kot vkopan zadržal dih, na široko odprte oči pa so verjetno kazale moj strah, ki me je kot hladna elektrika stresel po vsem telesu. Bila sta že tako blizu, da me je že zabolelo, a v naslednjem trenutku sta odskočila vstran in v dveh skokih, hitrih kot blisk, izginila v prepad pod cesto. Skok v globino je bil tako suveren, da bi pred tem pomislil, da  zmorejo to le ptiči, ki se ne zmenijo za gravitacijo. Noro! Lepo bi bilo biti gams in tako skoraj jadrati nad ostrimi skalami po strminah.

Zadaj je že noč, nekaj še pojem, preberem stran ali dve dobre knjige… in že bo nov dan. Le bog ve, kaj mi spet podari.

P.S. Še vedno in vedno bolj pogrešam moje princeske…

03.09.2008

Že po jutru se je poznalo, da bo deževalo, saj je bil kar močan jugo, oblaki pa so drveli po nebu čez planino. Hitro sem nasekal nekaj drow. Dopoldne sem pospravljal razmetano strešno pločevino od starih hlevov. Medtem sem nad cesto zagledal planinskega orla v mirnem preletu. Kako lepo.

Do 14:00 še ni bilo dežja. Ručnove kravice so bile pod stanom, Breškove pa poležavale zgoraj pri lopoču, ko pa sem jim serviral krmila, se je pokazalo, da je Breškovih le pol, 27 repov. Zatem se je ulilo, zelo močno. Kravce so se umaknile pod bukve. Kmalu je nehalo in prva se je pojavila Špela, ki je glasno mukala tik pod stanom. Kazalo je, kot da  kliče mladiča. Mislim, da je druga skupina na Stržnci, saj sem po nevihti skočil pregledat ograje, ki pa so bile cele. Potem se je spet ulilo, tako da bom jutri pregledal planino in si pomiril skrbi. Tik pred zahodom se je tudi druga skupina krav med glasnim mukanjem počasi premaknila proti Stržnci.

Kozice se ženijo, glasno meketajo in ropotajo po svoji staji… To bo mladih, hehe.

Dvakrat sem bil na podstrešju in se počutil kot pravi dimnikar, saj dimnik slabo vleče, tako da imam pravo kadilnico v stanu. Zna bit, da je razlog v preveč svežih bukvah???

Komaj čakam na ljubo ženkico in Ano. Eva menda ostaja doma.

04.09.2008

Deževna noč. Zelo oblačno, oblaki pa tako hitri, kot bi bili na dirki. Danes bom malo počival, saj me kurje oko na mezincu desne noge močno boli. Mazal ga bom s hiperiko (šentjanževim oljem), v upanju na bolje. Karkoli naredim, naredim šepajoče, saj se mi je razjeda razširila že čez polovico prsta. Malo imam slabe vesti, saj bi moral na Stržnco, pa tudi kurit ne morem…Rad bi se izkazal, da mi bo tudi v prihodnje zaupana planina.

No, ima pa takšna tegoba tudi svoje prednosti. Ko sem tako pasivno posedal pred stanom, sem si dovolil, da narava sama pride vame in v moj daljnogled. Tako sem ugotovil, da so ti glasni in številni ptički v večini ščinkavci, nekaj je tudi siničk in še nekaterih vrst, ki pa jih nisem uspel prepoznat. Enega pa sem. Je na listi ogroženih vrst in prav hrabro poletava okoli stana. Ta lepotec je pogorelček. Ima belkasto rjav trup in dolg  rjavo rdeč rep. Pravi lepotec. Ko sem tako opazoval ptičke, sem opazil tudi njihovega plenilca. Ne vem točno za koga gre, morda kragulj ali pa sokol. Kakorkoli, lovila sta v paru in, takoj ko sta se pojavila, so ščinkavci v stotinah začeli vreščati in bežati na vse strani. Velika panika. Ja, ta ptičji svet na planini je neverjeten. Tako da si splača vzeti čas!!!

Spet me je v izredno nizkem preletu obiskal planinski orel, potem pa nad Stržnco izginil v še komaj vidno pikico.

Zvečer sta spet prišli srnici mama, hči in presenečenje…, očka! Lep srnjak, z zelo temno glavo in zavidljivo velikimi rogovi. Ni tako hraber kakor družica in mlada, tako da se je držal bolj roba gozda.

Laj je danes ves dan preganjal koze, kozli pa njega, to je bilo smeha…

Jutri pa prideta Ana in Irena, juhej!

Tik pred spanjem, ko sem si zvil še zadnjo cigareto, so s stropa na mizo začele kapljati rumene kapljice. Kakih deset jih je bilo. Ker danes ni deževalo, to ni moglo biti drugo kot polhovo lulanje. Pa saj ne moreš verjet, haha, še dobro da se mi ni poscal na glavo, haha.

Hehehe...