Jankec, mar si spustil dušo?

Naš dragi, štiriintridesetletni oldtimer Janko se nikoli ni upiral, temveč zvesto izpolnjeval naše najbolj nore ideje o smeri in poti. Sicer s svojim glasnim mercedesovim godrnjanjem, a vendar se nikoli ni vdal.

Tokrat pa…

Dopoldne smo se poslovili od Plakiasa, široko je ponehal, zato smo lahko šli v naslednji zaliv, z znano plažo Amoudi. Peljali smo spet po… Sebastjanovi bližnjici, kakopak. Ki je bila precej adrenalinska: ozka, slabo vzdrževana makadamska "cesta", po robu pečin, visoko nad morjem, levo od Jankeca, tik ob ogledalu, pa stena z ven štrlečimi skalami in samo upali smo, da bo povsod dovolj visoko, da pridemo mimo. Niti pomisliti ni bilo, da se slučajno kje zataknemo. "Rikverc" ne pridemo več. Pa se je Jankec zibal in zibal čez kamne in se le prizibal do asfaltirane ceste, tik pred plažo, hvalabogu. Ko smo se ozrli nazaj, odkod smo se pravkar pripeljali, smo se držali za glavo. Jej, jej!

Na plaži smo najprej zagledali… avtodom! Tako redko jih vidimo tu. Pozneje se je izkazalo, da je Grk, pravzaprav Krečan, iz Rethymna. Povedal je, da je v Sloveniji že bil (v Ljubljani, Postojnski jami, Kopru, Soški dolini…). O, ta pa resnično govori o Sloveniji, ne o Slovaški! Za večino preostalih Grkov je Slovenia namreč Slovakia. Šele ko jim omenimo bivšo Jugoslavijo, se jim malo razkadijo megle. Nekaterim pa še takrat ne. Poleg tega nam je rekel še nekaj res lepega: "Slovenija je izredno lepa. Tako zelena je. Ena najlepših evropskih držav, kar sem jih videl." In v očeh nam je zasijal domovinski ponos. Kljub temu, da imamo v Grčiji sedaj že veliko prijateljev, smo tu vseeno še vedno zgolj prišleki. Naša rodna zemljica je 2500 kilometrov stran. In jo imamo še vedno v srcu. Tako malo nas je, ki govorimo isti jezik. Samo dva milijona se nas med seboj razume. Zato še toliko bolj boli, ko vidiš, kako mati domovina pred našimi očmi razpada in njeni ljudje NE govorijo več istega jezika in se med seboj nič več NE razumejo. In tujec nas je na to spomnil. Grki so glede pripadnosti enotni. Za krizo in današnje težave so našli zunanjega krivca (največ Nemčijo, z Merklovo na čelu). A med sabo se ne "koljejo". Ne delujejo drug proti drugemu, sosed proti sosedu, brat proti bratu, rojak proti rojaku. Žal tako delujemo mi, v Sloveniji. Kakšna škoda! Pa samo dva milijona nas je, ki govorimo ta lep slovenski jezik. Zato nam je spodbudna grška beseda, ki je slavila slovenske lepote, prijetno pogrela popoldan.

Tudi kantina na plaži je bila še odprta, lahko smo si napolnili računalnik. So jo pa že pripravljali na zimsko spanje.

Sebastjan se je takoj odpravil v lov za oljkami, ki jih je Ana želela pripraviti v slanici. Kmalu je bil nazaj z vrečko lepih, zelenih, "ta pravih" oliv. Ravno dovolj za eno 1,5 l plastenko.

Že prvi dan so bili valovi v malem zalivu kar visoki, a Sebastjan ima to še raje, haha. Ulegel se je na mivko in valovi so ga spenjeni pogrinjali. Lu je vse skupaj opazoval z varne razdalje. Rad zaplava, a ne takrat, ko so valovi, saj mu ne dajo dihat, njegove zadnje tačke pa niso dovolj močne za boj z njimi.

Ponoči nas je presenetil močan zahodni veter. Vstopili smo v čas, ko se na Kreti začne nestabilno vreme, ki ga je zelo težko napovedati. Parkirani smo bili pravilno, veter nam je pihal v zadnji del, a kaj, ko je bilo morje tako blizu. Zaliv je majhen, tako da je zahodnik zelo hitro dvignil ogromne valove, ki so morje prinesli skoraj do Jankeca. Dva, tri metre bliže bi parkirali, pa bi ga imeli "pod posteljo".

Anina  oljčna "meditacija"

Naslednji dan se je Ana takoj lotila oliv. Mizo in stol ven iz prtljažnika, kuhinjsko desko, kladivo in… pok, eno za drugo. Potrebno je zelo narahlo udariti, da poči kožica, ne sme pa se poškodovati koščica. Počasno, meditativno delo. Za eno samo plastenko je Ana potrebovala dve uri. Nato jih je prelila z vodo in sedaj je treba počakati. Vsakih 12 ur je potrebno zamenjati vodo in to počneš 6-10 dni. Potem pa naprej, drugi korak. Opisala ga bom, ko bo čas.

Tudi drugo noč je pihalo, Jankeca najprej nasolilo, nato se je spet ulil močan dež in ga dobro spral in deževni potoček si je naredil strugo prav pod Jankecom. Vendar se k sreči ni odločil tam razširiti v jezerce, ampak je odvijugal naprej proti morju.

Nočno deževje je pripeljalo do izredno lepega, jasnega jutra in čas je bil za naš premik. Običajne "odhodne" priprave. Start.

Prvi kilometer se cesta vzpne v klanec. V mislih smo že imeli sveži kruh, ko je Sebastjan nenadoma rekel: "Nekaj je narobe. Temperatura vode je presegla 100 stopinj!" Sprva sva z Ano samo zmedeno pogledali. Ana je še rekla: "Zdi se mi, da voham nekaj po zažganem!" Preplašeno sem pogledala po Jankecu, a smo si takoj zatem oddahnili, saj smo pod cesto zagledali dva možakarja, ki sta čistila in kurila oljčne veje. Uff! "A kljub temu…, z avtom nekaj ni v redu!" naju je Sebastjan hitro spet vrnil v sedanjost. Zapeljal je k robu ceste in ugasnil motor. Skočila sem ven preverit. Ojej, iz sprednje maske se je kadilo. Res je nekaj narobe. Očitno nam je  voda zavrela ali pa je je zmanjkalo. Sebastjan je odprl "havbo" in tako spustil paro ven. Kadilo se je od vsepovsod, pod avtom je kapljala voda, mi pa v paniko. Kaj zdaj?

Glede na okoliščine smo bili dokaj mirni, še vzpodbujali smo drug drugega: "Saj se bo zrihtalo. Ne skrbet! Bo vsaj zgodba! Bomo že nekako to rešili!"

A kljub temu si nismo mogli kaj, da nam misel ne bi uhajala na naš nizek proračun, celo še huje: "Jankec, pa menda ja ni to tvoj konec?"

Čeprav, če zdaj pomislim, je bila situacija kar resna. Obstali smo sredi ceste, sicer v bližini majhne vasice, ki pa gotovo nima mehanika. Če se nam nekako uspe "vzvratno" vrniti do plaže Amoudi, bi sicer nekoliko lažje počakali in problem od tam reševali, a kako velik je sploh problem? Kaj pa, če bo treba v kakšno večjo delavnico  v mesto? Najbližje mesto je na severni strani, to je Rethymno, ki je oddaljeno 40 km. To pa bo misija. In, niti pomisliti si ne upamo, koliko nas bo vse skupaj stalo!

In mi smo si govorili: "Bomo že nekako to rešili."

Med našo "konstruktivno" razpravo se nam je približal eden izmed "kurjačev" pod cesto (kako se nam je to lahko zgodilo ravno na cesti nad njima?!!) in vprašal: "Imate problem?" Hvaležno smo ga pogledali in rekli: "Ja, imamo." Sebastjan mu je razlagal, Ana prevajala, medtem ko se je sam splazil pod Jankeca in poskušal odkriti napako. Čez čas je prilezel ven in obžalujoče rekel: "Ne vidim dobro, kaj bi lahko bilo, je premalo prostora. Žal bo potreben mehanik." Vprašali smo ga, če je kakšen v bližini in je potrdil, a hkrati pošteno povedal, da bo mogoče potreben večji poseg (zaradi premalo prostora bo mogoče potrebno kup reči vzeti ven, odpraviti napako in nato spet vse spraviti nazaj), za kar pa bi bilo mogoče bolje, če bi naredili mehaniki iz Rethymna s svojimi "pravimi" napravami, opremo in orodjem. Ajej! Ta mehanik tega nima, bil bi sicer cenejši, a če ne uspe…, bo v vsakem primeru treba "prave" mehanike, to pa bo občutno dražje. Hm! Kaj narediti? Koga raje poklicati? Posvetovali smo se in Danijelu (tako je namreč "kurjaču" ime) takoj povedali, da oklevamo zgolj zato, ker nimamo veliko denarja in se ne bi radi prenaglili. Razumevajoče je prikimal in čakal na našo odločitev. "Nič, vseeno bi raje najprej "vaškega" mehanika, da vsaj pogleda." Tako, prvi korak je bil storjen. Danijel je takoj nato skočil v avto, vzel s sabo Sebastjana in njegovo osebno "tolmačico" Ano ter ju peljal do prve bencinske črpalke, odkoder so poklicali mehanika.

Lu je malodušno ležal pod mizo in le tu in tam odprl oko, da bi videl, kako dolgo bomo še na tej vročini.

Ekipa se je kmalu vrnila z veselo novico: "Mehanik pride čez eno uro!" O, kakšno srečo smo imeli z Danijelom! Da se nam je to zgodilo ravno na cesti nad njima! Lahko bi bili sami in izgubljeni na eni izmed ozkih kretskih cest, tako pa smo obstali na najširšem delu ceste, nikomur v napoto, vsak je lahko brez težav peljal mimo nas. Neverjetno, res!

Kaj nas čaka?

Šli smo v Jankeca, pa spet ven, tako hudimano vroče je bilo, midve čez čas spet noter, le Sebastjanu stvar ni in ni dala miru. Hodil je okrog hladilnika, pa lezel pod avto, pa spet ven. In tuhtal, tuhtal in kar naenkrat vzkliknil: "Punci, punci! Pridita ven!"