Sporočilo pravnukom: Preveli

Čudežno preživetje "Prevelija" - sposobnost življenja, da po vsakem padcu ponovno vstane.

Anin 2. korak z olivami

Lepote ena za drugo, ene je ustvarila narava, druge človeška roka.

Prvi pogled z razgledišča

Polni pričakovanja smo se bližali Preveliju. Nekaj stvari o njem smo že vedeli. Da tam rastejo palme, da jih je veliko in da je tam lepo. Poleti je to ena izmed najbolj obleganih turističnih destinacij. V bližini je samostan Preveli, ki ga sestavljata dva ločena kompleksa, med seboj oddaljena 3 km. "Kato Moni Preveli" ("Spodnji samostan") je zapuščen, obrasel z drevesi in nemo priča o nekem tihem, mirnem življenju menihov v preteklosti. "Piso Moni Preveli" ("Samostan zadaj") pa je novejši, delujoč, odprt za obiskovalce, s svojim lastnim muzejem.

Poljub "Velike reke" z morjem

Peljali smo mimo spodnjega in celotno področje okrog je delovalo kar malce žalostno, brez življenja. Tak je prvi, zahodnjaški, "materialni" pogled. Če pa spustiš v ta pogled duha, lahko občutiš nek poseben mir in spoštljivo tišino, ki obdaja samostan. Tudi tu so se nekoč dogajale zgodbe, enako pomembne kot so nam danes naše. Kdaj in zakaj se odločiš za meniško življenje? Je to želja po umiku iz tega ponorelega, materialističnega sveta, žrtev, iskanje notranjega miru, višje resnice? Verjetno ima vsak menih svoj razlog, dovolj močan, da se odpove snovnemu svetu in pozdravi skromnost kot najvišjo vrednoto. Vsega spoštovanja vredna odločitev, ki je mi nismo sposobni niti razumeti.

Jankec na "hribu"

Čez dober kilometer smo prispeli na veliko asfaltirano parkirišče. Par sekund smo bili prav navdušeni, dokler nismo ugotovili, da je celoten prostor na hribu. Tako smo se kar nekaj časa prestavljali, da smo končno našli pogojno "ravnino", pa še tam smo morali Jankeca podložiti z ene strani. No, nič zato, bomo že nekako spali v takšnem položaju, smo se tolažili, zraven pa se smejali, da še nikoli nismo bili tako postrani. Ogled prelepih palm v Preveliju smo preložili na naslednji dan, saj se je kmalu po našem prihodu močno ulilo, pa še severni veter je potegnil. In se cel dan jačal. V bok, hm. To je običajno kar sitna zadeva, a k sreči smo bili tokrat v... "hribu", zato ni bilo tako hudo. Kdaj nas bo izučilo? Vedno se vse zgodi tako kot se mora! Zakaj se je tako težko sprostiti in si reči, da je vse na svojem mestu. V našem primeru je to "postrani" parkirišče preprečilo močan naskok Boreasa. Mah, še veliko se moramo naučiti. Še veliko. Zato pa je življenje tako zanimivo. Ziba nas (kot Jankeca veter) sem in tja ter preizkuša trdnost naših odločitev s tem, da nam neprestano nastavlja pasti in nas spravlja v skušnjave. Od nas je odvisno, kako se jih bomo ubranili in jim uhajali. Koliko pravzaprav zaupamo sebi in svoji poti? In koliko nas je družba že prestrašila? Koliko bomo prav zaradi okolja in družbe, v kateri živimo, v skrbeh za "varno in brezskrbno" prihodnost in koliko sedanjosti nam bo prav zaradi tega spolzelo skozi prste in postalo preteklost brez našega zavedanja. Samo zato, ker zaupamo drugim in ne sebi. Dovolimo, da drugi usmerjajo naše življenje, čeprav smo v njem izgubljeni in nesrečni. Kako dober pa je občutek, ko je na preizkusu tvoja iznajdljivost v nedomačih situacijah. Vsaj poskusiš nekaj narediti sam, slediti svojim vzgibom, ne tujim. Morda se spomniš "starih" znanj, morda besed dedka ali babice, dejanj očeta, mame, strica, starega gospoda v majhni vasici... Če ti takrat uspe, si vesel kot otrok, ko ga mamica prvič pohvali za "stolp" iz dveh kock. Širok in ponosen nasmeh od ušesa do ušesa. Nikoli ne bi smeli pozabiti na otroško čudenje. Vse prehitro se zresnimo in si ne dovolimo več "otročjega" vedenja.

"Otročje" vedenje ali zgolj veseli dan?

Vsi smo že kar pozabili na to, kako je življenje lahko lepo… skozi oči otroka. Eno samo čudenje. Vsak dan prinese nekaj posebnega, zanimivega, včasih veselega, včasih žalostnega, vedno pa nekaj novega. Zato sem vesela vsakega dne, ki ga doživim, ne samo preživim. Ne uspe vedno, a trudim se, da bi čimveč dni svojega življenja živela v sedanjosti.

Naslednji dan smo se že zjutraj odpravili proti prelepem "Palmovem gozdičku" Prevelija.

No, to je eden izmed čudežev, o katerih sem maloprej govorila. Na dnu Limni Preveli-ja se v morje izliva "Megalo Potami" ("Velika Reka"). Ob našem prihodu je bilo sonce že tako visoko, da je rečico obarvalo v prelepo zeleno barvo, na njenih bregovih pa palma ob palmi, segajoč globoko v notranjost, da so se nam izgubljale izpred oči. Stali smo na razgledišču na vrhu pečin in občudovali ta čudež narave. Spustili smo se proti dnu, kjer Velika Reka poljubi Libijsko morje. To so tako lepi prizori, da ne potrebujejo besed. Spodaj nas je že čakal naslednji čudež. Palme, tako nenavadne v tem okolju, a hkrati tako zlite z njim. Visoke in nizke, samostojne in v skupinah, ravne in ukrivljene, s širokimi zelenimi listi. Vse se je skladalo, vse je bilo popolno. Skoraj vse. V nasprotju z lepimi, velikimi, živozelenimi listi je bila barva debel "črna". Zdelo se nam je, da nekaj ne gre skupaj. A kdo smo mi, da bi lahko o tem sodili? Pozneje pa se je izkazalo, da nas občutek ni varal. Prebrali smo, da je bil v avgustu leta 2010 s štirih koncev podtaknjen požar, ki se je razširil preko prelepih palm in jih požgal, se dvignil čez hrib, proti "Piso" samostanu in grozil, da ga uniči. Tik pred samostanom pa se je veter čudežno obrnil in mu prizanesel. Neverjetno! Čudežno! Za samostan, za palme žal ne.

Žalosten avgustovski dan l. 2010

Pogled na ta človeški zločin proti naravi je bil resnično žalosten. Vendar, če danes pogledamo, življenja niso uničili. "Črna" debla so še edina priča grozljivega avgustovskega dne pred štirimi leti, palme pa so ponovno pognale prelepe, velike, zelene liste. Krog življenja. Eden gre, da lahko drugi pride.

Čudovito samostansko "domovanje"

Obiskali smo še "Piso" samostan. Vstopili smo skozi glavna vrata in s pogledom preleteli njegovo veliko, precej novo "domovanje". Nikjer ni bilo žive duše, počasi smo stopali čez dvorišče, mimo meniških celic proti cerkvi v sredini. Nenadoma se nasproti glavnega vhoda v cerkev počasi odprejo ena vrata. Kot bi nas pričakovali. Z zadržanim dihom smo opazovali vrata, ko se na njih pojavi predstojnik samostana. Hitro sem se otresla malce nenavadnega občutka, ki me je maloprej spreletel in spoštljivo smo se pozdravili. Povabil nas je v cerkev, kjer smo malo poklepetali. Povedal nam je, da so v samostanu samo še trije menihi, to pa zato, ker ga tako oblegajo turisti. Menihi tu ne želijo biti, ker ne najdejo miru in tišine, značilne za notranjost samostanskih zidov. Nismo želeli biti eni izmed teh "turistov", zato smo se kmalu poslovili in se vrnili v Jankeca.

Tudi o samostanu "Moni Preveli" smo pozneje prebrali, da je v preteklosti igral zelo pomembno vlogo pri kretskih težnjah po osamosvojitvi in neodvisnosti. Daleč od tega, da bi bil "samostansko" umaknjen od ljudi. In to vse od beneške okupacije naprej. Okrog njega so se kar naprej dogajali čudeži (nenadna menjava smeri vetra ob požaru leta 2010 ni bil prvi).

Začudene olive v slanici

Ana je končala 2. korak priprave oliv v slanici. Še zadnjič jih je oprala, v svežo vodo dala sol (po navodilih kretske domačinke naj bi je bilo toliko, da se jajce toliko dvigne, da se naredi krogec v velikosti 1 €). Dodala je še na rezine narezano limono ter dve žlici olivnega olja. Tako. Počakati je potrebno dva dni, da se okusi premešajo, nato pa samo še 3., zadnji korak, to pa je…mmm! Bravo, Ana! Olive gredo najbolje v testenine, lahko pa tudi v solato ali še kam…, to je prepuščeno domišljiji kuharice (ali kuharja).

Kamniti most čez "Veliko reko"

Drugi dan smo šli skupaj na 11 km dolg hiking. Visoko nad strugo reke smo občudovali "Palmov čudež" v globini. Sebastjan si ni mogel kaj, da ne bi naredil fotografije na robu pečine.

"Palmov čudež"

Pot nas je vodila mimo "Spodnjega" samostana, čez krasen beneški kamniti most, ki so ga menihi uporabljali za prehod čez reko do svojih oljčnih nasadov.