Plakias, ko se ribič umakne hotelirju

Plakias je v tridesetih letih popolnoma spremenil svojo podobo.

Človeški podvigi v pečinah včeraj in danes.

Letos bo, kot kaže, odlična letina oljčnega olja. Priprave na obiranje v polnem teku.

Razmišljanje o delovnem razmerju.

Plakias je hitro rastoče obmorsko turistično mesto, v katerega te s severa spustijo ozka kanjonska vrata, z zahoda te pripelje slikovita panoramska cesta (po kateri smo prišli mi), z vzhoda pa cestica, ki ta del obale povezuje z naprej posejanimi manjšimi vasicami. Mesto leži v zalivu, dobro zaščiteno pred širokim in domačini pravijo, da so tu pozimi precej bolj kot široko, neprijazni severni vetrovi, ki pripihajo skozi kanjone bližnjega pogorja. Povedali so nam tudi, da je bilo tu še pred slabimi tremi desetletji zgolj 10 hiš, prebivalci pa so se pretežno ukvarjali z ribištvom. Zanimivo, še trideset let nazaj je tukajšnje ljudi hranilo Libijsko morje, danes pa uživajo blaginjo morja turistov. Vidimo gosto poseljeno področje, z dolgo plažo, polno hotelov, apartmajev, tavern, trgovin, celo avtokamp imajo. Tu smo prvič na parkiriščih ob cesti opazili prometne znake, ki prepovedujejo parkiranje avtodomom. Ja, tu se je res zgodil velik preobrat. Denar je začel pritekati v ogromnih količinah in skoraj vsi domačini so se "vrgli na glavo" v turizem.

Mi smo prišli kar pravi čas, saj je bilo mesto malodane turistov izpraznjeno, le tu pa tam smo srečali kakšen starejši par iz tujine.

Najprej smo se namestili na velikem travniku na robu mesta, blizu dolge peščene plaže, pozneje pa se sprehodili po našem tokratnem "pribežališču". Plakias smo izbrali zato, ker je bil za naslednje dni napovedan široko. Ustavili smo se v knjigarni, kjer so ravno spustili cene knjig o Kreti v tujih jezikih in z Ano sva si za par evrov izbrali tri angleške. Še najbolj se veselim Anine "Grške kuhinje". Pri blagajni je sedela vidno utrujena prodajalka, ki se le počasi spravlja k sebi po poletni noriji. Namenili smo ji nekaj spodbudnih besed, saj vemo, da te delo z ljudmi še kako izmozga. Težko je celih šest mesecev sezone ostati zbran in nasmejan, zato smo jo razumeli. A na koncu nam jo je le uspelo razvedriti in zadovoljni smo odšli.

Drugi dan se je Sebastjan odpravil na prvi obhod okrog mesta. Vrnil se je ves navdušen nad videnim in nama naslednji dan obljubil ponovitev te zanimive ture.

Ko začutiš svojo majhnost

In smo šli… že takoj na začetku nama je sapo zaprla gladka, navpična stena, pod katero je šla steza. Proti koncu je ta mogočna pečina skrivala visoko votlino, v kateri je bilo prostora za celega Jankeca.  Šli smo naprej po poti, ki se je po robu vila kot kača (nestrupena, seveda…, na Kreti ni strupenih kač, hvalabogu), ko kar naenkrat pridemo do… 20 m dolgega rova, "izvrtanega" v živo skalo. Sebastjanova včerajšnja radovednost je tudi nama danes omogočila brezskrben vstop v to temo, ki ji sprva ne vidiš konca, saj rov "zavije" v levo in tako sploh ne veš, kje in kako se konča in kaj te tam čaka. Upognjeni smo se s pomočjo svetilke (Sebastjan je bil včeraj brez nje in zaradi tega staknil buško) prebijali po njem in prišli na svetlo, pod ogromen skalni previs. Steza pa se tu ni končala, ampak se je iz rova nadaljevala in po parih metrih je prvemu sledil… drugi rov! Malo krajši, na koncu katerega je bila… praznina, globoka 5 metrov! Konec. Nad nami nov skalni previs, ki se je levo od nas raztezal globoko v hrib, desno na dnu, tik ob morju, pa majhen, kamnit stolp, ki je služil… čemu? Da "prevrtaš" takšno skalno gmoto in narediš taka dva rova, moraš imeti razlog. Ki je bil… kaj? Čudili smo se in ugibali, se poskusili vrniti nazaj v preteklost, a… do kod? Naša domišljija je dobila krila in vsi vznemirjeni smo se pogovarjali o tem odkritju…, ki je morda čisto preprosto, a v nobeni knjigi nismo našli niti besedice o tem. Mogoče pa se zdi to samo nam nekaj velikega. Bomo pa sami poiskali odgovor, kje pobrskali, se s kom pogovorili…, to si zasluži vsaj trenutek naše pozornosti in počastitev spomina na ljudi, ki so opravili to izjemno delo.

Plakias s svojo dolgo, peščeno plažo

Vrnili smo se skozi rova in se dvignili po slabo vidni stezi, kjer je bilo opaziti, da redko stopa človeška noga. Pot je namreč strma in naporna in tudi ti moraš imeti… razlog, da se odločiš osvojiti rob rta po tej strani. Prebili smo se pod vrh, kjer se je steza splazila skozi ozek prehod in se končno začeli spet spuščati po južnem robu. Sebastjan nama je poleg rovov obljubil še eno presenečenje. In res…, v majhnem zalivu (ki spominja že kar na fjord) na dnu se je odprlo ostalemu svetu skrito, veliko, lepo urejeno apartmajsko naselje, mimo katerega smo prišli do… konca! Kako? To je to? Na morje so mejile zgolj visoke, strme pečine. Lepo sicer, a tega je vendar polna Kreta. Ko zagledava… stopnice! Skoraj navpično po pečinah, v višino kakšnih 20 metrov so bile v steni narejene prave betonske stopnice – z ograjo!

Vrtoglavi pogled na Calypso z vrha stopnic

""Že včeraj sem tu obstal in se spraševal… kako je to mogoče?! Nekdo je pred tridesetimi leti (to smo izvedeli kasneje) imel ob pogledu na to steno vizijo. Nekdo je "videl" stopnice v tej pečini. In nekdo jih je nato resnično naredil! Si lahko mislita? Noro!" Povzpeli smo se po njih in se na vrhu obrnili. S te strani so videti še večji čudež. Ko prideš do roba in kar "zmanjka" steze, spodaj pa prepad. Res mojstrovina! Vem, da to kvari naravni izgled, tudi zaliv je zaradi apartmajev drugačen, vse to drži, a kljub temu, takšnemu človeškemu podvigu se je (tako kot prej rovoma) za poklonit. Vse spoštovanje tistemu, ki je to "zagledal". In, seveda tistemu, ki je to naredil.

Pot se je polagoma spustila in obrnila nazaj proti mestu. Hodili smo skozi ogromne oljčne nasade, po Sebastjanovi včeraj odkriti bližnjici. Letos so oljke tako polne, da se veje dreves pod težo plodov kar šibijo proti tlom, in so na prvi pogled bolj podobne vrbam žalujkam kot oljkam. Lansko leto so Grki potožili, da so drevesa prazna in so dala zelo malo olja, letos bo pa gotovo zelo bogata letina.

Oljke, tako polne, da silijo k tlom

Povsod tečejo priprave na obiranje, v nasadih so mreže že razprostrte pod drevesi in ponekod so že začeli. Morda bomo kje tudi mi sodelovali, če nam bo šlo na tesno. In če bi bilo res nujno potrebno. Obiranje oljk je namreč tu daleč najtežje fizično delo od vseh in zahteva izkušnje.  Pomaranče so lažje. Zato za oljke Grki raje zaposlijo ljudi, ki imajo s tem že prakso. Tujce, seveda, ki jih lahko bolj izkoristijo in manj plačajo. Če dobi grški obiralec na dan (največ 10 ur) 50 €, jih dobi albanski (z izkušnjami!) (najmanj 10 ur) 30 €, črni delavec iz Bangladeša (čas neomejen, odvisno od lastnika nasada) pa le še 20 €. Ta krivična diskriminacija je prisotna vsepovsod po svetu. Ni se nam treba sprenevedati. Nekje bolj, nekje manj, a JE povsod. Nekje je to manj, nekje bolj prikrito. Samo v tem je razlika. S Sebastjanom sva prav pred dnevi govorila o tem. Kako se "lahko vidimo" ležati na terasi ob bazenu, s skodelico jagod v rokah, kako pa se "ne želimo videti" sklonjenega nad ogromnim nasadom jagod, s košaro na hrbtu.  Kako nam nekaj zbudi skomine, nekaj pa zavrnitev. Takšna nasprotujoča občutka. A…, nekdo to dela. In bo delal, sreča za "bazenarja", še naprej. Kakšno življenje je namenjeno enemu in kakšno drugemu. Tudi ni nujno, da je drugi ob svojem delu nesrečen. "Igraj s kartami, ki so ti bile podeljene. To so edine, ki jih imaš, zato si jih dobro oglej. Samo z njimi bo tvoja igra dobra. In ne želi si drugih. Lahko sicer blefiraš, a prej ali slej bo tvoj blef razkrinkan." Zato se ne postavljava na nobeno stran. Ne sodiva. Zgolj razmišljava.

A, kaj bi se zgodilo, če bi ti delavci kar naenkrat rekli: "Ne. Ne gremo se več. Kar sami poskrbite za jagode, za paradižnik, za oljke, pomaranče, limone…" Kakšen kaos bi nastal!

Prideš v trgovino, police prazne, vprašaš: "Imate paradižnik?"

Prodajalka: "Ne."

Ti: "Kje pa ga lahko dobim?"

Prodajalka: "Moraš ga še pobrati."

Ti: "Kje?"

Prodajalka (začudeno): "Ja, kaj ne veš? V rastlinjaku, kje pa."

Ti: "V katerem rastlinjaku?"

Prodajalka (naveličano): "Ja, v Kissamosu so rastlinjaki, saj veš."

                                            (od tu oddaljenem cca 70 km)

(in tako za vsako zelenjavo posebej, upoštevajoč, seveda, da je vsa že zrela, pripravljena za pobrat).

Ne, sploh si ne zmoremo predstavljati pomembnosti teh ljudi, ki so pripravljeni ob treh popoldne, na vročini, pri 30-ih stopinjah (to smo videli na lastne oči, ko smo se vrnili z Balosa), na njivi… pleti!  In si še kako zaslužijo spoštljivost in hvaležnost ter, seveda,  pošteno plačilo. Hvala vam vsem, ki poskrbite, da je na policah dnevno sveža hrana!

Zato upamo, da bomo sami našli kaj bolj priložnostno enostavnega, za krajši čas. Nabirali bomo divjo hrano, kjer bo le mogoče, predvsem pa, še naprej bomo živeli skromno.

Hm, odnos delavec-delodajalec je vedno isti: vsak si želi od drugega "potegniti" čim več. To je dobro, da razčistimo pri sebi ob vstopu v kakršnokoli delovno razmerje. Delodajalec nas bo "izkoristil", kolikor se bo pač dalo. Torej, nekako vemo, kam gremo. Vprašati se moramo samo: "Do kod bom dovolil?" Vse je stvar dogovora in odprtih kart. Če bomo mi odkriti, bomo verjetno z dogovorom zadovoljni, če bomo sami kaj skrivali, bo tudi v dogovoru ostalo kaj "skritega".

Je pa težko, ko službo nujno potrebuješ, plačati je treba kredit, najemnino, stroške elektrike, vode, ogrevanja, odvoza smeti, TV, telefon…, šolske potrebščine, malico, kosilo, oblačila…, avto, bencin, zavarovanje…, in na koncu, najbolj potrebno, to sveto in edino… hrano!

In v vrsti pri delodajalcu stoji 50 kandidatov z istimi mislimi. Služb ni, življenje je vsak dan dražje, davki iz dneva v dan višji, z vsakim novim dnem ti grozijo nove prepovedi, nove kazni, nove… ne smeš v gozd po gobe, na kraški rob po šparglje, na planino po zdravilne rožice za zimski čaj, saj si zdravil ne moreš privoščiti, ker jih je vedno več na tisti drugi, plačljivi listi…, in še ob službo boš, če boš preveč bolehal.

In si v paniki. Moraš kaj prikriti. Moraš skloniti glavo in požreti ponos, četudi te "zkoristijo" do konca. In tega niti ne skrivajo, saj v vrsti za tabo čaka novih 50 kandidatov.

Kaj boš? Na koncu te vse skupaj le pripelje do zdravnika, ki  ti v tvoji stiski nekako "pomaga" s tem, da ti v dobri veri predpiše… antidepresive. Tako!  Zdaj končno vsaj navidezno deluješ srečno in zadovoljno, nezavedajoč se, da si v tej, zgolj tvoji bitki, dokončno izgubil "sebe". A kaj bi to, pomembno je, da si spet "priden", da vsaj deluješ "v redu"" glede na okolico, kaj pa se dogaja v tebi, družbe ne zanima, morda samo peščico ljudi okrog tebe. Morda. Ti pa še vedno čutiš praznino, še vedno en "manjko", ki ga je antidepresiv le "zabrisal". A še vedno obstaja! In samo ti ga lahko ponovno zapolniš. Samo ti! Zase si odgovoren sam.

Zgrozi nas, ko pomislimo, koliko ljudi v Sloveniji je že na teh tabletkah. Eno samo veliko igranje z duhom, življenjskim sokom osebe. S tistim, kar osebo dela edinsteno, drugačno od drugih, kar jo dela… osebo! Vedno več "neživih" ljudi brez "sebe"! Hudo mi je zanje, res.

Spet me je zaneslo. Pa samo to sem hotela povedati, kako bogato so letos obrodile oljke. Huh!

Ana in Sebastjan sta šla popoldne v mesto, z namenom, da se pozanimata, kako se pripravi olive v slanici. In… izvedela sta. Ne samo to, celo opazovala sta lahko starejšo domačinko, ki jih je ravno pripravljala. Ana je bila navdušena in odločila se je, da tudi sama poskusi. Vsi se že veselimo novega (starega) znanja.