Dih jemajoči prelaz
Sfakia
– najbolj uporniško področje Krete
Tudi
v Jankecu kdaj kaj pogrešamo
Zevs
se nam je s svojo močjo "pokazal"
v neposredni bližini
Petindvajseti
oktober, jutranja ekipna priprava na odhod in start. Hora Sfakion. Vreme se je
čudežno razvedrilo. Veter je razpihal meglo z najvišjih vrhov in nakazoval se
je krasen začetek dneva.
Sfakia
– posebno, zelo samosvoje področje Krete. Leži v naročju visokih vrhov, male
gorske vasice, ki so v preteklosti igrale najpomembnejšo vlogo za svobodo in
samostojnost Krete. V eni izmed teh vasic, Anopolis, se je rodil in deloval
največji kretski junak, upornik proti Turkom, ki so mu nazadnje tudi vzeli
življenje, Daskalogiannis (Učitelj Giannis). Velika osebnost, ki se je s svojim
pogumom zapisal v zgodovino in med nesmrtne. Poseben človek, posebna pokrajina,
še danes posebni ljudje.
Cesta
se je vila med gorovjem, na desni se je v soncu svetil dvatisočak Kastro,
katerega golota je izdajala ostre zime z neusmiljenim prepihom.
Nenadoma
se je pred našimi očmi odprla kotlina Askyfou, okrog in okrog obkrožena z
najvišjimi vrhovi Belih gora. Ogromna "skleda", ki se pozimi pogosto spremeni v
jezero. Cesta je peljala po njenem robu, skozi vasico Kares, se ponovno malo
dvignila, ko… se je gorovje razprlo in smo globoko pod seboj zagledali… morje!
Kakšen pogled! Pot se je v dolgih serpentinastih zavojih zelo počasi spuščala
proti dnu, mi pa smo ves čas samo navdušeno vzklikali. Resnično ena
najslikovitejših panoramskih cest doslej.
Hora
Sfakion je majhna vasica, stisnjena ob vznožje pogorja, z zgolj 280 stalnimi
prebivalci. Poleti je seveda tu popolnoma druga slika, saj je njeno pristanišče
ves čas živahno. Tu je namreč "vstopna" ali "izstopna" postaja za: otok Gavdos,
največji kanjon v Evropi Samaria, plaži Loutro in Souyia, redno povezavo s
Paleochoro.
Zapeljali
smo na parkirišče, tudi to je bilo "naslonjeno" na klanec in bolj kot smo se
ozirali naokrog, bolj jasno nam je postajalo, da bomo v tem kraju težko
prenočili. Iz zagate nas je rešil "parkirišček", ki nas je napotil kar v port,
rekoč: "Tam boste lahko brez težav brezplačno prenočili, pa še več mira boste
imeli." O, lepo!
V
pristanišču je bilo res dovolj prostora za nas in končno ravno! Le turistov je
bilo še vedno precej. V soju pristaniških luči smo prespali dva dni, medtem pa je Seba iskal naokrog primernejši prostor. Štiri
kilometre naprej proti vzhodu je našel zaliv s skalnim previsom in tušem, ki so
ga lastniki kantine ob zaprtju sezone pustili delovati. Super! Bi lahko prala.
Imela sem že celo žehto, pa še malo več.
Naslednji
dan smo kupili kruh, maruli in… mleto meso za špagete bolognese. O, smo si pa privoščili!
Zaliv
je bil prekrasen, z ogromno skrito votlino na robu, ki jo je skozi tisočletja
izdolblo bučeče zimsko morje, ko ga je široko zaganjal v obalo.
In
bili smo… popolnoma sami!
Prvo
rundo cunj sem oprala še pred kosilom. Naslednjega dne so bile namreč možne
nevihte. Torej, gremo, Irena, da ali ne da, to se mora opraviti! Ana skrbi za
kuhinjo, jaz za pranje. To je ena izmed slabosti takega načina življenja. Včasih
pogrešam pralni stroj. Poleti mi to niti ni tak problem, ko pa se začnejo mrzli
dnevi, z dežjem in vlago, ko se nič ne suši…, takrat bi si želela cunje lepo "pospraviti" v pralno mašino, kjer bi se vse opravilo samo, samo gumb bi
pritisnila. Tako pa… dve veliki plastični posodi, zavihat rokave in … gremo! Hočeš,
nočeš, … moraš! Sicer bi v Jankecu živeli trije pujsi. V Sloveniji so javne
pralnice že dobro uveljavljene, tu pa še ne. Dosedaj sem na Kreti edino v
Paleochori naletela na en "približek" z dvema navadnima gospodinjskima pralnima
strojema, brez sušilnika. Ko sem vprašala za ceno enega pranja (pred dvema
letoma!), mi je dekle samozavestno odgovorilo: "9 €." Brez sušenja! "A, tako," sem prijazno odvrnila in tipala za kljuko od vrat. Isti dan sta se na plaži
svetili dve lepi rumeni plastični skledi in… Irena z zavihanimi rokavi.
Zaliv s previsom |
Če
razpredam še naprej o posebnostih takega načina življenja in tistih
malenkostih, na katere moramo biti ves čas pozorni, so najbolj pomembne:
-
ali ima prostor, ki smo si ga izbrali za
postanek, tekočo vodo
-
če ima tekočo vodo, ali je ta pitna
-
če ni pitna, smo lahko na tem prostoru
največ 4-5 dni (toliko nam zdržijo naše
zaloge)
-
če smo časovno omejeni na prostoru,
moramo vedeti, kdaj in s katere smeri bo
pihal veter (veter je tu na Kreti, ki ji je Sebastjan
že prvo leto dal ime: "Otok na prepihu",
njegova glavna zimska skrb, saj široko Jankeca
zunaj nasoli, severnik pa
znotraj ohladi to 33
let staro, slabo izolirano hiško). Na veter ne smemo nikoli pozabiti tudi zato, ker je Jankec
malo
nestabilen in nas v primeru "bočnega parkiranja" precej ziblje, haha.
No, to zibanje ima tudi prednosti, saj ob
vsakem premiku nikoli ne vemo, kaj ga je
povzročilo. Lahko bi bil tudi potres, saj
smo vendar na Kreti. Sebastjan s
programom
na telefonu "spremlja" seizmološke premike na otoku. Vsak dan so v
bližini okrog vsaj štirje potresni sunki z
magnitudo 2,5+.
A zaradi zibajočega Jankeca tega nikoli ne vemo. In to je kar fajn.
Tokrat
smo imeli res veliko srečo s tušem. Črne cevi so bile speljane daleč po skalah in
so se cel dan grele na soncu, tako smo se tuširali s… toplo vodo! Pravo
razkošje! Kot bi bili v hiši, v kopalnici. Super!
Gromovnik Zevs meče svojo strelo |
Drugi
dan proti večeru se je na morju daleč proti jugu razbesnela nevihta. Velikanske
črne oblake so razsvetljevali bliski, strele so švigale kot nore, morje pa je
prinašalo globok, doneč zvok grmenja vse do obale. Del nevihte se je odcepil in
jo krenil proti kopnemu. S strahom smo čakali, v katero smer bo potegnilo grozeče oblake. Bobnenje je bilo
vedno glasnejše. Nevihto je v Jankecu prav prijetno poslušati, skrbelo nas je
samo zaradi toče, ki so jo napovedovale nekatere vremenske strani. A spet smo
imeli srečo, saj je glavnino očitno posrkalo skozi kanjon Samaria. Mi smo
dobili le deževni pljusk, z grmenjem sicer, a nič hujšega. Počasi se je vse
umirjalo, ko nenadoma zaslišimo kratek, oster pok, podoben močnemu kratkemu
stiku, v slabih 10 m oddaljeni kantini pa se je istočasno nekaj zelo močno
posvetilo in takoj ugasnilo. Spogledali smo se in še preden nam je bilo jasno,
kaj je bilo to, se je čez celoten zaliv razleglo oglušujoče bobnenje, tla pod
Jankecom so se zatresla in grmenje se je širilo čez skale pod našimi nogami s
tako silo, da smo zadržali dih in z odprtimi usti čakali, kaj bo. Srhljivo in
hkrati veličastno. Lu je skočil pokonci in začel razburjeno lajati v vrata,
prepričan, da hoče nekdo tako hrupno vstopiti. To glasno kaotično dogajanje se
je počasi poleglo, le Lu je še vedno z napetim pogledom, ves nasršen in s
hripavim glasom preganjal "hrupneža" pred vrati.
Končno
smo tudi mi trije spregovorili. Kar vpili smo drug čez drugega: "Strela je
udarila! Tako blizu ji še nikoli nisem bila! Uau, sta videla to?! …" In tako
naprej… malo nas je pa le vrglo s tira in smo se zdaj s tem navzkrižnim
žlobudranjem pomirjali. "Tako pa zgleda, ko gromovnik Zevs vrže eno izmed
svojih strel! Zdaj razumem, zakaj se jih še bogovi bojijo…!"
Sebastjan
je le še dodal: "Naj vaju potolažim. Strela nikoli ne udari dvakrat na isto
mesto." Hvalabogu! Kar malo nama je odleglo.
Na
Anino podvprašanje: "Kako pa to veš?" je le priznal: "Saj ne vem…, tako
pravijo, haha."
Tretji
dan je bilo spet lepo, jasno in toplo. Vsak se je lotil svojega opravila: Ana
je čistila omarice, sama sem prala, Sebastjan pa je "lanski dahtejp", s katerim
so Jankove manjše luknje okrog zračnika, blatnikov, vhodna vrata in vrata
prtljažnika…, pa še česa, dobro zaščitena pred vdorom vode, zamenjal z… "letošnjim".
Z Ano se vedno smejiva: "Atijev nepogrešljiv kos opreme v Jankecu je… dahtejp!" Tudi ko je streha nad Anino posteljo na enem mestu začela v notranjost spuščati
deževne kapljice, je ta dragoceni lepilni trak (poznamo ga iz ameriških filmov,
ko ga prelepijo žrtvi čez usta, da bi jo utišali), sicer začasno, a vseeno,
rešil situacijo.
Vreme smo v zalivu res dobro izkoristili za vsa predvidena opravila, pa še tuširali smo se s toplo vodo! Luksuz!
Naslednji
kraj: Frangokastello
Sssstrejla garjča wapatjča
OdgovoriIzbriši