Tesna pot v Plakias

Mojstrovina na terasah

Stik z minojsko civilizacijo se nam veča iz dneva v dan in s tem tudi njihova uganka.

Skozi šivankino uho v Plakias

 

Vstali smo zgodaj. Končno smo spet v našem ritmu, ko hodimo spat s temo in vstajamo s temo. Zvečer nam pri tem pomaga še obnemogel hišni akumulator, ki zelo hitro lepo, belo svetlobo žarnice v bivalnem delu Jankeca spremeni v brlivko, pri kateri se ne da več nič početi. Ne pospravljati, ne pomivati, ne pisati, midva s Sebastjanom še brati ne moreva več. Zato si raje zgodaj pripravimo postelje in gremo brat pod odejo z naglavno svetilko. Ne vem sicer, kaj bolj škodi vidu: "brlivka" ali "kitajska naglavna svetilka". Vem samo, da je v zadnjih dveh letih obema vid precej opešal. No ja, lahko je tudi še tretji razlog…, "zob časa", haha. Nič pač ni večno.

Vstali smo torej zgodaj in se počasi odpravili na pot proti Plakiasu. Vozili smo se visoko nad morjem in risali sled po južnem robu Krete.

Trda, skalovita, neizprosna pokrajina, ki je v preteklosti od svojih današnjih prebivalcev zahtevala ogromno truda in pridnih rok, da jih je spustila v svoj objem. Vijugali smo nad prepadnimi stenami, pod katerimi se je morje besneče zaganjalo v obalo, skalnato hribovje se je cesti odpiralo in zapiralo. Danes smo to divjo lepoto občudovali molče. Vsi trije smo bili zatopljeni v svoje misli. Kaj vse so ta tla v tisočletjih pred nami že doživela? Kakšna je bila podoba tega hriba, tega rta, te kotanje... pred tisoč, dva tisoč, štiri tisoč leti? Kakšna je bila minojska civilizacija? Današnji odgovori so še vedno zgolj ugibanje. Njihove linearne A pisave še danes nismo razvozlali. To pomeni, da še vedno o tej prvi evropski civilizaciji, ki je kakšnih pet tisoč let nazaj naseljevala Kreto, ne vemo prav dosti. Velika skrivnost je še vedno tako njihov odnos do življenja kot tudi njihovo nenadno izginotje. Kaj se je zgodilo z njimi? Naš um išče po "podatkovni bazi", pa ne najde in ne najde odgovora. Kako bi ga le? Zgodilo se je davno nazaj, ko so tukaj živeči ljudje imeli drugačen stik z življenjem in stvarstvom. In, da bi jih lahko razumeli, bi morali živeti in razmišljati tako kot oni, kar pa je v današnjem svetu in času izjemno težko. Neznanka, ki daje Kreti še dodatno, mistično privlačnost. K tej civilizaciji se v tem blogu zagotovo še vrnemo, saj vsi trije čutimo močan klic te pretekle skrivnosti.

Čebelarjeva umetnina

Iz misli o Minojcih me je potegnil pogled na ozke terase na hribu tik nad cesto. Bile so polne čebelnjakov. To na Kreti ni neobičajno, saj slovi po svojem timijanovem medu. Vendar redko vidimo takšne, statične čebelje panje. Grki imajo navado, da svoje čebele vozijo na pašo. Panje naložijo na pickupe in jih odpeljejo na nektar. Običajno jih postavijo kar na avtomobilske gume, nič kaj estetsko, ampak tale terasasta barvitost pred nami je bila pa prava umetnina.

Prišli smo do križišča, kjer bi morali zaviti desno proti Plakiasu. Ker pa sem prejšnji dan v knjigi videla zanimiv kanjon Kotsifou, ki naj bi bil le slab kilometer naprej, smo se odločili, da ga prevozimo in se nato vrnemo. Kanjon je namreč izredno ozek, na enem delu meri zgolj 10 m v širino, zato smo ga želeli videti. In ni nas razočaral. Visoke stene z obeh strani so se izgubljale v višavah, po enem robu je bila speljana cesta, drugega sploh ni bilo, samo gladka prepadna stena, ki je izginjala v globini. Na enem mestu je nad cesto tako nizko iz stene štrlela ogromna skala, da sem nehote sklonila glavo, ko smo peljali pod njo. Trapa, prej bi pobralo streho Jankeca in iz njega naredilo kabriolet, kot pa meni počesalo frizuro! A bil je res neverjeten občutek!

Ta prehod nam je sicer dodal dobrih pet kilometrov, prej na ozki cesti z našo "kočijo" nismo mogli obrniti, a bilo je vredno.

V Plakias smo se spustili proti popoldnevu.

Jankova pristajalna pista