Trije "kamni" v morju

Gnezdo Zevsove ptice v kanjonu Kourtaliotiko.

Trije "kamni" v morju - nemirna preteklost kretskih tal

Smrt in rojstvo – Kaj je konec in kaj začetek?

Tujina je Jankecu prijaznejša kot domovina.

Čakalo nas je slabih 50 km vožnje. Iz Prevelija smo najprej peljali skozi veličasten kanjon Kourtaliotiko. Tolikokrat smo si že rekli: "Kako si lepa, Kreta!" Kanjon nam je s svojimi 600 m visokimi stenami ta stavek ponovno položil na jezik. Cesta je vijugala ob njegovi zahodni steni, nam trem pa so iz ust uhajali vzkliki občudovanja. Na razgledišču na sredini kanjona smo se ustavili, saj smo si to veličino narave enostavno morali pogledati od blizu. Takoj ko smo izstopili, sta nam dve ogromni senci, drseči po steni, poglede dvignili kvišku. Nad nami sta jadrala velikanska orla. Kakšno dostojanstvo v letu!  Nič čudnega, da je prav orel "Zevsova" ptica. S široko razpetimi krili sta z brezbrižno lahkotnostjo rezala zrak. Stali smo pod njima in ju lahko samo človeško nemočno opazovali. Izginila sta v veliki skalni razpoki, kjer imata verjetno gnezdo. Stopili smo do ograje na robu in pod nami se je odprla globoka praznina, na dnu katere se je vila struga reke Kourtaliotiko ("Velike reke"), ki se v Preveliju izliva v morje. Struga je bila prazna, tu namreč še ni bilo obilnejšega večdnevnega deževja, da bi jo napolnilo. Takrat mora biti pogled v to globino še lepši. Za nami se je strmo dvigovala zahodna stena kanjona, ki nam je pa s svojo višino jemala sapo. Res čudovit kanjon!

Levje glave s kristalno vodo

Pot smo nadaljevali do mesteca Spili, ki je znan po izobilju vode, sredi mesta so zgrajene "levje glave" in iz njih teče kristalno čista, izvirska voda. Mesto namreč leži prav pod zahodnim pobočjem gore Kedros, v okolici je veliko jam, od tod tudi izhaja ime kraja, "spili" (v prevodu "jama"). Natočili smo si to dragoceno, čudovito svežo tekočino, v trgovini nakupili še nekaj zelenjave, kruh, pa naprej, do plaže Triopetra.

Takoj po prihodu na dolgo, ta čas že zapuščeno plažo, smo doumeli pomen imena. Na njenem vzhodnem delu so iz morja štrlele tri ogromne skale. "Seveda!" smo se posmejali. "Trio petra" ("trije kamni"). Tri priče nemirne, potresne preteklosti. Plaža je imela lepo senco in zaščito pred "širokim", napovedanim za naslednja dva dni, odprta pa je bila proti zahodu in lahko smo spremljali prekrasen sončni zaton. Ob pogledu na to veliko oranžno kroglo, ki je počasi izginjala v morju, sem se spomnila naslova stare slovenske nadaljevanke, ki sem jo gledala kot otrok: "Utonilo je sonce." Prav na to sem pomislila ob tem njegovem žarečem večernem poslavljanju.

Naslednji dan nas je dohitela vest o smrti Sebastjanovega dedka. Čeprav nekako pričakovana, vest o smrti v sorodstvu vedno pretrese. Pa ravno dan pred tem smo govorili o njem. Ana je rekla: "Dedi je že zelo slab. Hudo bi mi bilo, če bi se poslovil, preden pridemo v Slovenijo. Rada bi bila tam, ko bo šel." Kot bi zaslutila. Slovo od dedija v Sloveniji ji žal ni bilo namenjeno, smo se pa cel dan pogovarjali predvsem o njem. Bil je močna osebnost. Govoril je sicer bolj malo, a je bil ravno zaradi tega tako karizmatičen. Vsi smo si želeli priti v območje njegove pozornosti. Zato smo bili veseli vsake besede, ki nam jo je namenil. Niti ni bilo pomembno, kaj je rekel, da je le nekaj rekel. Zanimiva, nedoumljiva oseba. Vedno mi bo ostala v spominu meni namenjena šala, ki jo je povedal ob vsakem našem obisku: "Saj to, da si Primorka, ni ravno greh…, ampak, lepo pa tudi ni…" In temu smo se vedno znova nasmejali. Takoj ko smo vstopili skozi vrata, sem vedela, kateri stavek me čaka. Mi smo ga imeli radi. "Naj tvoj duh poleti skozi prostrane vesoljne širjave, dedi!"

Smrt in rojstvo… dve tako nasprotujoči si, izjemno čustveni energiji. Čeprav tako nasprotni, obe izzoveta solze na lica…, prva solze žalosti in obžalovanja, ker nismo večni, druga pa solze sreče in ganjenosti, saj nam novo rojstvo potrjuje, da se življenje nadaljuje…, tudi ko nas ni več.

Včeraj smo govorili o smrti, danes o rojstvu. Naše Eve. Tudi danes nismo v Sloveniji, da bi se skupaj z njo veselili njenega rojstnega dne.

A vseeno ti iz srca voščimo: "Vse najboljše, Evika naša! Naj ti mirno mine delovni dan, zvečer pa, ne pozabi:

…Za prijatelje si je treba čas vzet,

…se poveselit in kdaj znat potrpet…"

In tako naprej.

"Pošiljamo ti toplo grško sonce, ki danes greje tu s 27-imi stopinjami, naj se ne ustavi vse do Slovenije in vse do tebe…, če te bo vsaj malo segrelo..., nam je uspelo… Radi te imamo!"

Vendar pa tudi Krečani letos napovedujejo mrzlo zimo. Upamo, da se motijo, saj smo tu ravno zato, ker te grške zimske temperature v Jankecu lahko prenesemo. Slovenija s svojim ledenim minusom je zelo trda. Če bi upoštevala samo temperature, a poleg tega so še zelo neprijazni zakoni glede "življenja" v avtodomu. Slovenija temu še zdaleč ni naklonjena, do tega izkazuje veliko nestrpnost in občinski redarji zelo vestno beležijo kazni. Hudo nam je, da je tujina pokazala veliko več razumevanja kot naša lastna država. Vedno ko se vrnemo "domov", smo v precejšnjem stresu, in kar vsem nekako "napoti". Naj je to cesta, kjer nam takoj ob prestopu meje začnejo trobiti zaradi 34-letne Jankove počasnosti. Naj je to parkirišče v mestu, kjer  smo živeli skoraj 20 let, pa moramo svoj "postanek" v njem opravičevati redarjem…, naj je to majhen košček odmaknjene, a prazne javne površine, že spet prihrumijo občinski redarji in nas naganjajo v kamp. A mi nismo turisti! Mi samo… živimo v avtodomu. A bomo že nekako preživeli tudi to. Včasih se na to spomnim, pa me malo razžalosti. Za trenutek. Življenje je še vse kaj drugega kot ukvarjanje s slabimi, zgolj negativnimi stvarmi. Toliko lepega smo že doživeli, doživljamo in bomo še doživeli. Vsaka stvar ima dobre in slabe strani. Od nas je pa odvisno, na katere se obesimo. Mi se bomo raje na dobre.

Spet je napovedana sprememba smeri vetra. Pihati bo začel zahodnik in ker mu izzivalno nastavljamo bok, jutri "dvignemo sidro".

Sebastjan nama je napovedal naslednji cilj: Agia Galini