Spanje na beneškem dvorišču

In…prižgala se je lučka za olje. Jankec, saj ne začenjaš počasi pešati...

Vaška sirarna z odličnim sirom. 

Beneški grad, usoden za Daskalogiannisa.

Boreas končno na prostosti.

Malo pred dvanajsto je Jankec zasopihal v hrib. V mislih sem se poslovila od lepega zaliva s toplo vodo in se zahvalila skalnemu previsu, ki je nudil streho moji oprani žehti.

Med vožnjo je Sebastjana vznemirila lučka za olje. Ni in ni hotela ugasniti. Zbal se je, da se je pokvarila črpalka. Hm. To pa ne bi bilo fajn. V Grčiji so mehaniki dragi, verjetno tako starega modela črpalke tudi nimajo kar na zalogi, poleg tega smo na "napačni" strani Krete. Ni velikih mest, ta teden pa je opaziti viden upad turistov in večina kantin je že zaprla svoja vrata. Enkrat nam je všeč, da se sezona poslavlja, drugič spet ne, saj s tem odhajajo tudi domačini, ki so tu samo čez poletje. In prav pri njih bi se lahko pozanimali glede mehanika. Zdaj so pa kar nekam "izginili", po vaseh, kjer vozimo, so ostali večinoma starejši, ki jim naše skrbi še razložiti ne bi znali. Nikoli nam ni prav.

V tišini smo opazovali lučko, ki je neenakomerno utripala. "Kaj pa, če je samo slab stik? In s črpalko ni nič narobe? Zakaj bi se sicer prižigala in ugašala? Bom pogledal, ko se ustavimo…," se je Sebastjan pogovarjal bolj sam s sabo, midve se tako ali tako v Jankove tehnične stvari nič ne razumeva. Sodelovali sva lahko samo s pametnim kimanjem in pritrjevanjem: "Ja, verjetno je res samo slab kontakt. Ja, ja…" Rdečo utripajočo reč je rešil na enostaven način. "Skril" jo je s tablico, na kateri je spremljal zemljevid. Tako! Pa ne utripa več.

V vasici Vraskas smo se ustavili v sirarni in hlebček Kefalograviere ter kajla Graviere sta  šla z nami. Dogovorili smo se, da odslej kupujemo tradicionalne kretske produkte le še po vaseh. Nimajo bar kode in, kar je bistveno, jedo jih domačini. In imajo pošteno ceno. Samo še kruh, dva paradižnika, malo soli in olivnega olja čez, pa bo okusno in hitro kosilo.

Jankec na beneškem dvorišču

V Frangokastellu smo zapeljali na parkirišče pred gradom, ki je edini razlog za turistični obisk v tem kraju. Zgradili so ga Benečani, da bi varoval okoliško področje pred napadi piratov, čeprav pozneje nikoli ni igral pomembne obrambne vloge, za katero je bil zgrajen. Se je pa tu pred več kot 200 leti dogajala tragična zgodba kretskih upornikov in njihovega vodje Daskalogiannisa (za več klikni na povezavo).  Ta grad je bil mesto njihove usodne predaje turškim oblastem.

Sebastjan je takoj preveril olje. Vse v redu. Nato se je splazil pod Jankeca in preveril še kable, malo "bezal" vanje in… lučka je ugasnila! Super!

Sicer se tudi ob ponovnem vžigu avta ni več prižgala, pa bi se morala, a smo bili vseeno zadovoljni. "Zdaj, ali sem popravil ali pa do konca uničil… Nič, še naprej bom preverjal olje, pa… poiskal mehanika." Bomo že nekako. Verjamemo v to, da se bodo stvari peljale same, ko bo potrebno. Ni treba skrbeti že vnaprej. To v življenju pogosto počnemo. Skrbimo vnaprej. Zakaj? Na koncu vedno ugotovimo, da so se stvari morale dogajati točno v takem vrstnem redu, kot so se. Če se ne bi zgodilo to, ne bi spoznali tega, ki je povedal to, da smo potem šli tja in našli… Vse to je malo preveč zakomplicirano, veliko bolj enostavno je… "skrbeti vnaprej".

Frangokastello torej. Za razliko od Hore Sfakion, ki je tesno prislonjena ob vznožje gora, je Frangokastello od pobočja precej umaknjen. Leži na robu široke, dolge ravnine, ki se na jugu začne nekaj metrov nad morjem in na severu konča na dnu pogorja Krioneritis, skozi katerega so zarezani številni kanjoni. Za nas je bilo pogorje videti daleč. Za mrzli Boreas (severni veter), ki ga je gospodar vetrov Eol očitno prvič to jesen izpustil iz svoje votline, je ta pot predstavljala trenutek. Lahkotno si je otresel poletni prah s peruti in z veliko močjo prižvižgal skozi ozke kanjone. Pihnil je še naprej, mimo nas, na morje in mu s svojo hladno sapo skodral in pobelil valove. Noč je minila v veselem vetrovnem razgrajanju, ki pa ozračja začuda ni pretirano ohladilo. Naslednje jutro je bilo še vedno toplih 16 stopinj.

Za naslednje tri dni je bilo napovedano še pojačanje severnika, zato smo šli naprej in se po nekaj kilometrih spustili niže k morju. Tam so nas almiridi s svojimi vejami skrili v svoje zavetje. Almiridi je drevo, ki mu Sebastjan pravi "slana senca". Edino drevo, ki raste v neposredni bližini morja in za življenje nujno potrebuje morsko vodo. Ko je dovolj visoko, da se ves zadovoljen skriješ v njegovo lepo senco, čez čas ugotoviš, da z vršičkov kapljajo  drobcene kapljice… slane vode! In ko to dojameš, je že prepozno, avto je že cel slan. Mi smo to "dojeli" že dve leti nazaj, zato se almiridom sedaj pridno izogibamo. No, tokrat smo se jim pa zahvalili, saj so predstavljali bariero med nami in severnikom.

Naslednji dan sta šla Ana in Sebastjan v bližnjo vasico Skaloti. Malo povprašat o siru, mizitri, timijanovem medu. Kakor smo se dogovorili. Domačini bodo najbolj pošteno povedali.  Vrnila sta se vsa vzhičena, v nahrbtniku pa "ta pravi" timijanov med in… kilogram mehke ovčje mizitre, ki se je kar topila v ustih. Zdaj malo več vemo o mizitri (pri Antonijevem darilu sem jo opisala kot: podobna naši skuti). No, ni čisto tako, mizitra je mehek bel sir, ovčji ali kozji, narejen iz sirotke. Je izredno blagega okusa, lahko je soljen, svež ali suh. Največ se uporablja pri pripravi testenin. Na Kreti so zelo znane okusne male (slane ali sladke) pite z mizitro.

Ja, da ne pozabim povedati, da sta tako med kot sir dobila pri…Vagelisu, "čebelarju" in "sirarju". Vse na enem mestu. Tu vsi znajo vse. Poleti imajo pa kantine na plaži, kjer poleg pijače turistom "prodajajo" še ležalnike. In imajo lepo pokrito celo leto. Moram pa povedati, da Vagelis cene ni turistično navil. V Sloveniji bi za primerljive izdelke plačali dvojno.

Skriti pred Boreasom

Ana se je takoj lotila priprave kosila in naredila okusno mizitrino omako za riž. Brez mesa. Vsakič nekaj. Ne vse hkrati. Živeti moramo kar se da varčno, obenem pa jesti dovolj polno in pestro. Za to skrbi Ana, ki študira "zdravo" prehrano za naš način življenja. Ne sme biti predraga, ker si tega ne moremo privoščiti, hkrati pa mora vsebovati dovolj hranilnih vrednosti: proteinov, vitaminov, maščob, tudi ogljikovih hidratov za energijo ne sme manjkati, saj smo zelo aktivni. Vsega ravno prav. Težko delo za naš skromen mesečni proračun. Seveda se zaradi financ ne da vedno držati tega "reda", a Ana se vedno potrudi kar najbolje uskladiti vse skupaj. Zato, če je sir, ni mesa. In obratno, haha. Ti dve živili sta med dražjimi, zato sta na mizi izmenično. Skupaj sta le na špagetih, ko je parmezan na omaki bolognese. Najpogosteje pa se pri nas najde zelenjava (v rižoti, na makaronih, s krompirjem, v mineštrah…). Zelenjava je tu k sreči kar poceni. Vsaj tista, ki jo mi veliko pojemo. Zato "mesni dan" vedno z veseljem pozdravimo, pripravimo in na koncu… užijemo. Meso ima en tak posebno dober okus, če ga ne ješ pogosto. Šele takrat se ga res dobro zaveš.

"Ujet" sončni zahod

Veliko stvari, ki so se v preteklosti zdele tako samoumevne in o njih nikoli nismo razmišljali, šele zdaj odkrivamo. Kako je voda v kopalnici med tuširanjem tekla v prazno, zdaj pa še kako pazimo na vsako kapljico…, kako se je pralni stroj vrtel s polovico napolnjenim bobnom skoraj čistih cunj, zdaj pa kakšno majčko le prezračimo in jo lahko brez zadrege še enkrat oblečemo…kako je hrani v hladilniku kdaj potekel rok, ker nam nekaj ni "dišalo" jesti, zdaj pa s polnim zavedanjem občutimo okus mesa. Kaj vse se nam šele zdaj odkriva. Hvaležni smo za to izkušnjo v življenju…, izkušnjo "zavedanja".

Plaža pod Spodnjo Breskvico (Kato Rodakino)

Četrti dan se je Boreas naveličal svojega rogoviljenja po obali in se vrnil domov. Mi pa naprej, proti kraju Rodakino, razdeljenega na: Ano Rodakino in Kato Rodakino (v prevodu: Zgornja in Spodnja Breskev). Na plaži Korakas pod Spodnjo Breskvico smo nabirali bele in črne kamenčke za našo "Dosimo". O Dosimi bom kdaj drugič povedala kaj več.

Naslednji dan – Plakias