"Kanjon mrtvih"

"Kanjon mrtvih"… te popelje skozi… raj. Ko sem prvič slišala za ta kanjon, sem kar malo težko požrla slino, kajti že ime samo je nakazovalo na nekaj… groznega. Veliko čudnih misli je letelo čez glavo, od tega, da je verjetno zelo nevaren in je primeren samo za junake… ali pa je tako "mrtev", da imaš občutek, da si se znašel pri Hadu… ali pa… mnogo srhljivih slik je bilo potegnjenih iz filmskega spomina možganov…

Iz nelagodja me je potegnilo malo bolj natančno informiranje o njem in kar malo v zadregi sem bila ob spoznanju, da me je lastni um tako prestrašil. To pa samo zato, ker se nisem prej dobro pozanimala o tem, danes lahko rečem le… prelepem naravnem čudežu.

Kako hitro lahko napačno domnevanje posledično ustvari napačno predstavo, ki na koncu postane prepričanje…, čeprav nič od tega ni res. Nekaj slišimo, nekako napol razumemo, a ob tem ne pomislimo s "svojo glavo" ali vsaj prej preverimo…, preden to potem "prodajamo" naprej. Mnogo naših zablod je ravno posledica nepreverjanja in zgolj slepega "zaupanja", včasih tudi namerno izkrivljeni informaciji.

Na isti način si je tudi mene um tokrat privoščil. In me skoraj pretental. In to zgolj zaradi imena!

Pa sem, za vsak slučaj, le šla preverit. K sreči!

"Kanjon mrtvih" nosi tako ime zato, ker so Minojci pred skoraj 4000 leti v njegovih votlinah pokopavali mrtve…

Res je dobro, da preverimo, ko smo kaj samo »slišali«. Strah je izginil kot bi mignil, rdečica zadrege malo pozneje.

Zbudila sva se v dan brez oblačka. Krasno! Na to sva čakala pet dni! Nisva želela zapustiti Kato Zakrosa brez prehoda kanjona. In danes je končno prišel ta dan! Počakala sva le toliko, da se je sonce dvignilo dovolj visoko in obarvalo kanjonske stene s svojo prelepo oranžno barvo in jo mahnila proti vhodu v sotesko. Tik pred vhodom naju je presenetila lesena puščica z napisom "Deads gorge 4h".

Bo to prav?

"Bo pa že to prav," sva jo brez premisleka ubrala navkreber. Korak za korakom sva bila višje in počasi sva se začela spraševati: "Hm, kakšen je sploh vstop v sotesko? Misliš, da obide ta hrib? Saj sva vendar vse višje!" A ves čas so nama "pravo smer" lepo nakazovale lepe rdeče pike. "Ne bi se tako hecali!" je bil prepričan Sebastjan. Pred nama se pojavijo vrata. Taka simbolična vrata ob vstopih v kanjone so nekaj običajnega, zato sva jih potolažena odprla in nadaljevala najin vzpon. Pa nama spet črviček ni dal miru: "Kaj nisi prebrala, da je pot lahka? Temu vzpenjanju čez te kamne, kjer moraš še kako pogledati, kako stopiš, ne bi rekel ravno "lahko", je bil Sebastjan vse bolj v dvomih. In prideva do… roba. Pogled navzdol nama je razkril vso to najino "zablodo", ko sva zgolj sledila rdečim pikam, ne da bi na cesti vsaj malo… pomislila! Z vrha kanjona sva zagledala ozko potko, ki se seveda vije… po dnu kanjona, kajpada! "Ha! Zdaj sva pa udarila mimo! Ja, nič, greva nazaj na začetek! Ampak, lepo pa je, tako, z vrha, kajne?" sva skušala opravičiti svojo nespametno rinjenje v hrib, čeprav sva imela kanjonska "vrata" le dobrih deset metrov naprej od prebrisane puščice. Vsaj preverila bi prej! Ker pa sva le sledila, morava to napako zdaj pošteno priznati in… začeti znova!

Sestopila sva, našla pravo pot, odprla prava vrata in si rekla: "No, ogrela sva se, zdaj pa zares!"

"Kanjon mrtvih"

Prvi del poti pelje steza skozi gosto grmičevje, pravi botanični raj. Vse je dišalo po origanu, ki naju je spremljal ob poti.  Visoke, odsekane stene kanjona je ožarilo sonce in jih spremenilo v žareče rdeče zavese. Stopala sva ob rečici, ki nama je dvakrat velela sezuti nogavice in s čistimi nogami nadaljevati pot skozi raj.

S čistimi nogami naprej

Poslednji minojski počitek?

Razigrana rečica

Ples tisočerih kapljic

Kamnita umetnina narave

Prispela sva do velikih votlin, ki so nekoč verjetno predstavljale poslednji minojski počitek. "Verjetno" pravim zato, ker nisva nikjer opazila enega samega znaka ali napisa, kje bi to bilo. Pa sva po svoje ugibala. Tokrat nama ta arheološka "pomanjkljivost" ni prišla do živega. Nisva si dovolila vzeti miru in enega posebnega, spoštljivega spokoja, ki naju je spremljal celo pot. V kanjonu sva bila sama, najine korake nama je le tu in tam zadušil radostni napev rečice, ki se je od časa do časa razposajeno pognala čez kaskade. Bila sva že krepko čez polovico poti, ko se pred nama pojavita ovčki. Vsi štirje obstanemo in se nekaj časa opazujemo. Na levi strani je reka, na desni strmina. Kam neki jo bosta ubrali? Nisva ju želela prestrašiti. Z naslednjim najinim korakom sta sicer stekli naprej, a že pri naslednjem ovinku spet obstali in se ozirali proti nama. Kot bi naju čakali. Tako smo se igrali skoraj do konca, ko sta se nazadnje le naveličali najinega zaostajanja in nama z urnimi skoki čez strmino izginili izpred oči.

Kje se obirata tako dolgo?

Pridne čebelice so že na delu

Čakal naju je le še zadnji vzpon in v daljavi sva zagledala Zgornji Zakros, ki je bil najin cilj. V vaški trgovinici sva kupila paradižnik in kumaro in se odpravila nazaj proti kanjonu. Tokrat sva se odločila za makadamsko cestico, ki se vije po vrhu soteske in predstavlja staro povezavo med Zgornjim in Spodnjim Zakrosom.

Čudežna soteska z vrha

Da vidiva to čudežno kretsko razpoko še s tega zornega kota. In tako skleneva krog današnjega prelepega, 15-kilometrskega izleta. Začneva se spuščati proti vasici in pod nama se izriše staro minojsko naselje.

"Kakšna skupnost je bila to? Kako so živeli, delovali, dojemali življenje? Poglej samo to, kako tesna je bila ta naselbina. Kako malo prostora je bilo včasih človeku dovolj! Poglej si te ozke prostore, te ozke prehode, to strnjenost življenja. Znali so živeti drug ob drugem. Kaj pa danes? Že tu lahko vidiš razliko. Danes hočemo imeti pa le mir drug pred drugim. Ogromne hiše in še več… ograje…" je razpredal Sebastjan.

Serpentinasta cestica naju je znova pripeljala do vhoda čudovite soteske z zloveščim imenom "Kanjon mrtvih".

Obljubila sem si, da me naslednjič zgolj napačna domneva ne bo spet privedla do zmotnega prepričanja! Bom "slišano" raje prej še enkrat… preverila!

Med vračanjem proti Jankecu sva šla spet mimo ograjene minojske naselbine. Opazila sva, da so vrata odprta. Sebastjan krene proti njim in reče: "Grem vprašat, če se lahko sprehodiva skozi."

"Kako? Vstopnina je 3€ po osebi!"

"Grem vseeno vprašat!" se ni dal. In stopi naravnost proti hišici z odprtim okencem, v kateri sedita dva moška. Sama ostanem v ozadju in ga opazujem. "Le kaj jima je rekel?" se sprašujem, ko se nasmejano obrne in se nameni proti meni, rekoč: "Pet minut imava na razpolago! Greva!"

"Kaj pa si jima rekel?"

"Nič, da sva prišla iz kanjona, da nimava denarja in če lahko narediva "mono ena volta" ("samo en sprehod"). Mlajši se mi je posmejal in poškilil proti starejšemu, ki je ravno nekaj bral. Ta dvigne pogled, ga spet spusti in poskuša ohraniti resen obraz: "No, naj vama bo, ampak imata pet minut. V redu?"

"Seveda bo, "efharisto poli"! Sedaj pa, pot pod noge, da ne bova zamujala!"

"O, kako lepo od njiju!" sem navdušeno pospešila korak proti prastarim minojskim razvalinam.

Stopila sva v glavni, največji prostor, to naj bi bila palača. Začutila sem nenavadno toploto, ki je vela iz segretih zidov. Štiri tisočletja nazaj so bili ti ozki prehodi polni življenja! Štiri tisoč let nazaj!

Štiri tisoč let!

Nazaj grede se Sebastjan zopet nameni proti hišici, zahvalit uslužbencema za "mono ena volta". Namesto evrov pa jima je pustil dve školjkici. Te posebne školjkice sva pred dvema letoma nabrala na eni izmed kretskih plaž in so naša zahvala ljudem, ki se na poseben način dotaknejo naših življenj in na poseben način vstopijo v našo zgodbo.

In…, bila sta ju izredno vesela!

Preden me je zagrnil spanec, sem razmišljala o stari, tako topli naselbini, skozi katero sva danes hodila. Podobno kot v Palaikastru, je tudi tu sedaj samo… spokojna tišina. In…, sprejela sem jo takšno, kot je… spokojno.

Brez domnev, brez predstav, brez… prepričanja.