Jama Pelekita

Ne vem, kaj me je zbudilo. A, ko sem se dvignila na komolce, me je prav na hitro poleglo nazaj. Jankec se je guncal kot še nikoli. Zadržala sem dih in čakala. Guncanje kar ni ponehalo, še stopnjevalo se je in za finale še en močan nihljaj v levo in desno. Zatem se je tresenje zelo počasi umirjalo. "To pa je bil potres, a?!" je spregovoril Sebastjan. "A ti tudi bediš? Nisem vedela! Kaj si videl to?! Tako nas pa v Jankecu še nikoli ni zaguncalo! Ta je moral biti pa res močen." sem bila takoj mirnejša, da sem le zaslišala Sebastjanov glas. Ura je bila pol dveh. "Čakaj, bom takoj preveril, kje je bil. Navadno traja kakšnih pet, deset minut, da ga zabeležijo na strani. Evo, ga že imam! Uh, v morju v bližini Karpatosa, globina 60 km, magnituda pa kar 5,4 po EMS!!! To pa je do sedaj najmočnejši, kar smo jih občutili tu, na Kreti. Kako se je Jankec zaguncal! Še dobro, da ga ni vrglo z dvigalk!"

Šla sva ven in pogled se mi je sam od sebe dvignil proti nebu, posutem z milijardami bleščečih zvezd. Popoldne še tako kislo, zaprto vreme, sedaj pa… brez enega samega oblačka. Kakšen prizor! Ena sama zvezdna pravljica! In vsaka izmed teh zvezdic živi svoje življenje. In naslednja milijarda, ki je moje oko ne doseže, tudi. In naslednja… In naša ljuba, za nas tako velika Zemljica, predstavlja samo en mali prahec v tej, našemu umu nepredstavljivi širjavi vesolja. In mi se v tej nepredstavljivi širjavi igramo na tem prahecu nekakšne "velike" igre. Tako "pomembne". Ko se nam nadutost in aroganca dvigneta čez rob, bi se morali samo v nebo ozreti v takšni čisti, kristalni noči. In lahko bi zagledali svojo zmoto in svojo… nepomembnost na tem majhnem prašnem delcu vesolja. Lahko...

In... življenje gre dalje. Tla so se umirila, midva sva se vrnila v Jankeca in zaspala pod nebom, prepredenim z "bleščečimi kristali".

Dopoldne se je Sebastjan odločil obiskati jamo Pelekita, od tu oddaljeno 3,5 km. Vrnil se je ves vznemirjen: "Veš, koga sem našel v jami? Arheologe!"

"Res? In?" sem bila tudi sama navdušena. Gotovo je izvedel kaj zanimivega.

"Nič, spraševal sem jih malo o tem, kaj so našli. Vse, kar mi je povedala njihova ameriška šefica, je bilo to, da je jama iz neolitika.

To, da je bila glavni vodja Američanka, me je spomnilo na to, kar mi je nekoč povedal eden izmed kretskih domačinov, in sicer, da že leta v Grčiji vsa arheološka izkopavanja nadzorujejo Američani. Menda samo oni določajo, kaj in kje se bo izkopavalo in Grki naj ne bi imeli pri tem nobene besede. Tudi veliko najdb naj bi prikrili pred ljudmi in jih odnesli v Ameriko, kjer naj bi bile spravljene na posebnih mestih. Takrat temu nisem posvečal pretirane pozornosti, mislil sem, da malo pa le pretirava, a danes sem se spomnil teh besed. Vem pa tudi, da bo ta "resnica", če res obstaja, za vedno ostala skrita in nedostopna nam, smrtnikom. A, zanimivo, da sem danes naletel prav na ameriško vodjo "odprave". Hm, kaj pa, če je vse res??

A, naj nadaljujem. Torej, neolitska jama, drugega niso povedali nič! Sedel sem na skali v njihovi bližini, božal njihovo psičko, ki se mi je vsa vesela stisnila v naročje in jih opazoval. Vse, kar lahko rečem o tej izkušnji je, da so to eni najbolj nadutih ljudi, kar sem jih videl! Šefica je sedela pred neolitskim ognjiščem in nekaj na veliko pisala. Ko pa sem jo vprašal, če je to ognjišče, je samo odsekala: "Ja!" In nič drugega. Moški arheolog me v cele pol ure, kar sem bil v jami, niti pogledal ni, ko pa sem Američanko vprašal, če je brala delo njene rojakinje, pisateljice Jean M. Auel, serijo knjig "Otroci zemlje", je samo brezbrižno odkimala. Njena grška kolegica pa je na to pripomnila: "Ja, veš, to je knjiga za ljudi." Ostal sem brez besed, saj take arogance nisem pričakoval. Auelova je pisala prav o življenju človeka v kameni dobi. Temu je posvetila življenje. Bila je v vseh teh jamah po Evropi, se prav pri arheologih o njih natanko poučila in na podlagi najdb z veliko mero znanja vključila v knjige, bila je pri lovcih, ki so ji pokazali načine lova, pri kamnosekih, ki so ji razložili, kako se dela s kamnom orodje in je tudi to v knjigah zelo natančno opisala, bila je pri zeliščarjih, ki so jo naučili uporabe zelišč, tudi te je vključila v svojo zgodbo. Neverjetno »strokovno« poznavanje o vsem tem je pokazala skozi knjige nam, "ljudem". Ne vem, kje bom lahko jaz kot navaden človek karkoli izvedel o tej jami, ki jo menda raziskujejo že pet let. Pa, ne pozabi, te ljudi plačujemo mi, "ljudje", pa nisem od njih izvedel popolnoma nič, razen to, da je po petih letih raziskovanja jama iz neolitika! Pa niti nisem toliko razočaran nad njihovim »ničem«, saj mogoče res še ne vejo vsega, gre bolj za ta njihov naduti odnos! Na koncu, ko bodo vse skupaj ogradili in postavili spredaj "daj evro" hišico, bodo pa rekli, da je to zgolj zato, ker je jamo potrebno zaščititi, saj je narodno bogastvo, zgodovinska in kulturna dediščina… in ne vem, kaj še vse! Daj, daj, narodno bogastvo postane šele takrat, ko začne narod prinašati svoje "bogastvo" v te njihove "šparovčke". Izveš pa ne prav veliko. Samo pomisli, kako so vse te razvaline slabo označene. Na tablah so tako skromni podatki, da več izveš iz pripovedovanja domačinov, kot pa ob najdiščih, kjer potekajo izkopavanja že vrsto let! In vse te zgodovinske ostanke bolj kot ne ščitijo pred nami, "ljudmi"!  Jama je zaradi te arogantne trojice zame izgubila ves svoj čar in sem se samo pobral ven. Sicer je jama menda čudovita, a obiskala jo bova šele, ko arheologov tam ne bo več. Zunaj so me malo potolažili mlajši fantje, Grki, oni so v tem arheološkem izkopavanju "kopači". Veselo so me pozdravili in me povabili na kavo. To sem ta trenutek najbolj potreboval. Toplino! Veselje! Smeh! "Ljudi"! Njihova dobra energija mi je pregnala kisli občutek, ki sem ga doživel znotraj med "intelektualci". Kave sicer nisem pil, ker se mi je mudilo po radič, a prepričan sem, da so opazili mojo hvaležnost za to, da… so!

Te "šefe" pa bi najraje vprašal: "Sploh še veste, kdo vas plačuje? Če ste slučajno pozabili… to so "LJUDJE"!

Žajbelj

Po kosilu sva se sprehodila okrog Kato Zakrosa in cvetoči grmički žajblja, rožmarina, dišeče pelargonije in ostalih barvnih odtenkov prebujajočega življenja je poskrbelo, da je Sebastjan pozabil na grenko jamsko izkušnjo.

Dišeča pelargonija

Stopala sva mimo polja, kjer je domačinka ravno okopavala svoje rastlinice, ki bodo skrb njenih pridnih rok hvaležno nagradile s tistim dobrim, domačim, za trgovske centre nedosegljivim, okusom. Pomahala sva ji in jo pozdravila. Pogledala naju je iskrečih oči in z zvonkim glasom, polnim radosti, odzdravila.

Sladke jagode s sosedovega vrta

"To mi je pri Grkih tako všeč! Ta njihov radosten odnos do življenja!" reče Sebastjan.

Ja, takšni so navadni "ljudje"!