Kato
Zakros sva zapustila dopoldne. Čeprav je deževalo, sva se odločila za premik.
Tu sva preživela par čudovitih dni, "Kanjon mrtvih" je za nama in greva naprej.
Naslednji kraj je Xerokambos. Marchelo nama je naročil, da ga morava obiskati,
saj je to eden najbolj mirnih krajev na Kreti. Tudi poleti. Seveda sva ga takoj
vnesla v enega izmed najinih postankov.
V
Zakrosu sva kupila še zelje, štiri krompirje in 6 domačih jajc, paradižnik in
čebulo še imava, špagete tudi, bom že nekaj scomprala. Še vedno se drživa obljube,
ki sva si jo dala v Sitii: Skromno! Bo že prišel čas, ko bova spet pojedla kaj
bolj "krepkega". To pot sva si zelo želela in za vsako željo moraš nekaj
žrtvovati. In do sedaj naju je Kreta čudovito nagradila s svojimi lepotami,
zraven pa še nahranila s slastnim divjim radičem, ki ga že celo pot nabirava in
imava rešeno solato. Zato lahko rečem samo: Hvala, Kreta! Imava prekrasno pot,
polno prelepih trenutkov, ki si postiljajo svoj kotiček v najinem spominu.
Jankov dvodnevni počitek |
Xerokambos
ni daleč od Zakrosa, zgolj 9 km naprej proti jugu. Spet naju je ozka cesta
vodila po divji, vijugasti pokrajini, polni mistične preteklosti, ko se je pred
nama nenadoma odprla lepa, dolga ravnina, katere severo-zahodno stran varuje
visoko skalnato hribovje, njen vzhodni del pa sega vse do morja. Zapeljala sva
skozi naselje, za katerega sva pozneje ugotovila, da je trenutno pravzaprav "mesto
duhov", saj redko posejane hiše in hišice predstavljajo zgolj poletno obljudene
apartmaje. Pa tudi teh ni veliko, precej manj kot na ostalih predelih Krete. Spustila
sva se proti plaži in ustavila na parkirišču pod helenističnimi razvalinami.
Nikjer naokrog nikogar! Namestila sva se, deževati je prenehalo in okoli
Jankeca je zavel severni veter. Temperatura se je spustila, zato sva si obhod
malega naselja pustila za "jutri". "Danes" pa sva se le zadekala in brala.
"Štunfke" je prala... |
Res
sva naslednji dan naredila krog. Najprej sva obiskala bližnjo kapelico Sv.
Nikolaosa, kjer sva prižgala svečko. To je tu tako lepa navada. Vse kapelice
imajo posebno široko posodo s peskom, kamor zatakneš prižgano svečko,
pospremljeno z lepimi mislimi na… karkoli. Nadaljevala sva čez čudovite majhne
plažice, pa malo zavila v notranjost, opazila, da oljke že nastavljajo prve
cvetove, šla po glavni cesti skozi prazni Xerokambos, kjer tudi taverne še
vedno samevajo in spet proti morju.
"Seveda,
turistično zelo poznan Zakros je preblizu, zato je tu tako prazno. Marchelos je
imel prav. Tu mora biti tudi poleti precej mirno. Pozabljen kraj. Ampak, prav
zato mi je zelo všeč!" je na glas razmišljal Sebastjan.
Kapelica Sv.Nikolaosa |
Svečka je prižgana |
"Plažica" v Xerokambosu |
"Plaža" v Xerokambosu |
In..., še ena plaža v Xerokambosu |
"Ne morem se odločiti, na katero bi šla!" |
"Pridi, greva še na
drugo stran, tam naj bi bila še ena lepa plaža." Prestopila sva potoček, ki se je
zlival v morje in po desetih minutah prišla do lepega peščenega zalivčka, kjer
sem za trenutek obsedela na ogromni skali, s pogledom, zazrtim v morje. Kakšen
mir! Samo enakomeren zvok morskih valov. Nič drugega.
Cvetoče oljke |
Sebastjan
je skočil pokonci, rekoč: "Hm, obala je primerna za radič! Greva pogledat! Ne
vem kaj, a nekaj mi pravi, da je tu!" Res
sva ga našla. Veliko! In res naju je ta bodičasti prijatelj čakal! Popoldne sva
spet imela nepričakovano dobro solato, pa še omakico za riž sem popestrila z
njim.
Ponovno
sva lahko samo hvaležna Materi Naravi za njeno dobrotljivost. S svojimi sadovi
nama obilno pomaga obogatiti najin skromen jedilnik.
Palma, ki bi bila rada ananas |
Pred
večerom sva opravila še zadnje priprave pred odhodom in prav kmalu vznemirjena
legla k počitku, saj naju je naslednji dan čakala lepa pot in nov kanjon "Pervolakia".
Odhod
iz Xerokambosa ob 8.25. Cesta se hitro strmo dvigne nad naselje in šele z
višine opazim lepo zeleno barvo pokrajine, ki je na "tleh" sploh ni videti. Morje
se je oddaljevalo v vedno večjo globino, ta čudovita panoramska cesta se dvigne
kar 660 m nad morje! Sebastjan navdušen pripomni: "Vsakemu, ki bi z južne
strani Krete šel v Zakros, bi predlagal to pot. Čudovita panorama!" Sama to
lahko samo potrdim.
Na
vrhu je pot zavila v notranjost, peljala sva mimo majhne, zapuščene vasice
Hamaitoulo in pred nama se je odprla velika ravnina, na katero rob je
prislonjen kraj Ziros. Takoj sva opazila razliko od ostale Krete. Tu ne rastejo
oljke, pač pa radodarna zemlja in seveda pridne roke prebivalcev, oskrbujejo
celotno vzhodno Kreto z vinom in rakijem.
Hamaitoulo |
Do koder je seglo oko so se pred nama
odpirali nasadi nizko rastoče vinske trte. Cesta naju je peljala skozi te
vinske plantaže in šele, ko sva zopet zavila proti morju, sva jih pustila za
sabo. Zopet spust po robu kretske vzpetine in na dnu majhno obmorsko mestece
Goudouras, naprej cesta pelje tik ob morju, vse do samostana Kapsa, zgrajenega
visoko v strmih stenah. Ime samostana se pripisuje priimku njegovega
ustanovitelja, kar je navada pri mnogih kretskih samostanih.
In
prav levo pod njim je vhod v kanjon Pervolakia, ki je čakal, da ga obiščeva.
Orlova glava? |
Kanjon
je naredil izjemen vtis na naju. Visoke, odsekane stene, ki zavijajo levo in
desno proti vrhu, so nama jemale sapo. Prvih deset minut nama je v stenah
odmevalo šumenje Libijskega morja, pozneje ga je nadomestilo brenčanje čebelic.
Cel kanjon je brenčal! Kakšen zvok! Pot je bila na trenutke izredno strma, že
kar plezalna, a uspevala sva jo premagovati brez večjih težav.
"Dežela žajblja" |
Le večkrat sva
počivala vmes, pa je šlo. Divje koze so se nama kot v posmeh prikazovale na
prepadnih stenah nasproti. V stenah na obeh straneh sva opazila veliko
pritrjenih plezalnih ploščic, ki so nama dale vedeti, da je kanjon izziv tudi plezalcem.
Kmalu nama je bil razkrit vzrok močnega čebeljega brenčanja. V nos nama je
zadehtel sladkoben vonj žajblja, ki je v polnem razcvetu. Mestoma ga je sicer prekinjalo
grmičevje divjega origana, a kljub temu lahko rečeva, da sva hodila po "Deželi
žajblja". Nabrala sva nekaj listkov in par vejic origana, kajti tako ponujenih dehtečih
naravnih začimb nikoli ne zavrneva. Suha rečna struga globoko pod nama je bila polna
ogromnih balvanov, ki so se v milijonih let odtrgali s sten in zgrmeli v
globino. Najin počitek po treh kilometrih razpoke je prekinil veličasten žvižg orla visoko nad nama, ki je v svojem elegantnem letu krožil nad svojim "domom".
"Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol..." |
"Nazaj pa počasi!" |
Zvesti Jankec čaka v senci |
Odločila sva se, da se počasi vrneva, čeprav sva imela do konca le še
dobre pol kilometra. A, dvignila sva se več kot 200 m, zato bodi za tokrat
dovolj. Pot navzdol se je izkazala za precej bolj naporno in paziti sva morala
na vsak korak, saj nama je krušljivo kamenje na stezi hitro spodneslo nogo.
Zato sva se spuščala v tišini. Šele ko je brenčanje kanjona zopet zamenjalo
šumenje valov v stenah, sva spet spregovorila sproščeno. Res izjemen kanjon,
vreden vsakega opravljenega koraka!
Samostan Kapsa nad "Pervolakio" |
Prijetno utrujena sva se nato peljala čez Makrigialos, kjer sva opustila načrtovani postanek in se zatekla v prelep borov gozdiček, ki nam je že lanskega novembra nudil čudovito naravno popoldansko postojanko. Tokrat pa nameravava tu prespati, saj naju jutri čaka še en prelep izlet, vsaj po imenu, in sicer "Kanjon Orino", z bolj romantičnim imenom "Kanjon rdečega metulja".
Gozdiček pod kanjonom Orino |
Tako lepo ime po Zakrosu, a lahko je tudi to zgolj domneva, ki rodi predstavo in na koncu prepričanje,… kajti že to, da je šele začetek aprila, nama lahko pove, da metuljčkov v kanjonu po vsej verjetnosti še ni…
Zanimiv pohod po kanjonu. Kar zavidam vama včasih, potem pa se spomnim, da tudi med pohodom v Bevčah z Metko in rino vedno doživimo kaj novega in zanimivega.
OdgovoriIzbrišiPa le pazita nase, da se kaj ne zgodi na teh stran poteh, zgodi se takrat, ko najmanj pričakuješ.
lp