Kanjon Pervolakia

Kato Zakros sva zapustila dopoldne. Čeprav je deževalo, sva se odločila za premik. Tu sva preživela par čudovitih dni, "Kanjon mrtvih" je za nama in greva naprej. Naslednji kraj je Xerokambos. Marchelo nama je naročil, da ga morava obiskati, saj je to eden najbolj mirnih krajev na Kreti. Tudi poleti. Seveda sva ga takoj vnesla v enega izmed najinih postankov.

V Zakrosu sva kupila še zelje, štiri krompirje in 6 domačih jajc, paradižnik in čebulo še imava, špagete tudi, bom že nekaj scomprala. Še vedno se drživa obljube, ki sva si jo dala v Sitii: Skromno! Bo že prišel čas, ko bova spet pojedla kaj bolj "krepkega". To pot sva si zelo želela in za vsako željo moraš nekaj žrtvovati. In do sedaj naju je Kreta čudovito nagradila s svojimi lepotami, zraven pa še nahranila s slastnim divjim radičem, ki ga že celo pot nabirava in imava rešeno solato. Zato lahko rečem samo: Hvala, Kreta! Imava prekrasno pot, polno prelepih trenutkov, ki si postiljajo svoj kotiček v najinem spominu.

Jankov dvodnevni počitek

Xerokambos ni daleč od Zakrosa, zgolj 9 km naprej proti jugu. Spet naju je ozka cesta vodila po divji, vijugasti pokrajini, polni mistične preteklosti, ko se je pred nama nenadoma odprla lepa, dolga ravnina, katere severo-zahodno stran varuje visoko skalnato hribovje, njen vzhodni del pa sega vse do morja. Zapeljala sva skozi naselje, za katerega sva pozneje ugotovila, da je trenutno pravzaprav "mesto duhov", saj redko posejane hiše in hišice predstavljajo zgolj poletno obljudene apartmaje. Pa tudi teh ni veliko, precej manj kot na ostalih predelih Krete. Spustila sva se proti plaži in ustavila na parkirišču pod helenističnimi razvalinami. Nikjer naokrog nikogar! Namestila sva se, deževati je prenehalo in okoli Jankeca je zavel severni veter. Temperatura se je spustila, zato sva si obhod malega naselja pustila za "jutri". "Danes" pa sva se le zadekala in brala.

"Štunfke" je prala...

Res sva naslednji dan naredila krog. Najprej sva obiskala bližnjo kapelico Sv. Nikolaosa, kjer sva prižgala svečko. To je tu tako lepa navada. Vse kapelice imajo posebno široko posodo s peskom, kamor zatakneš prižgano svečko, pospremljeno z lepimi mislimi na… karkoli. Nadaljevala sva čez čudovite majhne plažice, pa malo zavila v notranjost, opazila, da oljke že nastavljajo prve cvetove, šla po glavni cesti skozi prazni Xerokambos, kjer tudi taverne še vedno samevajo in spet proti morju.

"Seveda, turistično zelo poznan Zakros je preblizu, zato je tu tako prazno. Marchelos je imel prav. Tu mora biti tudi poleti precej mirno. Pozabljen kraj. Ampak, prav zato mi je zelo všeč!" je na glas razmišljal Sebastjan.

Kapelica Sv.Nikolaosa

Svečka je prižgana

"Plažica" v Xerokambosu

"Plaža" v Xerokambosu

In..., še ena plaža v Xerokambosu

"Ne morem se odločiti, na katero bi šla!"

"Pridi, greva še na drugo stran, tam naj bi bila še ena lepa plaža." Prestopila sva potoček, ki se je zlival v morje in po desetih minutah prišla do lepega peščenega zalivčka, kjer sem za trenutek obsedela na ogromni skali, s pogledom, zazrtim v morje. Kakšen mir! Samo enakomeren zvok morskih valov. Nič drugega.

Cvetoče oljke

Sebastjan je skočil pokonci, rekoč: "Hm, obala je primerna za radič! Greva pogledat! Ne vem kaj, a nekaj mi pravi, da je tu!" Res sva ga našla. Veliko! In res naju je ta bodičasti prijatelj čakal! Popoldne sva spet imela nepričakovano dobro solato, pa še omakico za riž sem popestrila z njim.

Ponovno sva lahko samo hvaležna Materi Naravi za njeno dobrotljivost. S svojimi sadovi nama obilno pomaga obogatiti najin skromen jedilnik.

Palma, ki bi bila rada ananas

Pred večerom sva opravila še zadnje priprave pred odhodom in prav kmalu vznemirjena legla k počitku, saj naju je naslednji dan čakala lepa pot in nov kanjon "Pervolakia".

Odhod iz Xerokambosa ob 8.25. Cesta se hitro strmo dvigne nad naselje in šele z višine opazim lepo zeleno barvo pokrajine, ki je na "tleh" sploh ni videti. Morje se je oddaljevalo v vedno večjo globino, ta čudovita panoramska cesta se dvigne kar 660 m nad morje! Sebastjan navdušen pripomni: "Vsakemu, ki bi z južne strani Krete šel v Zakros, bi predlagal to pot. Čudovita panorama!" Sama to lahko samo potrdim.

Na vrhu je pot zavila v notranjost, peljala sva mimo majhne, zapuščene vasice Hamaitoulo in pred nama se je odprla velika ravnina, na katero rob je prislonjen kraj Ziros. Takoj sva opazila razliko od ostale Krete. Tu ne rastejo oljke, pač pa radodarna zemlja in seveda pridne roke prebivalcev, oskrbujejo celotno vzhodno Kreto z vinom in rakijem.

Hamaitoulo

Do koder je seglo oko so se pred nama odpirali nasadi nizko rastoče vinske trte. Cesta naju je peljala skozi te vinske plantaže in šele, ko sva zopet zavila proti morju, sva jih pustila za sabo. Zopet spust po robu kretske vzpetine in na dnu majhno obmorsko mestece Goudouras, naprej cesta pelje tik ob morju, vse do samostana Kapsa, zgrajenega visoko v strmih stenah. Ime samostana se pripisuje priimku njegovega ustanovitelja, kar je navada pri mnogih kretskih samostanih.

In prav levo pod njim je vhod v kanjon Pervolakia, ki je čakal, da ga obiščeva.

Orlova glava?

Kanjon je naredil izjemen vtis na naju. Visoke, odsekane stene, ki zavijajo levo in desno proti vrhu, so nama jemale sapo. Prvih deset minut nama je v stenah odmevalo šumenje Libijskega morja, pozneje ga je nadomestilo brenčanje čebelic. Cel kanjon je brenčal! Kakšen zvok! Pot je bila na trenutke izredno strma, že kar plezalna, a uspevala sva jo premagovati brez večjih težav. 

"Dežela žajblja"

Le večkrat sva počivala vmes, pa je šlo. Divje koze so se nama kot v posmeh prikazovale na prepadnih stenah nasproti. V stenah na obeh straneh sva opazila veliko pritrjenih plezalnih ploščic, ki so nama dale vedeti, da je kanjon izziv tudi plezalcem. Kmalu nama je bil razkrit vzrok močnega čebeljega brenčanja. V nos nama je zadehtel sladkoben vonj žajblja, ki je v polnem razcvetu. Mestoma ga je sicer prekinjalo grmičevje divjega origana, a kljub temu lahko rečeva, da sva hodila po "Deželi žajblja". Nabrala sva nekaj listkov in par vejic origana, kajti tako ponujenih dehtečih naravnih začimb nikoli ne zavrneva. Suha rečna struga globoko pod nama je bila polna ogromnih balvanov, ki so se v milijonih let odtrgali s sten in zgrmeli v globino. Najin počitek po treh kilometrih razpoke je prekinil veličasten žvižg orla visoko nad nama, ki je v svojem elegantnem letu krožil nad svojim "domom".

"Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol..."

"Nazaj pa počasi!"

Zvesti Jankec čaka v senci

Odločila sva se, da se počasi vrneva, čeprav sva imela do konca le še dobre pol kilometra. A, dvignila sva se več kot 200 m, zato bodi za tokrat dovolj. Pot navzdol se je izkazala za precej bolj naporno in paziti sva morala na vsak korak, saj nama je krušljivo kamenje na stezi hitro spodneslo nogo. Zato sva se spuščala v tišini. Šele ko je brenčanje kanjona zopet zamenjalo šumenje valov v stenah, sva spet spregovorila sproščeno. Res izjemen kanjon, vreden vsakega opravljenega koraka!

Samostan Kapsa nad "Pervolakio"

Prijetno utrujena sva se nato peljala čez Makrigialos, kjer sva opustila načrtovani postanek in se zatekla v prelep borov gozdiček, ki nam je že lanskega novembra nudil čudovito naravno popoldansko postojanko. Tokrat pa nameravava tu prespati, saj naju jutri čaka še en prelep izlet, vsaj po imenu, in sicer "Kanjon Orino", z bolj romantičnim imenom "Kanjon rdečega metulja".

Gozdiček pod kanjonom Orino 

Tako lepo ime po Zakrosu, a lahko je tudi to zgolj domneva, ki rodi predstavo in na koncu prepričanje,… kajti že to, da je šele začetek aprila, nama lahko pove, da metuljčkov v kanjonu po vsej verjetnosti še ni…