"Široko" na Kreti

Po vrtoglavi  panoramski cesti, ki je mestoma z izpodjedenimi bankinami poskrbela za moje široko odprte oči, sva se spustila v zaliv z dolgo peščeno plažo. Ob plaži so štiri taverne, na robovih tega "amfiteatra", ki obroblja zaliv, pa množica posameznih turističnih apartmajev. Tudi tu je očitno zemlja zelo rodovitna, saj je velik del te male ravnine med koncem kanjona in morjem prepreden z vrtovi. Verjetno so last prebivalcev Zgornjega Zakrosa, ki so tudi začeli s svojimi spomladanskimi opravili. Pozimi je Spodnji Zakros bolj kot ne osamljen. Včasih pa je bilo tu živo celo leto. Spiva nedaleč od razvalin zelo pomembne minojske palače, ene izmed štirih na Kreti. Zaliv je dobro zaščiten, zato je bil Zakros v minojskih časih pomembna trgovska morska povezava vzhodne obale Krete z Egiptom in Bližnjim Vzhodom. Palača je bila zgrajena okrog 1600 let pr.n.št. in uničena (najverjetneje) v potresu in cunamiju ob izbruhu vulkana na Santoriniju leta 1450 pr.n.št., skupaj z vsemi ostalimi minojskimi naselbinami. Nikoli pozneje ni bila ponovno zgrajena, saj je bilo takrat tudi konec minojske civilizacije.

Ostanki minojske palače

Taverne še ne obratujejo, se pa pospešeno pripravljajo na novo sezono. S prihodom sem sva, upam, onesposobila zadnjega komarja, ki so naju spremljali že celo pot s Kouremenosa. To naju je močno zaskrbelo. Letošnje poletje smo nameravali s prijatelji urediti skupno poletno bazo prav na Kouremenosu. A, glede na to, da sva tam v eni sami topli noči brez vetra (sredi marca!) v Jankecu "gostila" kar 15!!! komarjev (sva jih po poti preštela), je sedaj ta načrt pod velikim vprašajem. Poletje mora biti tam ubijalsko. To se bomo morali res še enkrat dobro pogovoriti z domačini.

Minojska boginja

Zakros pa je, vsaj zaenkrat, hvalabogu, brez teh vampirskih nadlog. Sebastjan je dobro naštudiral postavitev Jankeca, saj je naslednja dva dni napovedan močan široko. Začel je že prvo noč in se ves naslednji dan jačal. Midva sva dovolj stran od morja in skrita za visokimi drevesi, tako da ga ne čutiva prav nič. Ga pa zato zelo dobro slišiva. Pravzaprav slišiva morje, ki ga je dvignil in visoki valovi se z gromozansko silo zaganjajo v obalo. Pred njihovo razpenjeno belino je varen le ozek pas plaže na robu ob cesti. Kako mogočen veter je to! O njem sem že pisala. In o našem spoštovanju, ki mu ga izkazujemo. Ravno včeraj sva se s Sebastjanom pogovarjala o tem, kako si predstavljava ta veter in s katerim našim, slovenskim, bi ga sploh lahko, vsaj malo, primerjala. Z nobenim! Niti malo! V Sloveniji so "ta hudi" severni vetrovi, predvsem burja (SV smer), pa tramontana (čisti severnik) na obali. Sicer zna tramontana povzročiti kar nekaj škode, a k sreči piha le slabe pol ure, nato se obrne v burjo. Res je tudi, da zna burja pokazati prav močne zobe, še posebno v Vipavski dolini, odkriva strehe, ruva drevesa, piha lahko z izjemno hitrostjo. Vse to je res. A njeni močni sunki se pojavljajo bolj kot ne po pasovih, Sebastjan jo je dobro ponazoril z besedo "puščica". Kot bi gmoto zraka prebadale ostre puščice. Vse to se pri nas, v Sloveniji, dogaja bolj lokalno. A, široko…

Naše doživljanje široka na Kreti…

Minojski bik

Široko je strašansko… širok! Občutek imaš, da pred seboj "poriva" cel zračni zid. Kot bi premaknil pol celine! Pride z juga (točneje JV), konstantno se jača, brez sunkov, je topel in vlažen veter, s seboj običajno prinaša padavine, včasih tudi rdeč puščavski prah (to danes lahko tudi sama potrdiva), piha pozimi (januar-april), lahko tudi več dni skupaj, njegova hitrost lahko doseže tudi 10 "buforov" (več kot 100 km/h!), če oljke že cvetijo, lahko oljkarjem s puščavskim prahom "odnese" sezono (k sreči ga je tokrat sproti spiral dež), kar pa je najbolj grozeče za južni in JV priobalni pas Krete… naredi ogromne valove! Ampak, res ogromne! Stopila sem do plaže in se zagledala v morje. Vrhovi valov so se videli do… obzorja! Do koder mi je seglo oko! Morje ni bilo morje, ampak en sam… val! Pred mano pa je bilo… belo. Več kot 100 m stran od plaže so se valovi že lomili in hrumeli na obalo v 7-ih nepretrganih verigah, ki so segale od enega konca zaliva do drugega. Veličastno! Kot bi drvel proti meni Misisipi z močjo hudournika! Uročena sem strmela v to vsepresegajočo Pozejdonovo moč. To nima besed, to je enostavno treba videti. Ker se z besedami ne da opisati.

Včeraj je bila zabeležena najvišja hitrost široka to zimo, in sicer 9 "buforov" (83 km/h)! Danes počasi pojenjuje. Valovi so še visoki, saj se morje običajno "poleže" šele po dveh, treh dneh.

Večji del južne Krete je ena sama zgrižena pečina. Med njimi sicer tudi čudovite peščene plaže, a, kjer so skalni predeli, so precej metrov v višino ostre, nazobčane stene. To je delo milijonov let… široka!

In moram povedati, da ta izjemna sila ne vpliva preveč dobro na psiho. Vsaj na najino ne. Počutiva se… težko, nemočno, stisnjeno, z eno besedo… slabo.

Končno sonce!

Dnevi so deževni. Vse dni plohe. Niso uničujoče, dežek prijetno moči zemljo na okoliških vrtovih. Za naravo je to pravi balzam. Ni vedno tako. Včasih iz zime takoj skoči poletje in na Kreti se začne šestmesečno obdobje brez kapljice, ki traja vse do oktobra, tudi novembra. Narava je torej vesela, Jankec malo manj. In včeraj je prvič potožil, da mu to letošnje deževje ni več prav nič všeč. Pila sva čaj in se pogovarjala, kako bova postanek tu podaljšala še za dva dni, da se vreme izboljša in bova lahko šla čez "Dolino mrtvih", ko na mizo kane kapljica. Začudeno dvigneva pogled in ostrmiva. Na mizo namreč ni kapnil dež zaradi priprtega strešnega okna, kapljica je na mizo ušla z ročaja za odpiranje tega okna! In na njem se je že začela nabirati nova! Ojoj! To pa ni dobro! Streha pušča! Zaskrbljeno sva opazovala to Jankčevo negodovanje nad dežjem in upala, da ploha kmalu poneha, na mizo pa nastavila lonček. K sreči je bila kratka in takoj zatem se dvignem na streho. Zagledam veliko lužo čez celo streho, ki me je karajoče spomnila na to, da sem malo zanemarila to Jankčevo hibo, ki se imenuje upognjena streha. Sebastjan je bil tokrat bolj pozoren na veter, ne pa toliko na dež. Sicer je takoj prvi dan opazil, da Jankec ni v tistem svojem, "ta pravem" položaju, tako kot je običajno, a mislila sva, da bova tu zgolj dva dni. Tako Jankec sedaj stoji v idealnem položaju prav za polnjenje te ukrivljene strehe z vodo. Ki ne odteka. Luža se samo širi in dviguje in očitno ji je uspelo priti do tiste "ta prave" luknjice, male izdajalke, ki jo je spustila v hišo. Povzpnem se gor s cunjo v roki in "pometem" vso vodo (lepe rdeče-rjave barve) čez rob. Očistim še sončne celice, tudi lepe rdeče barve, se Jankecu opravičim, ker sem ga tako dolgo pustila čakati in se spustim na tla. A že naslednja ploha nama še enkrat odločno pove, da ne stojiva prav. Zato Sebastjan urno skoči ven in obrne Jankeca v drugo smer. In končno voda veselo prižubori čez zadnjo šipo. Rešeno! Na to Jankčevo pritožbo sprejmeva odločitev, da mu septembra celostno zrihtava streho. Sama, s silikonom, po domače, a tako, kot je treba! Jankec, ne skrbet! Pred naslednjim deževnim obdobjem te poštimava! Obljubiva! Hvala ti, ker si sploh uspel celo zimo zadrževati vodo zunaj!

Šele na večer je dež le ponehal. Zaspala sva ob močnem bučanju valov, ki jih je pretekle dni na obalo "nagnal" široko.