Obarvani dnevi

Zadnje jutro v Vaiu me je spet postavilo na »mesto«. Kreti sem obljubila, da v bodoče ne spregledam več njenih lepih, v čudovite barve ogrnjenih ram. Začenja se pravi smisel najinega odhoda iz stanovanja… življenje v objemu prebujajoče se narave in raziskovanje skritih kotičkov, ki jih bova, ponovno polna navdušenja, občudovala. Zato, še enkrat: »Pozdravljena, Kreta, razigrana mlada lepotica in hkrati velika, modra starka! Danes se vse začenja znova!«

Zadnji pogled proti radodarni plaži nama je na obraz privabil nasmeh. Hvaležna sva ji, ne glede na vse, kajti veva, da je tudi to nekaj neponovljivega. Toliko uspešnih detektorskih dni na eni sami plaži še nismo imeli. In jih tudi ne bomo več imeli, saj je Sebastjan detektor dokončno pospravil. Imava dovolj! Še naprej skromno, pa bo! Predzadnji dan je Sebastjan očistil prve kovančke, ki bodo »kupili« nekaj zelenjave in… košček fete! To sva si zaželela: dobro grško solato. Samo to. Najprej se je lotil najmanjših, kajti teh je največ. To zahteva kar nekaj dela, kovančki so namreč zaradi morja in mivke zelo zdelani. Sebastjan je porabil veliko časa, da je našel najboljši način, kako kovančke spet usposobiti za plačilno sredstvo. To je cel postopek, potrebuje citronsko kislino, pa pasto za kovino, pa tanke žičnate gobice, papir… za ves svoj pribor ima prav posebno vrečko. To sem zelo na hitro opisala, sicer Sebastjan za pest kovančkov lahko porabi tudi celo popoldne. In ob koncu dneva prsta, s katerim čisti, sploh ne čuti. A očisti jih tako, da so kot novi in ko gremo z njimi v trgovino, ti kovančki prav ponosno zasijejo med ostalimi. In veseli smo, ko zopet izpolnijo namen, zaradi katerega so bili »ustvarjeni«.

Jankčevo začasno domovanje

Parkirala sva na majhnem parkirišču poleg bencinske črpalke in se odpravila peš proti Palaikastru. Že takrat sva v zraku čutila eno posebno energijo, ljudje so bili videti izredno dobre volje. Morda sem vse to opazila prav zato, ker sem bila sama tako prešerne volje, ker sva spet v najinem ritmu. Ob nakupu zelenjave z najinim drobižkom po deset in dvajset centov smo se skupaj smejali mojim nerodnim poskusom štetja…, v naslednji trgovini sva kupila feto in pest oliv ter s prodajalkama razpravljala o našem »pristanku« na Kreti. Povedali sta, da Slovenijo poznata. saj imajo na njihovi šoli izmenjavo učencev. En teden gredo njihovi otroci v Slovenijo, en teden pa pridejo slovenski k njim. Res? Pa prav s Slovenijo? Nisva mogla verjeti! In kaj pravijo otroci o Sloveniji? Jim je všeč? »Moja hči jo je opisala: »Mami, Slovenija je tako lepa, tako zelena! To je… en sam gozd!« je rekla ena izmed prodajalk. Tako lepo nama je bilo to slišati!

Vračala sva se proti Jankecu in se pogovarjala o današnji neverjetni »povezavi« z najino domovino. Mali Palaikastro nama jo je za trenutek oživil pred očmi. Poslala sva tople pozdrave najini očetnjavi, oddaljeni 2500 km in ji zaželela obilo moči v prihodnje, da ostane tako čudovita, kot je.

Prišla sva do črpalke, kjer sva pustila Jankeca, ko zaslišiva glas lastnice: »Mister! Hey, mister!« In par grških besed, ki jih nisva takoj razumela, vedela sva samo, da se tičejo parkirišča.

»Ajej, zdaj jih bova pa slišala, ker sva tako pustila Jankeca!« je rekel Sebastjan.

Lastnica je prišla do naju in nama takoj razložila, da ni nikakršnega problema zaradi parkirišča. Tam lahko tudi prespiva, če želiva!

Prvo zmedo, ker sva pričakovala »pridigo«, nama je zamenjalo začudenje. Danes je res nekaj »toplega« v zraku. Zahvalila sva se ji za prijaznost, prosila pa sva jo, če si lahko pri njej natočiva kanister pitne vode. Seveda, najmanjši problem! Vmes smo klepetali in pozneje naju je peljala še na vrt za hišo ter naročila Sebastjanu, naj nama natrga limone za na pot. Naslednji dan pa, če bova imela čas, naj prideva k njej na kavo. Tega ji sicer nisva mogla obljubiti, ker nisva vedela, kako bova, a kljub temu sva se od prijazne Georgije poslovila kot od stare prijateljice.

Res neverjeten dan! Samo ven je bilo treba stopiti! In ko si ti dobro razpoložen, so vsi okrog tebe dobro razpoloženi. Kakršen si sam, takšne vidiš vse ljudi okrog sebe. Za naju je bil danes cel Palaikastro dobre volje. Samo zato, ker sva bila sama razigrana. Za odziv ljudi vedno poskrbiš sam. So pa seveda primeri, ko to ne gre. Takrat se pač umakneš. Ampak, danes ni bil ta dan. Danes je bil krasen dan! Na sončni mrk!

Lepa, dolga, peščena

Prispela sva na plažo Kouremenos. Lepa, dolga, peščena. Poleti je ta plaža raj za surfarje, saj je ves čas vetrovna. Tudi slovenski surfarji radi dopustujejo tu. To nama je povedal že Marchelos. Našla sva krasen prostorček na parkirišču, si malo odpočila od »detektorske mrzlice«, po dveh dneh pa prvi skupen hiking. Boreas se je vrnil v svojo votlino, temperatura se je dopoldan začela vidno vzpenjati in že so se nama koraki ugrezali v mivki.

Cilj »sprehoda« je bil rt Plakas. Najprej sva se ustavila v Shoni, pravzaprav v Roussolakkosu.

Vprašanja brez odgovora

Sprehodila sva se skozi izkopane ostanke davne minojske preteklosti. Stari zidovi so edina priča življenja pred skoraj 4000 leti, morda še prej… A ob vseh najinih, izgovorjenih in neizgovorjenih vprašanjih, so ostali nemi. Nemočno sva stala med njimi, se spogledala in se samo spoštljivo odstranila iz njihove bližine.

Slaba makadamska cesta nama je napovedovala malo prometa. To naju je razveselilo. Težje dostopna področja so tudi najbolj neokrnjena, najbolj prvinska. Nisva bila razočarana. Nenavadne kamnite »skulpture« so naju spremljale celo pot, čudila sva se izjemni »volji« rastlin, ki so si prav ta del otoka izbrale za svoj dom in se smejala kozam, ker so naju tako začudeno gledale, kot bi prvič videle človeka.

Divja Kreta

Verjetno res na ta del zaide bolj malo ljudi. Prišla sva do rta, pred katerim je prelepa plaža, s čudovitim morjem in… polna smeti, ki jih je tu odložilo Egejsko morje! Kdo ve, odkod vse so pripotovale?! Vsakič, ko to vidim, me je neizmerno sram, da sem človek. Joj, joj, kaj počnemo s tem prelepim, modrim planetom! Edinim, ki ga imamo! V tišini sva obsedela med plastičnimi ostanki naše, skrajno egoistične  sedanjosti. Kaj pa naši otroci? Tudi njih učimo, da so pomembni samo oni? In njihovi otroci? S tako pospešenim »plastificiranjem« planeta morda sploh ne bo prostora zanje! Govorim o nas, ljudeh, ki tako radi opevamo naš razum. Hkrati pa se bomo vsak čas zadušili v plastiki. Komercialno sicer zelo uspešna je prinesla planetu več slabega kot dobrega. Tone in tone vsakodnevnih odpadkov. Ampak, to ni več naša skrb, z njo naj se ukvarjajo naši otroci, kajne? Mi smo sedaj v redu, veselo pijemo iz plastenk, pospravili za nami bodo pa drugi. Tako deluje ta naša ponorela sedanjost, brez kančka slabe vesti. Žalostno, res.

S težkim korakom sva se vračala nazaj proti Jankecu.

Pogled nama je pritegnila nenavadna kamnita »hišica«. Že prej sva ugibala, kaj bi to lahko bilo. Podobno je bilo bunkerju, a vedela sva, da ni to. Tudi zimsko pribežališče za koze ne, saj je bila na vrhu velika odprtina, zasuta z lepim belim kamenjem. Hm, kaj je to? Najino zadrego je rešil Sifis, kdo pa drug. Zvečer je prišel na obisk in takoj sva mu pokazala sliko z vprašanjem. »To je kamin!« »Kamin?« sva ob nama zelo znani besedi zmedeno obstala. Tudi pomenila je isto kot pri nas. »Ja, kamin. Pred leti so v njem zakurili ogenj in vanj nametali poseben kamen, ki vsebuje mineral azbest. Šele ob zelo visokih stopinjah, čez 1000 stopinj Celzija, se izloči iz kamna, zato so ga uporabljali za premazovanje hiš kot izolacijsko zaščito in zaščito pred propadanjem materialov. Za to belo barvo hiš je zaslužen samo azbest. Večina hiš je (bila) z njim premazanih. Danes sicer uporabljajo za isto stvar kemikalije, a mnogo starih hiš je še vedno »azbestnih«.

Kamniti kamin za azbest

Nastal je trenutek tišine, saj veva, kaj pomeni azbest danes. Niti najmanjšega pojma nisva imela, kaj vse so z njim včasih počeli. Zato sva šla takoj po Sifisovem odhodu prebrat o azbestu. Izvedela sva veliko. Od tega, kar nama je bilo že prej znano, torej njegova uporaba v protipožarne namene, premazovali so celo vodovodne cevi, ga dodajali cementu za boljšo veznost in elastičnost materiala… Azbest velja za eno izmed najbolj dragocenih »surovin« v gradbeništvu, žal pa ima eno samo slabo lastnost: Je izredno škodljiv za zdravje človeka! Njegova vlakna se s starostjo pričnejo drobiti na mikro delce, ki jih vdihujemo. Vse to bi še nekako šlo, če bi jih telo znalo izločiti. Pa jih ne. Nikoli več. In, ko je v telesu preveč azbestnih vlaken, zboliš. Bolezen je neozdravljiva.

Sebastjanova misel pred spanjem je zajela vse večerno razmišljanje o azbestu: »Vsaka zelo dobra stvar na svetu vedno prinaša s seboj tudi… enako močno slabo stran.«

Rožica ima med domačini dve imeni:

»Božjaš«, kar pomeni »barva«. Komentar ob sliki sploh ni potreben… in

»Xinida«, kar bi pri nas pomenilo »kislica«. V to sva se sama prepričala, ko sva po Sifisovem nasvetu grizljala stebelce. Res te spravi pokonci, a tako zelo je kislo, da te istočasno tudi upogne proti tlem, haha.