Mrk

Danes je sončni mrk. Trenutek, ko se ustaviš. Ko pomisliš. Ko se ozreš nazaj. In, ko se marsičesa spomniš. Energije ob mrku so močne, pritiskajoče, v tebi se nekaj dogaja, kar si ne znaš razložiti, hkrati pa tega ne zmoreš ustaviti… Ko pa se zgodi mrk v Ribah, kot je to danes, misli sanjavo "zaplavajo"…

Spala sem dolgo, stežka odprem oči in se počasi poslavljam od noči. Glava je dlje kot običajno zaspano zmedena in prva kava samo delno odplakne nočno utrujenost. Šele druga spravi iz mene razumljive besede. Sebastjanu opravičilo in razlaga nista potrebna, saj se dovolj poznava in nama minute blagodejne tišine ne povzročajo težave. Vzela sva si zgolj "svojih pet minut".

…"Kakšen teden je za nama?" se vprašam. Če preletim zapise minulih dni, mi v njih nekaj manjka. A, kaj manjka? Kaj pogrešam v njih? Nečesa ni. Zakaj se mi zdijo tako pusti? vrtam vase. Znova in znova. Kritično in neizprosno si odgovorim: "Ja, manjkalo je, a v tebi! Nekaj v tebi se ni "izlilo" ven." A, zakaj? Kje je bila blokada? Komaj sem čakala, da se odpraviva. Prvo jutro v Vaiu je bilo čudovito, nato pa se je očitno moralo nekaj zgoditi, da se je to izrazilo v napisanem… Ja, seveda je v meni, nekje se mora skrivati razlog za ta manjko, saj so besede vedno izraz mojega notranjega doživljanja. In, seveda, najprej si moram odgovoriti na vprašanje: "Kaj manjka?" Ko se mi med te plavajoče misli kar naenkrat vrine ena zelo čista in jasna: "V tvojih besedah manjka… življenje! Kje je radost, kje strast, kje čudenje, kje doživljanje…??" To, ja! me spreleti. "Besede niso razigrane, ne skačejo od veselja, niso vznesene, niso… žive! In naprej? Še brskaj, še! Zakaj?" Tokrat si lahko brez velikega truda hitro odgovorim: "Zato, ker sva bila osredotočena samo na kovančke! Mislila sva predvsem na to, kako nama bo uspelo zbrati skupaj številko, ki naju bo "rešila"! Vse ostalo je postalo nepomembno, izgubilo je svojo lepo, živo barvo, tisto, ki mi tako zaljša pogled v svet.  Še dobro, da se je vsaj Sebastjan malo povzpel na okoliške hribe in pogledal dlje kot do roba "palice", s katero je tako vestno mahal nad peskom. Sicer slastnega radiča ne bi niti videla, kaj šele okušala!" V ta jasni preblisk hitro posreduje nova misel. Ime ji je "Opravičilo". Poskuša rešiti, kar se da: "Ja, ampak, to sta nujno potrebovala! To vama je vendar rešilo prihodnje dneve!" Pa nama jih je res? Kaj res vemo, kaj nas čaka jutri? Kaj pa, če je danes naš zadnji dan? Ne moremo si zagotoviti prihodnosti vnaprej. A, preteklosti ne morem več spremeniti, lahko mi je zgolj žal za tednom, ki sem ga zamudila. Lov za kovančki me je ob Sebastjanovem uspehu tako prevzel, da sem pozabila na…  življenje, ki se je vrtelo okrog in okrog mene. Bila sem v njegovem središču, a ga zaradi misli na "varno" prihodnost nisem opazila. Upam, da bom v prihodnje bolj "sedanja".

"Upam" rečem zato, ker se mi je zdelo, da vse to že vem, a prišel je trenutek preizkusa in izpita nisem opravila. Učiti se bo treba še naprej, danes, jutri, celo življenje. In "upam", da bom imela v prihodnje več "sedanjih" dni…

Tok mojih plavajočih misli prekine Sebastjan z besedami: "Veš, ne bom več z detektorjem mahal po plažah. Ne bom dovolil, da se to iskanje kovančkov spremeni v obsedeno podiranje rekorda. Ne vidim več drugega kot… kovančke. Dovolj imava, da skromno preživiva ta najin krog. Tako kot sva načrtovala. Ne bom pogolten. Detektor sem že očistil in ga pospravil."

Nežno ga pogledam in pomislim: "Moj Sebastjan! Kako se poznava! Kako so se nama po glavi spreletavale iste misli. Kako… ne potrebujeva besed…