Kanjon Hohlakies

Zbudi me najbolj osovražen nočni zvok ob ušesu: "Bzzzzzzz!" In utihne! Neee, komar!!! Sunkovito zamahnem z roko in se klofnem po licu. Uh, upam, da mi ga je uspelo zadeti! Nov "Bzzzzz… zzz…zzzz!" podre vse moje upe. Dvignem glavo in vidim Sebastjana, kako že sedi in maha nekam "v prazno" okrog sebe. Vse besede so odveč. Nisva sanjala. "Le kako je ta vampir prišel notri?!" se  sprašujeva. Prižgeva luč in iščeva. "Kam si se zdaj skril, pridi, pridi, ti bom nekaj dal!" Nič. Ta krvoses točno ve, da vse, kar lahko ob tej uri dobi od naju, je ena velika... klofuta! Čakava, čakava, krmežljavo gledava v "nič", ura je šele pol petih! Tako bi še malo pospala! "In tudi bova!" se odločno spet pokrijeva čez ušesa, samo nos pustiva zunaj. Skrila bi tudi tega, če bi se le dalo, a dihati pač morava. Pod odejo se kuhava, a midva se ne dava. "Ne boš, ne, ne boš!" so zadnje momljajoče besede, preden naju spet zagrne spanec.

Ob sedmih ponovno pogledam v svet. Zunaj je že dan. S Sebastjanom si najprej preštejeva nočne "bojne rane" (beri: pike). Sama imam samo enega na prstu roke, Sebastjan… štiri. Vedno je tako, sreča zame, nesreča za Sebastjana. Očitno imajo njegovo kri raje. Šele, ko se pri njem nažlampajo do onemoglosti, si morda kakšen radovednež le želi poskusiti še mojo. Običajno je to samo ponesrečen poskus kaskaderja in ta napake ne ponovi več. Naslednjič gre raje na… Sebastjana ali Ano. Zato ju popolnoma razumem, da komar v Jankecu zanju pomeni pravo nočno moro. Na to ves čas pazimo. Vsa okna so zamrežena, vse luknje (naj bi bile) zaprte, celo protikomarni izparilnik smo si omislili… Zato nama ni bilo jasno, kaj se je to noč zgodilo. Res pa je, da je severni veter prenehal pihati in je bil včerajšnji dan čudovito topel in brez sapice. A kljub vsemu, saj je šele marec!

Med to komarsko razpravo sva počasi spila kavico in se pripravila na odhod. Danes greva v Zakros. Rada bi šla čez kanjon, ki povezuje Spodnji ("Kato") in Zgornji ("Epano") Zakros. Imenuje se "Dolina mrtvih".

Pozdrav Palaikastru

Spet se ustaviva v Palaikastru, pri najini zelenjavarki zopet pustiva pest drobiža za zelje, krompir in maruli, pa gremo! Zakros je oddaljen 34 km. Cesta se takoj iz Palaikastra serpentinasto vzpne. Pogled nazaj nama odkrije celotno malo mestece. Prisrčno, dobrovoljno, domače. Z enim glavnim trgom, na katerega se stečejo ceste iz treh smeri: Vaia, Sitie in Zakrosa. Res simpatično naselje. Še zadnji pozdrav in izgine za naslednjim ovinkom. Spet nova Kreta. Ravnina je bila daleč za nama. Tu so se znova pojavile visoke skalne stene, polne majhnih in večjih votlin, pokrajina pa na trenutke siva in kamnita, že naslednji ovinek pa nama je pričaral nasad oljk in obilje zelene trave pod njimi. Kakšne hitre spremembe iz ovinka v ovinek.

Jankčevo "parkirišče"

Prvih devet kilometrov je za nama, ko Sebastjan začne iskati izvoz. In ga tudi najde. Z glavne (ozke) ceste zapelje na stransko (zelo ozko) cestico. "Kam pa greva?" vprašam. Pred nama se pojavi tabla z napisom Kamara. "Čakaj, bom videl, če se bi dalo tu spodaj parkirati." "Kje? Saj se še voziva komaj, še obrniti ne bova mogla nikjer, ti pa pričakuješ… parkirišče??!" sem nejeverno zmajevala z glavo ob najini vožnji po strmem "kolovozu". In pri vsem tem se pred nama znajde še parkiran avtomobil. Ob robu sicer, a… cestica je še za bicikel kar malo tesna. Vem, da jaz vidim vse popolnoma drugače kot Sebastjan, on je šofer, a tole bo pa podvig. Na drugi strani je zid dvorišča kamarske domačije. Hm! Sebastjan počasi, "zob za zobom" spušča zavoro, napeto gleda svoj zid na levi strani, sama pazim na avtomobil na desni, zajamem sapo in… zmuzneva se mimo obeh. Ne moreš verjeti! A ni še konec te vragolije, malo naprej nama zmanjka asfalta, a makadam je gotovo več kot 20 cm pod njim! Prava kaskada brez vode! Spet počasi, počasi in… spet lepo rata. Kako bo šlo to nazaj, sicer ne vem, a važno je, da sva trenutno sploh še na "cesti". Končno prispeva do Sebastjanovega "parkirišča", ki je predstavljal raven košček zemlje ob cesti, velikosti ravno za… Jankeca! Hura!

"Aja, po kaj sva sploh prišla sem?" vprašam, še vedno polna adrenalina. "Danes je super dan. Naslednje dva dni je možnost dežja, zato sem pomislil, da bi šla v ta kanjon. Menda je zelo lep. Ni dolg, dva kilometra v eno smer." dobim hiter odgovor.

In…

Kanjon Hohlakies

Pojeva vsak kos paximadia, s seboj vzameva le vodo in jo mahneva proti stenam. Dolga ravnina, ki vodi do vstopa, naju malce uspava. Mislim si: "To bo pa res bolj kratko."

Odpreva vrata, h katerim naju usmeri domačin in nama mimogrede naroči še: "Samo reki sledita, ne moreta zgrešiti."

Po kateri strani reke???

"Efharisto," se mu zahvaliva in  z lahkim korakom nadaljujeva. Hribovje okrog se zoži in nenadoma pred nama zraste iz tal vsa veličastnost kanjona. Brez besed obstaneva na mestu, s pogledom, zazrtim v visoke, strme, s sramežljivo rdečim nadihom obarvane stene. "Uau!" vzkliknem. "A tu greva?" "Ja, ja," Sebastjan z nasmehom pospremi moj občudujoči vzklik, vesel, da me je uspel tako lepo presenetiti.

Prvi koraki so kar razigrani. Kanjon je turistično še neobljuden, saj je zgodnja pomlad. Prvi obiskovalci se začnejo tu pojavljati šele v aprilu, ker… takrat ni vode! A tega sedaj še ne veva.

Žuboreči potoček?

Občudujeva to globoko zarezo v Kreti, katere vrhovi sten nama na trenutke izginjajo izpred oči, ki se kar ne morejo odločiti, kam bi gledale. Navzgor, božajoč lepoto izsklesanih sten ali navzdol, tipajoč trdnost tal pod nogami. Najino navdušenje je nepopisno. Kanjon je poln divjih oljk, nedoločljive starosti. Nekatere med njimi so se povzpele nad reko, ki se v deževni zimi iz tega nežnega žuborenja spremeni v rušilen, bučeč hudournik, pred katerim obstanejo samo najmočnejše.

Zevajoča "usta" 

Korak mi zastane ob pogledu na nenavadno rožo. Ne poznam je, a pogled nanjo mi ne vzbuja prijetnega občutka. Njeno široko odprto "grlo" namiguje na to, da rada kaj "ujame". Morda kaj takega, kar leti mimo? Ne vem. Morda sem celo krivična do nje in je zgolj samosvoje podobe, a vseeno se ob pogledu nanjo počutim nelagodno. Takoj zatem se nama pokaže še ena posebna kretska roža. To poznava, pravijo ji tudi "vudu lilija" (slika sledi, ko zacveti). Tudi ta je kar malo grozeča, a hkrati… neverjetna! Ti pa že njena velikost in drža rečeta: "Pusti me!" Vsaj midva sva jo tako občutila.

"No, a bo?"

Nadaljujeva najin "mišični" spust, ki občasno zahteva kar veliko domiselnosti, da najdeva prehodno pot med reko in stenami. Tu pa tam naju zavedejo tudi puščice, ki naju kar nekajkrat "pošljejo" v rečno strugo! Seveda, tu se hodi, ko vode ni več!

Po dobre pol ure prideva do prve resnične vodne prepreke. Ni problema! Čez rečico, ki je tu dovolj nizka, so postavljeni kamni. "Grem prva!" odločno stopim proti prvemu kamnu. Prvi: "hop"! Drugi: "hop"! Tretji ni stabilen! Četrti je samo še: "čof"!  In pristanem z obema nogama do kolen v edinem malo globljem delu mrzle reke! 

"Bo, bo!"

Moj "zanesljiv" doskok me je poškropil vse do brade. Najhujša je tista zadnja desetinka sekunde pred "polomom", ko enostavno veš: "Ne bo mi uspelo!" Stopim iz vode, vse curlja z mene, Sebastjan čaka. Ne smeji se še. Ne ve, kako bom prenesla vse skupaj. Nato pa, odgovorno: "Greva nazaj! Ne moreš naprej tako mokra!" "O, ja, pa lahko! Ne grem nazaj! Se bom že posušila!" si ne dovolim tako sramotnega odhoda iz kanjona, vmes pa poslušam čmokanje iz superg. Začneva se smejati in Sebastjan z obžalovanjem reče: "Pa sem te hotel fotografirati pri prvem prečkanju reke! Nekaj me je premotilo, potem sem bil pa prepozen!"

"Pozdravljena, modra starka!"

Še vedno v smehu prideva do naslednje ovire. Dva velika balvana, vmes pa zožan, a zato toliko močnejši rečni tok. Tokrat sem previdnejša. In uspe brez težav! Nadaljujeva z izmeničnimi prestopi reke, ko to ne gre, jo ubereva v steno nad strugo, pa spet dol, ob steni čez vodo po ozkih, spolzkih vejah, tuhtava, kako naprej, še bolj, kako pa nazaj?? A vztrajno se prebijava skozenj. Niti pomisliva ne, da bi odnehala. Na koncu se je ta kratek kanjon izkazal za zelo žilavega. In, če odmislim napako na startu, sva ves čas pustolovsko navdušena nad nalogami, ki nama jih "nastavlja". Po dobrih dveh urah se Hohlakies le odloči, da naju izpusti iz svojega tesnega objema. Zagledava… morje!

Ograde za koze?

Še dolga ravnina in prispeva do dolgih kamnitih zidov, ki nama predstavljajo uganko. Kaj je to? Ob pogledu proti vrhu skalne plošče opaziva majhno hišico. Aha, pastirska koča. Torej so ti zidovi namenjeni kozam. Vsaj v preteklosti je bilo verjetno tako. Vrata kočice so priprta, zato se povzpneva do nje in pokukava v notranjost. Skromna, neopremljena, verjetno že dolgo ni v uporabi. Še vedno pa na steni visi domiselno narejena posoda za vodo. S pravo, miniaturno pipo. 

Plaža Karoumes

Zapustiva kočo in se zazreva proti pečinam, ki v daljavi zaključujeo ogromno ravno skalno ploščo pred nama. Zaliv Karoumes. Sama sva na celem svetu! Kakšen zaliv! Kakšna prekrasna plaža! Kakšno čudovito morje! In… kraljestvo divjega radiča! Največji, najlepši, najbolj…! (to sem sicer rekla že zadnjič) A ta je res nekaj neverjetnega! In je vsepovsod! Polna ga je prav ta ogromna, ravna, skalna plošča. Vrečka iz nahrbtnika je že v roki, ena sama majhna zaplata nama v desetih minutah obljubi slastno večerjo!

Nerešena uganka

Vračava se proti kanjonu. Tokrat se odločiva obiti njegov zadnji hrib po drugi strani. Vzpenjava se proti vrhu, kjer naju presenetijo razvaline. Kaj pa je to? Očitno je bilo v preteklosti tu precej bolj živo kot je danes. Z začudenjem obhodiva zidove pravilnih oblik. Soba, hiša, utrdba? Gradnja je videti trdna, veliki kamni v zidovih pričajo o tem, da se je to gradilo za dolgi čas. Ni videti samo hitra "pastirska" rešitev. Hm!

Sestopiva s hriba in se po kanjonu, tokrat precej hitreje (in brez mokrih nog), vrneva v Jankeca. Prijetno utrujena spijeva najino obredno kavico in se odpraviva naprej, v Zakros.

Naslednje kilometre se zagledam proti goram v notranjosti. Veriga vrhov spredaj le delno zakriva novo zadaj in za njo se že rišejo vrhovi tretje. Pozabila sem že, da je Kreta tako gorata. Sredina otoka je od vzhoda do zahoda skoraj ena sama… visoka gora!

Zadnji del poti nama končno razkrije razlog, ki je botroval postavitvi ene izmed štirih glavnih minojskih palač, prav tu. Prelepa pokrajina, svežih, živih barv, ne potrebuje nadaljnih dokazov o izjemno rodovitni zemlji, ki je znala poskrbeti za svoje prebivalce. Voziva po njej in skupaj izgovoriva: "Res je nekaj posebnega!"

V Spodnji ("Kato") Zakros se spustiva pozno popoldne.

"Lačen! Kaj bova pojedla?"

"Danes je hišna specialiteta "špageti alla pomi", z divjim radičem. Bo v redu, gospod?"

"Super! Tega že dolgo, dolgo nisem jedel! Prava poslastica!"