30. april 2015

Prijateljeva vrnitev


Vaso je postala naša velika prijateljica. Vsak dan se pred službo oglasi pri nas, "preveri" Sebastjana, spije čaj in odbrzi na delo. Sebastjanova glava je spet v polnem teku. Ne moremo verjeti! Spi normalno, žgočega glavobola ni več, bolečina je čudežno izginila. Tako nenadoma kot je prišla, je tudi odšla. Ta velika sprememba se je zgodila z Vasinim prihodom in Sebastjanovo odločitvijo, da ne bo več jedel tablet. In pri nas se končno spet smejemo! Ne sprašujemo se več, kaj neki je to bilo, temveč to njegovo grozljivo bolečino povezujemo s tem, da smo le tako lahko spoznali Vaso, s katero smo vzpostavili tako prisrčen in topel odnos, kot bi se poznali že od nekdaj! Sebastjan je rekel: "Tako kot sem za Marchelosa takoj vedel, vem tudi za Vaso, da bo ostala naša doživljenjska prijateljica."


Čudna in neverjetna pota usode, ki nas skozi takšne in drugačne izkušnje vedno pripelje tja, kamor je treba.  Vse je prav. Vse je tako kot mora biti. A, vem, da je po bitki lahko biti general. Ponovno lahko modrujem, kako se je vse prav zložilo. Ko pa pomislim na pretekle dni, vem, da v situaciji zaradi strahu, ki me je ohromil, nisem delovala modro. No, nekaj mi je sedaj res bolj jasno, in sicer: "Strah ni naš pomočnik! V nobenem primeru! Je naša največja ovira v življenju! Samo to! Kajti, da nečesa ne naredim samo zato, ker me je strah, pomeni, da sem v svojem delovanju kar naprej pod hudim pritiskom in s tem… omejena!" In taka Sebastjanu res nisem mogla biti v pomoč. Ja, še zelo veliko dela me čaka. A časa imamo celo življenje, mar ne? Zato, brez strahu naprej v boj s strahom!

"Jaz sem samo vrata odprla!"
Moja prva lekcija: "Ko te kaj "zaboli", nikoli ne beri strani z zdravstveno vsebino, ker boš v njih zagotovo našla "tvoje" simptome! Tvoja težava bo nenadoma dobila "ime". In…, takrat se vse začne! Na tvojo škodo! Te strani te pripeljejo naravnost pred vrata… strahu! Ta pa poskrbi, da v trenutku pozabiš na vse svoje notranje znanje in ne zaupaš več svoji notranji moči. Tvoje zdravje pa je odvisno prav od tvoje… notranje moči! Ko začneš vanjo dvomiti, se začneš notranje drobiti. To ti je menda sedaj, po tej izkušnji, popolnoma jasno, mar ne?"

Tudi Vaso je rekla: "Sebastjan je to storil sam! Jaz sem mu samo vrata odprla. On pa je bil tisti, ki je stopil skoznja in ponovno poiskal svojo moč ter se odločil, da se bo boril. A tam je sam, jaz sem ostala zunaj. Sedaj je vse odvisno samo od njega…"

V ponedeljek zvečer, teden dni pred Marchelosovim prihodom z Nizozemske, nas je spet močno streslo. Ura je bila petnajst minut čez devet. Magnituda kar 6,1 po EMS! Epicenter v morju, oddaljenost le 67 km! To je bil najmočnejši in najdaljši potres, kar smo jih doslej čutili na Kreti! V manj kot dvanajstih urah je prvemu sunku sledilo kar 21 popotresnih sunkov, močnejših od 3,5 po EMS! In cel naslednji dan je še vedno treslo. Do konca dneva smo našteli preko 50 popotresnih sunkov! Uau! Kaj neki se je dogajalo pod morsko gladino med Kreto in Kasosom??!!

A močan potres nas ni tako vznemiril kot nas je razveselilo vidno izboljšanje Sebastjanovega stanja. Vsak naslednji dan je prinesel novo veselje in končno spet smeh v našo sredino. Kako smo to pogrešali! V treh dneh je popolnoma okreval, bolečin ni več, tudi sluh se mu počasi popravlja, zato smo se skupaj z Vaso odločili, da Marchelosu ob vrnitvi pripravimo večerjo. Seveda bo to zanj presenečenje.

Anina mojstrovina
To je tudi trenutek, da omenim Anino veliko delo pred Pasho (Veliko nočjo), ki nama ga je s takim veseljem pripravljala, a je bilo zaradi Sebastjanovega glavobola žal kar malo prezrto. V pečici je namreč spekla čudovitega polnjenega piščanca (z njim nas vedno razveseli mami Metka, to je njena specialiteta, imenovana "filana pipika"). Staro mamo je skrivaj prosila za recept, ne da bi midva vedela in uspela ji je resnična mojstrovina. Imeli smo ga za dva dni, saj je domači kretski orjak tehtal kar 3,5 kg! Resnično nekaj najboljšega, kar sem kdajkoli v življenju jedla! Ani je uspel pravi podvig!

Presenetiti
"Bravo, Ana!"
naju je želela še s "tzurekijem" (grški velikonočni sladek kruh) ter pravo slovensko potico, a je bilo zaradi atija stanje v hiši tako turobno, da je tudi njej pobralo vso energijo. Sva pa zato to dvoje pozneje, ko si je naš "atka" popolnoma opomogel, naredili skupaj. Ja, letošnja Velika noč, tako katoliška kot ortodoksna, nam bo za vedno ostala v spominu.

Slovenska dobrodošlica
Marchelos se torej vrača v ponedeljek. Letalo v Hanii pristane pol dveh popoldne, nato še 300 km z avtobusom, doma bo med deveto in deseto zvečer. Vaso ve, kaj Marchelos največkrat naroči, ko pride k njim v taverno, zato se odloči, da mu pripravi svinjsko ribico v vinski omaki, midve z Ano pomfri na olivnem olju, ki ga ima še posebno rad, pa maruli ter raki in slovenska potica za dobrodošlico grškemu prijatelju. Tako! Dogovorjeno! Skupaj smo vznemirjeno odštevali dneve do njegovega prihoda. "Hm, biti moraš res velik človek, da ljudje s takim veseljem čakajo na tvojo vrnitev. To si v življenju zaslužijo samo res posebni ljudje. In to Marchelos je. Ko bi vedel, kaj ga čaka! No, jaz ga bom šel pa počakat na postajo," se je v te naše ženske kuharske načrte vključil še Sebastjan.

"Čakamo prijatelja!"
Končno je prišel tako pričakovani ponedeljek. Vse je teklo po načrtih in malo po deveti uri smo prisrčno stisnili prijatelja v objem. Presenečenje nam je lepo uspelo in vidno ganjen je sedel za mizo, kjer ga je že čakala "njegova jed". Sebastjan mu je vmes razlagal, da sva sicer midve zelo dobri kuharici, a tokrat vseeno nismo želeli tvegati in smo mu "naročili" pravo, osebno kuharico. Takrat so se odprla vrata kopalnice in ven je skočila Vaso. To je bila pa pika na i.

Prijatelj je spet med nami
Veseli smo bili, da nam je uspelo tako razveseliti prijatelja in preživeli smo čudovit večer. Za nas tri je bila šele to tista prava Velika noč. Slovensko-grška Velika noč.

Naslednji dnevi so minili kot bi mignil, v nedeljo smo bili z Marchelosom vabljeni k Vaso na večerjo, kjer smo končno spoznali tudi njenega moža Manolisa. Prijetna, umirjena oseba. Za dobro vzdušje je poskrbel s čudovitim glasbenim izborom. Še en večer za knjigo spominov.


Prišel je konec meseca, mi pa čez štiri dni odhajamo iz stanovanja. Zima je mimo in naš dogovor, ki smo ga sklenili v začetku lanskega decembra, še vedno velja: "Ko se ogreje, se vrnemo v Jankeca. Velja? Velja!"


7 komentarjev:

  1. Ko pebiram vaše zapiske, mi je vedni bolj jasno, da se v
    "VESOLJU IN S TEM TUDI NA ZEMLJI NIČ NE ZGODI BREZ NAMENA". Zato sta se v vašem življenju pojavila ta dva čudovita človeka, seveda pa to velja tudi obratno zanju.
    lp
    foter

    OdgovoriIzbriši
  2. ...kot tudi prebiranje tega bloga :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo Ana

    "Filana pipika" je mamljivo izgledala. Verjamem, da je bila tudi dobra.
    Deležna si bila pohvale.
    Čestitam, tvoja ponosna stara mama.

    OdgovoriIzbriši
  4. Veseli me, da sem našla vašo stran. Lani sem bila prvič na Kreti 14 dni in je bilo čudovito, letos septembra grem spet. Vaši zapiski so mi v pomoč in vem, da bo letos zaradi tega še lepše. Želim vam vse lepo v vašem čudovitem življenju. Barbara

    OdgovoriIzbriši
  5. Barbara, hvala in dobrodošla na Kreti. Če boš kje v bližini, pa nas obišči.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, upam, da se srečamo in vas spoznam v živo, ker so mi opisi vaših doživetij na Kreti res polepšali dan. Uživajte še naprej. Barbara

      Izbriši
  6. Zmenjano, bomo skuhali kaj grškega ;-)

    OdgovoriIzbriši