Kanjon Orino ali Kanjon rdečega metulja

Pred vstopom v "Kanjon rdečega metulja" sva se o njem malo pozanimala, saj sva vedela, da morava imeti dovolj časa, da prideva gor in dol. Dolg je 5 km, za eno smer naj bi bile potrebne dobre tri ure. Približno toliko še za nazaj Glede na najino kondicijo bi bilo sicer dovolj šest ur, glede na najino radovednost pa bi bilo dobro računati še s kakšno urico več. Zato sva vstala zgodaj in startala okrog 9h, da je sonce vsaj malo dvignilo glavo iz svoje tople postelje in nama ožarilo zahodno steno kanjona. Že zelo hitro naju je čakala prva vodna ovira. K sreči je bila voda nizka, to pa ne pomeni, da ni bila prav jutranje mrzla. Preplezala sva tudi prvo višinsko oviro, preko katere nama je pomagala lestev. Tako! To je bilo ogrevanje.

"Brrr, je mrzla!"

Naslednji koraki so naju izmenjaje vodili preko rečice s prelepimi tolmuni in malimi slapovi. Začetek Orinoja naju je prav očaral. Ogromno zelenja, kar za kanjone, ki sva jih dosedaj obiskala, ni bilo običajno, tu pa tam se je pred nama pojavila prava džungla, mimo ali skozi katero sva se morala prebiti, pa skalne ovire, ki so nama popestrile avanturo, čeprav je bil Orino v primerjavi s Pervolakio precej manj naporen. Prvi del kanjona je bil pred dvaindvajsetimi leti poln borovcev. Žal pa ga je leta 1993 zajel ogromen požar, ki je uničil kar 70% teh čudovitih iglavcev. Žalostne posledice ognjenega opustošenja so vidne še danes, saj se tako na vzhodni kot zahodni strani kanjona še vedno kažejo ožgana debla, človeku v spomin in opomin. Kmalu pa je najino potrtost ob tej žalostni sliki zamenjala radost nad mladim, zelenim poganjkom, ki si je utiral pot skozi grmičevje v bližini polomljenega ožganega drevesa. Postala sva pozorna na mladike in ugotavljala, da se narava ne da tako zlahka. Vedno se pobere in kot feniks ponovno vstane iz pepela. Tako je bilo tudi tu. Najino oko je zaznavalo vedno večje število malih drevesc, ki so kljubovalno dvigovali glave iz opustošenih tal. Čudovito! Še tako velika človeška malomarnost (ali celo škodljiva namera) ne more dokončno uničiti narave, kajti (k sreči) ima veliko več časa kot "škodljivi" človek, tako da se lahko vedno znova obnovi.

Takih borovcev je žal malo preživelo

Iz koraka v korak sva postajala bolj razigrana in kanjon nama je bil vedno bolj všeč. Na trenutke nama jo je z vodo sicer malo zagodel, a vse poskoke in preskoke čez rečico sva premagovala brez večjega napora. Ko pa to ni šlo, sva se brez prevelikega godrnjanja sezula in jo prebredla, kaj sva pa hotela. Po dobri uri in pol nama je uspelo naredili prvo etapo kanjona in končno sva se lahko spočila v mogočni senci antičnega borovca pred kapelico Sv.Dimitrisa.

Kapelica Sv. Dimitrisa

Sv. Dimitris

Nadaljevala sva po ozki makadamski cestici, ki pelje proti drugemu delu, ko zagledava prelepo drevo, polno mandarin. "Ooo, poglej! To pa grem malo narabutat!" je Sebastjan veselo poskočil in jo že ubiral v breg. Sama sem ostala na cesti in "pazila". Pogled se mi je ustavil na stari, podrti hiši pod cesto. Očitno že leta sameva. Le kdo je tu živel? Kakšno življenje so imeli njeni prebivalci? So le "živeli" ali so srečno živeli? Kaj so počeli? Ozrla sem se proti Sebastjanu. "Daj, pohiti," sem mu rekla v mislih. Cesta je bila prazna, a ob rabutanju je nelagoden občutek vedno prisoten. Požvižgala sem mu. Očitno me ni slišal. Nemirno sem se prestopala po cesti, ko sem ga le zagledala, da prihaja. "Tokrat sem nabral predvsem mandarine, čeprav je bilo poleg tudi drevo pomaranč. Teh sem nabral le par. A mandarine…, tako dobrih še nikoli v življenju nisi jedla!" Res so bile neverjetno slastne… sladke, a hkrati sočne. Neverjetne! Veselo sva nadaljevala po vedno bolj strmi cestici, a najina pozornost je veljala čudovito osvežujočemu napitku ob povratku v Jankeca, tako da sva kar pozabila na to hudo strmino. Prišla sva do razpotja. Odločiti sva se morala ali naj nadaljujeva v drugi del kanjona ali pa se mu tokrat odpoveva in se strmo povzpneva do glavne ceste in se po njej spustiva nazaj k Jankecu. Brez večjega pregovarjanja sva izbrala drugo možnost. »Pustiva si ta del za naslednjič. Že to bo pravi podvig. Poglej, kako visoko gor morava do glavne ceste!« Dvignila sem pogled in visoko v hribu zagledala ograjo, ki je nakazovala cesto. Uff! Res bo že to naporno. Ob cesti so naju ves čas spremljali oljčni nasadi, ki jih očitno prihajajo obdelovat iz doline. Zelo rada imam oljčna drevesa, a tokrat sem jih komaj opazila, saj se je cesta vse bolj in bolj vzpenjala in noge so me že tako bolele, da sem jih vse težje premikala. Kar malce nejevoljno sem izpod čela opazovala to kruto strmino, ki se je še kar dvigovala. Ni in ni je hotelo biti konca! Ko sva končno nad seboj zagledala cesto. Še deset minut in privlekla sva se do vrha, huh! Potrebovala sem kar nekaj sekund, da sem se navadila hoditi po… ravnem! "Ta nama je pa dala vetra, kaj?" sem zasopihano izustila in stopila proti prvi ravni skali, kjer bi lahko sedla. "Ja, res!" je rekel tudi Sebastjan in odložil nahrbtnik. "Vode!" sem najprej pomislila, pravzaprav mi jo je telo neizprosno zahtevalo. Stegnila sem roko proti nahrbtniku in ga dvignila. Kar potegnilo me je k tlom. "Kaj??? Tako težek nahrbtnik si nosil celo pot?! Potem se pa jaz nekaj pritožujem!" sem vzkliknila. Sebastjan me je samo pogledal in šele takrat sem zagledala njegovo utrujenost. Potne srage so mu polzele od… vsepovsod! Lasje so se mu lepili na čelo, vrat pa je imel popolnoma moker! Majico so mu krasile ogromne mokre lise. Tako sem bila zaposlena sama s sabo, da sem popolnoma pozabila, da on v ta nemogoči klanec nosi še nahrbtnik, poln mandarin in pomaranč! In to samo zato, da bi si lahko naredila sveži sok! Jaz pa sem po poti razmišljala samo o sebi in o tem, kako sem največja žrtev na tem svetu, ker moram opraviti s tem klancem! Kako sebično!

Voda, zlata voda!

Prijela sem za plastenko z vodo in jo željno pristavila k izsušenim ustom.  Med požirki me je rahlo zmrazilo. Ozrla sem se nazaj proti goram nad cesto, med katerimi so se zbirali črni oblaki in skozi široko razpoko (še en kanjon?) se je vlekla prava gorska megla in potegnil je ostri severnik. "Poglej, kako je črno! Še dež se bo ulil!" sem zaskrbljeno rekla in se stisnila skupaj, saj sem imela tudi sama precej premočeno majico. Dvignila sva se namreč na 350 m n.v.! Veter je tako hitro hladil najini razgreti telesi, da naju je zazeblo. Zato sva pravi počitek raje prihranila za dolino. Cesta se je vlekla v neskončnost, nevihtni oblaki so viseli nad nama, midva pa zaradi visoke vlage v zraku že precej utrujena, a pogledi po pokrajini so nama iz ovinka v ovinek prevzemali pozornost. Luknjasto skalovje nad nama, polno votlin…, nenavadni skalni hribi pod nama, kot gobe, pa spet pobočje, nad katerega se je dvignil ogromen morski val, ki je v trenutku preloma okamenel in tako obstal… Noro!

In malo naprej sramežljivi mladi plodovi rožičevca, prekrasna barva ognjiča, ki je rastel tik ob cesti, pa prvi timijanovi cvetovi, polni čebelic, ki bodo poskrbele za izreden kretski timijanov med, še in še bi lahko naštevala, kaj vse je skrbelo za to, da nama je krajšalo pot. Črnina nad nama je sicer ves čas grozila, a začuda kapljic še ni spustila. Drznila sva si celo upati, da nama bo z njimi prizanešeno vse do konca. Skoraj neverjetno, toda res sva prišla domov suha! Ura je bila pol treh. Hodila sva skoraj šest ur, naredila pa slabih 16 kilometrov! Utrujena sem bila tako kot že dolgo ne. Vlaga v zraku jih je še dodatno obremenila in tako sem se doma samo še sesedla in bila nekaj časa za vse "nedosegljiva". Počasi, počasi sem znala spet sešteti ena in ena, ravno toliko, da sem lahko stisnila sveži sok, za katerega je Sebastjan nosil tako težek nahrbtnik zadnjih deset kilometrov!

Kakšna barva!

Mladi plodovi rožičevca

"Ančica, prihajava!"

Popoldan je minil v umirjanju najinih srčnih utripov, govorila sva z Ano, ki nama je "ukazala", da morava priti v Sitio v sredo, ne v petek, kot sva imela prvotno v  načrtu, to pa zato, ker… naju bo čakalo kosilo presenečenja! Res??? O, kako sva se razveselila! Naša Ančica! Tudi midva jo že močno pogrešava.

Veselo sva se lotila spreminjanja naslednjih dni in se odločila, da naslednji dan obiščeva Ierapetro, se sprehodiva skoznjo, nato pa se še isti dan znova premakneva na severno stran Krete. Na razpolago imava še pet dni.

Pojedla sva juhico s paksimadijem, riž s timijanom in zeljno solato. Kako je prijalo! Ura je bila pol sedmih, še pospravit in počasi v posteljo. Pomivala sem posodo, Sebastjan pa je šel še zadnjič pred Sitio natočit svežo vodo. Vzel je prazen desetlitrski kanister in šel…