Odhod

Zadnje dni pred odhodom smo ugotavljali, da smo zelo veseli, da nismo čez zimo najeli večjega stanovanja. V teh petih mesecih se nam je znova nakopičilo kar nekaj stvari, ki jih Jankec "zavrača". Marchelosu smo pustili en velik lonec, ki bi lahko bil koča za Luja, tako je velik, pa pekač, saj Jankec nima pečice, skledo s pokrovom za mesit kruh… Zanimivo, če se spomnim, kolikokrat je bil lonec sploh uporabljen, bi lahko njegov nakup brez prevelikega obžalovanja izpustili. A, december je bil čas praznikov, čas obljub, čas evforije…, in vse to nas je prignalo do "utemeljene" odločitve, da tako velik lonec pač nujno rabimo. "Sedaj smo vendar v stanovanju, tu so takšne stvari potrebne!" Pa sploh ni bilo tako! Bolj kot ne nam je bil ta lonec ves čas samo v napoto! Stanovanje je majhno, zelo "ekonomično" opremljeno, kar pomeni, da ni šel v nobeno omaro! Zato se iskreno lahko še enkrat vprašam: "Nam je bil res tako nujno potreben??" Odgovor se brez obotavljanja glasi: "Ne!" Koliko takih "nujno" potrebnih stvari znosimo (smo v preteklosti znosili) v stanovanje! Res, hvalabogu, da smo najeli garsonjero! Niti pomisliti ne smem, da bi bilo to dvo ali tro-sobno stanovanje! Pa še nekaj je hvalabogu…, to, da smo finančno omejeni! S tem že v osnovi nismo imeli velikih želja. Razen hrane, seveda. In to je Ana s pečico čudovito ustvarjala. Kaj drugega človek še potrebuje??

Naša stanovanjska zgodba se torej zaključuje, imeli smo se lepo, preživeli smo lepo zimo, spoznali Marchelosa, njegovo družino, Sifisa, Vaso…, vse to se je zgodilo s prihodom v to malo garsonjero lanskega decembra. Hvaležni smo usodi, ki nas je pripeljala skupaj. Vse to je "prinesla" Anina nora ideja pred zdaj že davnimi sedmimi meseci. Takrat nismo imeli pojma, kaj nas čaka. Danes vemo, da smo prav s to odločitvijo spoznali čudovite ljudi, ki so danes naši veliki prijatelji. Čeprav smo ta čas kar naprej "kupčkali" in si govorili: "To lahko, tega ne moremo…", nam je uspelo preživeti v stanovanju celih pet mesecev. In sedaj je prišel čas, da ga spustimo iz rok. Veselo, brez obžalovanja, z odprtim srcem naprej!

Kaj pa Ana? Kako ona doživlja odhod? Kot bi vedela, o čem razmišljam, je začela: "Veš, mami, mislila sem, da mi bo bolj žal, da gremo ven. Ko vaju ni bilo, sem o tem veliko razmišljala. Stene stanovanja so bile… mrtve. Niso se pogovarjale z mano, niso delile z mano veselja niti žalosti, razburjenja, pričakovanja..., ves čas so bile neme. Sedaj vidim, da stanovanje sploh ni pomembno. Nista pomembni njegova velikost in opremljenost, temveč… življenje v njem. Brez tega je stanovanje zgolj prazna škatla. Zato se res veselim, da gremo na Kouremenos, kjer bom spet našla kakšno priložnostno delo, ki pa ("Hvala, Jankec!") ne bo obremenjeno s plačilom najemnine! Po poletju pa…, no, to je pa predaleč, da bi si že sedaj belila glavo s tem. Bom že videla! Sedaj vem, kaj moram narediti, če bi si želela ponovno bivati v stanovanju, torej me to ne skrbi več. To zdaj znam. A ta trenutek mi je bolj pomembno biti v družbi dobrih, toplih ljudi, s katerimi lahko brez zadržkov delim svoje misli, občutke, veselje, žalost, vznemirjenost, spoznanja… Te ljudi smo spoznali po prihodu v stanovanje v Sitii, zato sem lahko za vse pretekle odločitve hvaležna. Tudi naprej bi rada tako dojemala prihodnost. Da bi začela polno in srčno delovati takrat, ko se le-ta spremeni v sedanjost. Vesela sem, da se na stanovanje nisem navezala, da mi ni težko oditi in da grem z veseljem naprej.

No, vse to pa ne pomeni, da ne bom potrebovala par dni, da se znova navadim na Jankčevo majhnost…"

Proti koncu meseca je klicala Eva. To je bil za nas tri poseben dan. Eva ima namreč običajno čas za pogovor z nami samo takrat, ko se pelje v službo. Čeprav nam je hudo to slišati, vemo, da je Evina pot drugačna od naše. In vemo, da je tako prav. In vemo, da spoznanja vedno prihajajo z lastnimi izkušnjami. Kljub temu nam je težko, ko vidimo, da Eva preprosto nima… časa! Pa ne za nas, časa nima zase! Dan ni dovolj dolg za vse, kar mora običajen človek v Sloveniji narediti, da lahko preživi. Zato so naši pogovori običajno bolj površinski, saj Eva vmes že razmišlja o službi, ki jo čaka. Tokrat pa je klicala od doma. Imela je čas in bila je takšnega razpoloženja, da smo se lahko spustili v globine, ki jih sicer le redko dosežemo. Kako smo se približali! Kot bi ne bilo med nami 2500 km! Tako blizu si nismo bili že vse od dne, ko smo odšli iz Slovenije. Spoznanje, da Eva počasi odpira vrata je bilo za nas nekaj zares izjemnega…, naš pogovor se je končal v toplem občutku, da je nismo izgubili,  hkrati pa tudi Eva ve, da so na svetu tri osebe, ki mislijo nanjo, jo globoko čutijo in bodo z njo do zadnjega diha, ne glede na to, kje bodo. Z Blažem prideta na obisk v začetku oktobra. Komaj ju že čakamo! Eva sploh ne ve, kako nas je osrečila!

28.aprila je umrla moja nona Marija, zadnja od mojih starih staršev. Spomin se mi vrne v zgodnje otroštvo. Zagledam strog in odločen obraz z živimi, modrimi očmi. Vedno se mi je zdelo, da ima vse pod nadzorom. Prve razrede osnovne šole je zjutraj ona poskrbela za moje vstajanje. Vsako jutro je zgodaj vstala, pozimi zakurila in skuhala kavo iz proje. Ko me je zbudila, me je v topli kuhinji že čakala bela kava z nadrobljenim kruhom, v zeleni posodi z dolgim ročajem, ki ji je rekla "nosek". Bila je precej pobožna in nobeno nedeljo ni zamudila jutranje maše, pa čeprav je bilo treba iti peš v 3 km oddaljeno mesto. Sama nisem bila tako zelo navdušena nad mašami, sploh ne jutranjimi, a če sem iskrena, tudi dopoldanskimi ne. Sem pa imela resnično rada cerkvene praznike. Zato, ker smo se takrat vsi zbrali ob polni mizi sladkih dobrot, ki jih je napekla nona. Še danes imam v ustih okus njene čudovite orehove potice, pa sladkega kruha, ki je med velikonočnimi prazniki v jutranji kavi nadomestil "navadnega". Mmmm, kako je bilo to dobro! Otroci smo vedno dobili sladko pletenico s pirhom.  Tudi zanjo je imela nona svoje ime, in sicer "menih". Še danes ne vem, odkod je vzela to ime. A vedno, ko uporabim kakšno njeno "poimenovanje" stvari, me Sebastjan in Ana samo začudeno pogledata in smeje rečeta: "Ja, ta je pa sigurno spet "palacinska"! ("Palacin" se je imenoval dom mojega otroštva). In takrat se vedno s toplino spomnim na mojo strogo nono z živimi očmi in njeno posebno vlogo v mojem otroštvu.

"Hvala za vse, nona! Želim ti, da tvoj iskrivi duh najde svobodo!

Pa še za nekaj se ti zahvaljujem..., da si svoje znanje peke potice in sladkega kruha "podarila" moji mami."

Življenje nas vedno znova preseneča. A prav s tem nam vedno znova daje… upanje. Danes smrt, jutri rojstvo…, danes žalost, jutri veselje…, danes dvom, jutri zaupanje…, danes v stiski, jutri v radosti…, to je vendar krog življenja! In ta se ves čas vrti. Danes si zgoraj, jutri spodaj, a pojutrišnjem… spet zgoraj!

Naša življenja so ves čas podvržena spremembam. Z njimi zorimo, z njimi se premikamo naprej na naši poti. Pomembno je le to, da v trenutku današnje žalosti ne pozabimo na… jutrišnje veselje!

Naša naslednja sprememba se torej zgodi jutri: zagotovo vemo le to, da odhajamo iz stanovanja, nimamo pa niti najmanjšega pojma, kaj nas zunaj čaka!

Ob misli na odhod v naših srcih čutimo prijetno vznemirjenost in zato vemo, da bo vse v redu. 

Zato: "Naj živi sprememba!"

Veseli utrinki s prvomajskega piknika...

Kalitsunje mame Ane

Rušenje predsodkov...

"Prvič v življenju sem jedla polže!"

Odhod...