Vasiliki - naša dobra vila

V ponedeljek je bil Sebastjan mnogo bolje, odpravila sva se že ob sedmih, da bi bila čimprej v Sitii. Vzel je še zadnjo slovensko tableto ketonala in… na pot! Vozil je sam. Vijugasta cesta ga je sicer malo utrudila, a glava je bila še pod "nadzorom", hvalabogu. V Sitio sva prispela ob pol devetih. Iz Jankeca sva pobrala samo najnujnejše stvari in odhitela proti Ani. Komaj sva čakala, da jo stisneva v objem. Sama sva vandrala kar petindvajset dni! Ne znam opisati prisrčnosti ponovnega snidenja. Res sva jo že močno pogrešala. Pa Luja tudi. Dneva kar ni bilo dovolj za vse zgode in nezgode, ki smo si jih morali povedati. Zaradi najinega predčasnega prihoda je sicer spremenila načrt jedilnika, a po skoraj mesecu dni sva jedla… meso! V pečici je spekla piščančje perutničke s krompirjem. Mmmm! Mislili smo, da je vsega konec. Pa ni bilo.

Že proti večeru se je bolečina začela znova stopnjevati. Zunaj se je zelo ohladilo, zato se je Sebastjan z Marchelosom dogovoril, da bo spal kar v njegovem apartmaju, da bo lahko tudi čez dan ležal in počival, hkrati pa bova midve ves čas "pri roki". Marchelos se namreč z Nizozemske vrne šele dvajsetega aprila. Že takoj prvo noč se je vse ponovilo. Spet neznosne bolečine. Očitno je ketonal popustil in zavedli smo se, da zadeva še zdaleč ni zaključena. To nas je ponovno porinilo v vakuum, spet nismo vedeli, kaj in kako naprej. Z Ano sva šli takoj zjutraj v lekarno po tablete. Presenečeni sva bili, ko so nama že takoj v prvi razložili, da v Grčiji tablet, ki vsebujejo sestavino ketoprofen, že dolgo ne prodajajo več. Imajo preveč stranskih učinkov, so uničujoče za želodec, jetra, ledvica… Kaj zdaj?? Ne moremo sedaj eksperimentirati z drugimi ter še dodatno bremeniti Sebastjanovega organizma! Prodajalka nama je namignila, da naj poskusiva še v drugih lekarnah v mestu. Edina možnost je, da morda v kateri niso vseh prodali. Povedala nama je še grško ime za te tablete in brez velikega upanja sva se podali v lov. V lov za tabletami! Kako grozno sva se počutili! Mi, ki ne jemljemo tablet, sedaj noro iščemo po lekarnah prav to! In to z vedenjem, da so tako zelo škodljive, da so jih tu prenehali prodajati! Sitia ima vsaj sedem lekarn (mesto pa šteje le okrog 10.000 prebivalcev!). Farmacija je iz leta v leto močnejša. In s pomočjo zdravstva se še bolj krepi.  A tako zelo bogateti na račun človeškega zdravja je prav srh zbujajoče. Poleg tega se ves čas skrbi za to, da ljudje pozabljajo stara znanja, če pa tega ne storijo, se jim pa enostavno prepove nabiranje zdravilnih rožic.

Vse to pa človek pozabi, ko ga je strah. Strah pred izgubo… nečesa, pa naj je to "nekaj" materialno ali psihološko. In takrat se v to igro z velikim uspehom vključijo zavarovalnice. Začnejo nam prodajati lasten strah. In kaj hitro se lahko znajdemo v njihovem trikotniku. Zdravstvo kar naprej "odkriva" nove in nove "bolezni" in tegobe, ki jih farmacija seveda "uspešno" zdravi in preprečuje, zavarovalnica pa nam ves čas zagotavlja, da lahko do zdravja pridemo samo z njihovo "podporo". To današnjemu zahodnemu človeku ves čas odzvanja po glavi. O, tu pa gre zares! Tu se pa gre za… moje zdravje! Že to, da za moje zdravje nekdo "skrbi", je tolažeče. Nekdo bo poskrbel zame! Pa bo res? Če dobro premislim, se pravzaprav bolj skrbi, da bi bila družba bolna, ne pa zdrava. V zdravi družbi zdravstveni biznis pač ne cveti. A vse to je omogočeno samo zaradi našega strahu! Kajti vse to lahko pri življenju vzdržuje zgolj in samo naš strah. Naše zdravje smo položili v tuje roke, sebi ne zaupamo več.

In prav to se je zdaj zgodilo nam trem. A vsa ta "vedenja" smo zelo hitro pozabili, ko se je Sebastjanu zgodil ta strašni, nerazumljivi glavobol. Z Ano sva letali iz lekarne v lekarno, da bi čimprej našli "odrešujoče" tablete, ki mu lahko uničijo želodec!  Prva…, nimajo, druga…, nič, tretja…: "Teh tablet ne boste našli nikjer v Grčiji…", četrta… ne… Postajali sva panični, do doma sva imeli le še dve lekarni! Peta… vstopiva v majhen, ozek prostor, ki nama je že na prvi pogled razodeval, da sva prišli zaman. Prijazna črnolasa prodajalka prebere ime tablet z najinega listka in se pogumno loti odpiranja ogromnega predalnika. Ob njenem vnetem premetavanju škatlic me je spreletelo: "Našla jih bo! Res jih bo našla!" In res se ji nenadoma v roki znajde bela škatlica, s katero se vrača proti pultu. Pozabila sem na vse hude posledice teh tablet, vse kar je bilo ta trenutek pomembno, je bilo: "Imava jih, Ana, imava jih!" Grozljivo, a resnično… bili sva ji neizmerno hvaležni. 6€ in odhiteli sva k Sebastjanu. Takoj je vzel eno kapsulo. Slabost teh kapsul pa je bila v tem, da so bile močnejše od slovenskega ketonala, zato je lahko vzel le eno na dan. Bolečina pa… vse do večera ni popustila! Zato je Sebastjan pred nočjo vzel še eno. In takoj v sredo zjutraj… še eno! V dobrih dvanajstih urah torej odmerek treh dni! Spet smo prebirali medicinske strani in… spet nas je zagrabil strah! Sebastjan je večino dneva preležal v zatemnjenem Marchelosovem apartmaju, midve pa sva po vsem prebranem "sklenili", da ima Sebastjan "sigurno" okcipitalno nevralgijo! Težek nahrbtnik na eni rami, prepih na vrhu hriba, napačen gib pri dvigu desetlitrskega kanistra… rezultat: mišica je zagrabila živec! To bo to! Postali sva... "zdravnici"! Prebrali pa sva tudi, da se lahko to popravlja tudi nekaj mesecev! Kaj??!! Toliko časa vendar ne bo zdržal! To bolečino običajno lahko rešijo le z blokado, a samo začasno, toliko, da sploh lahko razmisliš, kako boš to pozdravil….! Kajti, bolečina je tako neznosna, da ne moreš niti misliti! Niti sanjalo se nam ni, kaj naj naredimo.

Noč je bila za Sebastjana spet ena sama nočna mora, ko je vstal, je rekel: "Grem v bolnišnico! Tako ne morem več naprej! V ušesih mi že zvoni, slabo že slišim!" S temi besedami mi je povedal vse. Na enega najhladnejših dni v letu smo ob ostrih sunkih ledenega severnika hiteli na drugi konec Sitie, v bolnišnico. Hitro smo bili pred pravimi vrati. Urgentna ordinacija. Ana je šla s Sebastjanom za prevajalko, sama sem ostala v čakalnici. Strah mi je hromil telo in duha. Kaj se je zgodilo Sebastjanu? Kaj, če smo kaj spregledali? Kaj, če je kaj hujšega? Kaj, če….??? Zmedene misli mi hipoma prekine znana beseda. To ni bila Ana, a razumela sem jo! Ženski glas iz ordinacije govori… srbsko! (Pozneje mi je Sebastjan povedal, da je vodja urgence po mami Srbkinja). Ne znam razložiti občutka olajšanja, ki me je preplavil. Kot bi zaslišala… mamo! Tako me je potolažilo! "Sedaj bo vse v redu! Vem, da bo!" In res so se stvari končno premaknile z mrtve točke. Takojšnja obravnava, laboratorij, pregled specialista-ortopeda, njegovi napotki za ujet živec, recept za protibolečinske tablete in naročilo za povratek, če ne pride do izboljšanja ter… domov. Med čakanjem na laboratorijske izvide smo opazovali delo vodje urgence, ki je kar sama prihajala iz ordinacije sprejemat bolnike. Njen tolažeči glas in resnično zanimanje sta čakajoče pomirjala. Sebastjan je rekel: "Samo poglejta jo. Kako pristopa k bolnikom. Kot angel…" Ob odhodu smo se ji zahvalili za vso njeno skrbnost in predanost in jo vprašali, kako se imenuje. "Andžela…," je preprosto odgovorila. Samo spogledali smo se. Kot rečeno, angel… "Če se bodo glavoboli nadaljevali, se vrni. Dežurna sem do sobote!" In smo šli. Sebastjan se je resno lotil ortopedovih napotkov, segrevanje, raztezanje, hlajenje, noč… neznosna! In naslednji dan sva se spet znašla v bolnišnici. Ponovno Andžela, protibolečinska injekcija, laboratorij, ortoped. Tokrat pa mu je v zatilje vbrizgal še fiziološko raztopino. S tem bi se morda lahko sprostila mišica in spustila živec. Vendar tega ni mogel zagotoviti. A Sebastjan je vztrajal, naj še to poskusi. Ko sva odhajala iz bolnišnice, sva vedela, da se je tu njihova pomoč končala. Naredili so vse, kar so lahko. Od sedaj naprej bomo samo še… čakali. Če pa bi bila nujna blokada, jo lahko dobi le v 150 km oddaljenem Irakleonu. Tu, v Sitii, ne morejo storiti nič več.

Stanje v soboto nespremenjeno, Sebastjana že močno skrbi to pretirano jemanje tablet. To je nujno potrebno prekiniti! Ana v taverni prvič omeni sodelavki Vaso, kako resno je njegovo stanje. Vaso ji pove, da se ukvarja z bioenergijo in bi "morda" lahko ona kaj storila. Ne obljubi ji nič, a pove, da bo v nedeljo po osmi uri zvečer prosta in, če bo potrebno, naj Ana nikar ne pomišlja s klicem. Zvečer je poklical Sifis. Ana mu je razložila, kaj se je zgodilo. Ves zaskrbljen je prosil, če lahko pride Sebastjana vsaj pozdravit. Njegov prihod nas je zelo razveselil. Predvsem pa, potolažil. Zavedli smo se, da v Sitii nismo sami. Že močno načetih živcev smo se po dolgem času končno bolj pomirjeni odpravili spat.

Prišla je nedelja. Ugotovitev, da glavobol preneha samo za toliko časa, kolikor traja tableta, ni prav nič vzpodbuden.  Stranski učinki se že počasi nakazujejo. Sebastjan se ne počuti dobro, zvoni mu v ušesih, ne sliši skoraj nič, čuti ledvico. Grabi nas panika. Kaj zdaj? Kdaj se bo vse to sploh nehalo? Se sploh bo? Strah! Zvečer Ana vztraja, da pokliče Vaso. Sebastjan končno privoli, zgolj zaradi Ane. Vaso pride že po desetih minutah. Pripravi prostor. Njena terapija traja več kot eno uro! V prostoru je eno posebno stanje, z Ano čutiva Vasino predanost. Česa takega še nisem doživela. Po terapiji je Sebastjan sicer utrujen, a "prečiščen". Vprašamo Vaso za ceno. "Nič! Nisem prišla sem zaradi denarja! Pridem tudi jutri. V redu?" Nismo mogli verjeti. Danes je vendar nedelja, Grki praznujejo Veliko noč, ura je skoraj polnoči! Vaso pa odhaja domov zgolj z našo zahvalo in… školjkico. Sebastjan se po doživetem odloči, da vzame zadnjo tableto. Od tega trenutka naprej bo, kar bo! A tablet ne bo več jedel!

V ponedeljek Sebastjan vstane precej boljši. Vaso pride ob dveh popoldne. Opravi še eno terapijo. Ponovno sva z Ano čutili njeno moč in željo pomagati. Njena predanost in zbranost sta me ganili do solz. Spet sem bila priča nečemu velikemu. Kar ne morem razložiti. Ko je končala, je stopila do mene in me objela. Rekla je: "Nisem bila jaz tista. Sebastjan je to storil sam. Jaz sem mu samo odprla vrata. Samo zaupati si moraš. Ko si poln strahu, ne najdeš vrat. Tudi ti si sedaj polna strahu, vidim tvoje negativne misli. Prežeta si z njimi. Tako mu nič ne pomagaš. Zberi se! Sebastjan sedaj ob sebi potrebuje močno osebo! Uspelo vam bo, vem."

Po njenem odhodu se je vse obrnilo. Sebastjan je bil iz ure v uro boljši. Brez tablet! Zvečer je poklical Sifis. Povedal je, da se je s prijateljem-ortopedom dogovoril, da prideta naslednji dan k njemu. Dal naj bi mu blokado. Čeprav je Sebastjan vedel, da je ven iz najhujšega, je bil Sifisu seveda hvaležen in res sta v torek šla. Tudi ortoped si je vzel celo uro časa, opravil temeljit pregled, Sebastjana poslal še na rentgen, mu predpisal močne protibolečinske tablete, blokade pa ni dobil, saj je Sebastjan… ni več potreboval. Ob vprašanju o ceni ga je samo stisnil in mu zaželel hitro okrevanje.

Noro! Kakšne izkušnje v zadnjih desetih dnevih!

Skozi grozljivo Sebastjanovo bolečino so se nam razodevala velika spoznanja.

…Ni ves zdravstveni sistem pokvarjen. Še obstajajo predani in skrbni zdravniki, ki jim ni vseeno.

…Ni vsaka zdravstvena ustanova podvržena zgolj biznisu. Vse bolnišnične storitve, vključno z laboratorijem (2x), protibolečinskimi injekcijami (2x), rentgenom in specialističnim pregledom (3x ortoped) so bile skrbno opravljene z vedenjem, da Sebastjan nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Ne vem, kakšna je sicer praksa, a Sebastjan ni plačal nič. Pomembna je bila pomoč človeku. Ne pa zavarovanje!

…Ni vsako farmacevtsko odkritje zgolj plod pridobitništva. Kako pomembno je bilo v zgodovini človeštva odkritje protibolečinskih snovi. In, da ne rečem, antibiotika! In, kljub temu, da smo vedeli, kaj pomeni tableta s sestavino ketoprofen  za organizem, je zaradi svojega protivnetnega delovanja edino ta pomagala Sebastjanu prebroditi tiste prve, najbolj kritične dni.

…A najpomembnejše spoznanje je prišlo z Vaso. Ona je naša dobra vila. Vemo, da je ona Sebastjana rešila. Rešila je vse nas. S tem, ko nam je "pokazala", kaj naredi z nami strah. V sebi nosimo veliko moč. Z njo si lahko pomagamo ali škodujemo. Lahko se pozdravimo ali zbolimo. Lahko nas je strah ali si pa… zaupamo!

Kaj bomo izbrali, je odvisno od nas! Samo od nas!