Kamnita oljenka - luč naših prednikov

Sebastjan je takoj zjutraj izpolnil večerno obljubo. Povedal mi je, kako, in predvsem, s kom, je preživel prvi "zasneženi" dan na Kreti.

"Spoznal sem Sifisa, umetnika s kamnom, njegovega brata, pa še dva druga znanca sta bila pri njem na obisku. Po njunem odhodu smo govorili o destilaciji eteričnih olj, o starih, modrih grški časih, o minojski civilizaciji, skratka, bil sem s sorodnimi ljudmi, s sorodnimi pogledi na življenje.

Še posebno me je navdušil Sifis s svojim odprtim duhom...

Redkokdaj srečam človeka, s katerim lahko v življenju razpravljam o čem več kot denarju, biznisu ali imetju. In o tem, kdo bo koga "nadpametoval", kdo bo komu kaj "prodal" ali kje in komu bo kdo kaj "vzel". To je vse, kar današnji zahodni svet sploh še zanima. Zato mi je bilo druženje s Sifisom  nekaj popolnoma novega. Mislim, da sem spoznal človeka, ki je najbolj od vseh dosedaj povezan s tistim "nekaj več". Sploh o minojski preteklosti ve ogromno, o tem se rad pogovarja, celo arheologom je pomagal pri razpoznavanju določenih stvari. In govori s takim žarom, da ga je pravi užitek poslušati. Spil sem celo en kozarec njihovega "posvečenega" vina. Tako vzhičen sem bil nad vsem skupaj, da mi je bilo še vino všeč. A Liatiko (tako je vinu ime) je bil res nekaj posebnega. Rečejo mu tudi "minojska kri", saj veš, ko nama je Marchelos govoril o tej trti…

Aja, pa še zaradi nečesa je Sifis tako poseben. Ko so v Palaikastru našli slonokoščeni kipec moškega, prekrit z zlatimi "lističi", ki ga uvrščajo v "Pozno minojsko obdobje", to je 1500 let pr.n.št., je tudi on sodeloval pri izkopavanjih in  razpoznavanju.

3500 let star "mladenič"

"Kouros" (v antični Grčiji je to pomenilo: mladenič, fant, predvsem iz plemiškega sloja…, v današnji moderni terminologiji pa pomeni: "prosto-stoječ") je bil najden v eni izmed stavb, uničenih v hudem požaru (mogoče je bil krivec požara celo santorinski vulkan). Kipec je bil ves polomljen, njegove delce so našli v treh različnih izkopavanjih, tako je bil poškodovan. In so ga počasi sestavljali skupaj. Danes je to ena izmed najpomembnejših najdb iz minojskega obdobja.

No, pa naj nadaljujem s Sifisom. Torej, bil je poleg, ko so našli dele tega kipca. Ne ve, kaj se je z njim takrat zgodilo, a nenadoma je dobil takšno nerazložljivo energijo za spremembo življenjske poti, da je opustil delo, ki ga je do takrat opravljal in "postal" umetnik s kamnom. Kipec je danes v arheološkem muzeju v Sitii, a nekako ves čas čuti nenavadno povezanost z njim. In s tem z izginulo minojsko civilizacijo.

Pokazal mi je svoje umetnine, vse so neverjetne, nad kaminom ima izklesano Ateno, v dnevni sobi je na desetine njegovih kamnitih mojstrovin...

A najbolj od vsega me je prevzela kamnita oljenka, izdelana iz gladkega, temnega kamna, v katero natočiš olje, vanj pomočiš svaljek bombaža (vate), drugi, suhi konec pa potegneš na rob in prižgeš. Prekrasna prva "svetilka". Naredil jo je po vzoru 4000 let starega egipčanskega primerka. Noro, res! Moraš jo videti! Prodaja jih po 100 €!

Po odhodu njegovega brata in ker je bil večer še mlad, je Sifis predlagal, da gremo mi trije še do njegovih prijateljev. Sam je šel s svojim jeepom, midva z Marchelosom pa sva v tistem hribu z letnimi gumami obtičala v snežni nevihti.

Kolikokrat sem klel sneg v Sloveniji, a tokrat so nama prav te izkušnje še kako prav prišle. Le tako sva se lahko izognila jarku, v katerega naju je vleklo in končno privijugala do Sifisovih prijateljev, Kostasa in njegove žene Elene. Pustila sta posel s plastiko v Atenah in se preselila na Kreto, tu vzrejata zajce, fazane in golobe in pridelujeta bio hrano. Zakurila sta v kaminu, prvič v življenju sem jedel fazana, skratka, ta, zame tako poln večer, se kar ni in ni nehal.

… Ampak… oljenka, ta mi pa ne gre iz glave."

In res je Sebastjana oljenka obsedla. Ves čas je tuhtal, kako bi zaslužil zanjo. V mislih ima celo že "gravuro", ki bi jo Sifis naredil prav za nas. Hm…

Anina jutranja kavica

8. januar - zunaj še vedno izredno mrzlih osem stopinj. Deževno, zaprto, nikamor za iti. Ana sicer tega ni mogla reči, saj je ravno osmega začela tudi s popoldanskim delom. Diana je odšla na počitnice, zato bo ta mesec delala tri ure zjutraj in štiri popoldne. Čeprav se sliši malo, ji gre tako ves dan. Domov res pride okrog enajstih dopoldne, a popoldne ob štirih mora kavarno spet odpreti. V tistih petih urah, ki ji ostanejo v dnevu, pa ni več toliko navdušenja za kuharijo, zmanjka, tako časa kot volje. Tako je zdaj v hiši spet malo več tradicionalne "slovenske", ne več toliko tradicionalne "kretske" kuhinje. Pri loncih sem namreč bolj jaz.

Sebastjan pa je še kar tuhtal in tuhtal o oljenki. Kaj mu je potrebno narediti? In, ko je na vratih zagledal Marchelosa, ki je prišel na kavo, se mu je posvetilo: "Marchelos, koliko dni dela v tvojem oljčniku bi mi "prislužilo" oljenko?"

Marchelos je malo pomislil in rekel: "Dva. Poleg tega Sifis največ uporablja moj kamen, ki mu ga še nikoli nisem zaračunal…, torej bo cenejša. Vsaj za polovico. In naredil ti jo bo  v enem tednu, največ desetih dneh!"

Sebastjan se ni strinjal: "Ne, ne, ne, ta oljenka je zame nekaj zelo velikega in zelo posebnega. Moram si jo res zaslužiti. Ves čas razmišljam o njej. Niti predstavljati si ne moreš, kako močen vtis je naredila name. Zato bom delal v oljčniku več dni, Sifis naj mi za svoje delo kar zaračuna in počakal bom toliko časa, kot bo potrebno. Ko bo Sifis pripravljen. Pa če bo to čez mesec dni!"

Smejali sva se temu njunemu pregovarjanju, saj je Sebastjan Marchelosa popolnoma zmedel. Naredil je namreč prav vse v nasprotju s tistim, čemur pravimo: "Dobro si se zmenil!" Več dni dela, dražja oljenka, daljši rok izdelave… A, samo midve sva razumeli, da je prav s tem želel oljenki izkazati veliko spoštovanje, ki ga je začutil, takoj ko jo je zagledal. In, seveda, do Sifisovega dela. Tudi njegova "moč" bo potrebna za izdelavo tega starodavnega čudeža. Oljenka bo nekaj posebnega, zato si jo je potrebno zaslužiti!

No, na koncu smo se dogovorili, da greva oba s Sebastjanom dva dni v oljčnik (v oljenki bo gorelo olje), en dan pa Sebastjan pomaga Marchelosu še v kamnolomu (oljenka bo narejena iz kamna). Počakati je potrebno le še na ugodno vreme, da se "služenje" lahko prične. Zadovoljni, da smo našli pravšnjo rešitev za izdelavo, smo do konca popili kavo.

Razmišljala sem: …Kakšna simbolika… olje in kamen - oljčnik in kamnolom… Kako to, da ima ravno Marchelos oboje? Hm…

Sveže dežne kapljice na svežih limonah

Popoldne sta šla v vas Skopi, kjer je Marchelos preživel mladost. Okrog Skopija je ogromno nasadov agrumov, ki sta jih z dovoljenjem "narabutala". Med potjo sta se pogovarjala o nenavadni usodi, ki nas je združila. Kako smo pristali prav v tem stanovanju, ki je pravzaprav premajhno za tri osebe in brez Jankeca s svojo veliko "spalnico", kjer lahko midva prenočiva, se verjetno sploh ne bi spoznali…

Pa še to, da trenutno živimo v tej štiristanovanjski hiši sami in smo se ravno zaradi tega lahko bolje in hitreje ujeli. Postali smo dobri, ne samo sosedi, ampak prijatelji. Res smo veseli, da smo med prvimi meščani Sitie spoznali prav Marchelosa. Dober človek je. 

Narabutana "bera" agrumov

Domov sta prišla otovorjena s štirimi polnimi vrečami pomaranč, mandarin in limon. Vsega skupaj je bilo gotovo preko 40 kg! Sebastjan je ves navdušen rekel: "Še vedno se nisem navadil na to, da tu pomaranče in limone rastejo vsepovsod. In jih lahko trgaš z drevesa kot pri nas češnje." Seveda smo takoj naredili sok iz svežih sadežev. Kako slasten je bil! In nato še vse naslednje dni vsaj dvakrat dnevno. Prav čutili smo povečan priliv vitamina C in vemo, da je tudi to veliko pripomoglo k temu, da zaenkrat zima še ni resno zagrozila našemu zdravju. Čeprav čutim, da me je stanovanje že malo pomehkužilo. Ne grem rada ven, v mraz, če nimam res "pomembnega" razloga. V Jankecu mi je bil to manjši problem. Pravzaprav, stopiti ven, na prosto, sploh nikoli nisem čutila kot problem. Tu pa vedno najdem kakšno opravičilo (beri: izgovor) za "neizhod". Upam, da se bo s sončnim vremenom tudi moja široka paleta izgovorov hitro razgubila.

Desetega januarja je končno prišel ta dan. Sončno, prijetno toplo, svetlo, prav takšno, kakršno sem si želela. Z Marchelosom sva šla po pralni stroj. Rabljen. Nisem še povedala, da v stanovanju nimamo pralnega stroja. Grki oddajajo večinoma neopremljena stanovanja. To sicer ni težava, če nameravaš nekje ostati dlje časa. Si ga lahko urediš po svoje. A v primeru kot je naš, ko v stanovanju samo prezimujemo (kar v Grčiji ni nikakršna redkost), je takšno stanovanje popolnoma neprimerno, saj običajno še jedilne mize s stoli ni. Tu je bilo k sreči vse, manjkal je le pralni stroj. Tudi Marchelos ga ni imel, zato smo se dogovorili, da si zrihtamo enega rabljenega, ki ga bomo lahko skupaj uporabljali.

Rečeno, storjeno, desetega januarja smo se torej odpravili proti vasici Roussa Ekklisia, na Marchelosov "kamionček" naložili pralni stroj, si v vasici natočili še izvirsko vodo, nato pa nama je Marchelos obljubil obisk še ene vaške zanimivosti. Avto je ustavil na cesti sredi vasi, pred majhno, precej neopazno hišico. Moj pogled je pritegnila stara lesena tabla nad ozkimi vhodnimi vrati, z napisom: "I OMONIA". Vprašala sem Marchelosa, kaj pomeni ta beseda. "Hm, težko je razložiti, ima namreč več pomenov. Upam, da mi bo uspelo najti najprimernejšega. To je npr. mir, ljubezen, prijateljstvo, vse skupaj v enem… skladnost, složnost, tako nekako." S skupnimi močmi smo to nazadnje nekako prevedli v slovenski jezik kot: "SLOGA". "O, kako lepo ime…" Res lep občutek me je zajel ob ponovni oživitvi te, pri Slovencih žal že davno pozabljene besede.

In kaj sploh je ta "I OMONIA"? To je najstarejši "bife" v vasi. In v njem se zbirajo najstarejši, seveda moški, vaščani. Lastnik bife odpre šele ob štirih popoldne. "Prijatelji" pridejo kmalu po tej uri, odigrajo partijo ali dve kart, skupaj pogledajo večerni dnevnik, ga malo pokomentirajo ter okrog osmih odidejo domov. In lastnik takrat svoj bife zapre. Stari prijatelji iz otroštva se tako še vedno dnevno družijo. Kako lepo!

Marchelos, ki pozna lastnika, je vstopil prvi. Vzdolž ozkega glavnega prostora so bile postavljene preproste lesene mize s preprostimi lesenimi stoli. Na koncu je bila majhna kuhinjska niša, ki je predstavljala "šank", ob niši je bil na stenski polici prižgan televizor, ob vhodnih vratih pa zakurjen "gašperček", ki je v prostor oddajal prijetno toploto. V "Slogi" je bilo kar nekaj starejših gospodov. Pri zadnji mizi pred "šankom" so štirje prijatelji kartali, trije so ob mizi spremljal njihovo igro, trije pa so sedeli še pri ostalih mizah. Pozneje nama je Marchelos o teh gospodih povedal malo več. Menda ima najstarejši med njimi, zelo izbrano oblečen in urejen, kar petindevetdeset let! Nisva mogla verjeti, saj je bil videti precej mlajši, resda bolj redkobeseden, a kljub vsemu, uglajen gospod. Menda tej vasi rečejo tudi "Vas stoletnikov", saj je blizu stotih let kar nekaj vaščanov. Govorijo, da je tu izvirska voda tista, ki "podaljšuje" življenje. Hm, morda pa res…

Ko smo vstopili, so se vsi pogledi zazrli v nas. Kot edina ženska v prostoru sem začutila rahlo zadrego, takoj sem se zavedla, da se stopila v njihov "posvečeni hram". Marchelos je smeje stopil proti lastniku, ga objel in pozdravil. Nato smo sedli k prvi mizi ob vratih, nasproti "gašperčka", kar mi je še posebej godilo, saj je zunaj pričelo močno pihati in se je toplo popoldansko ozračje hitro ohlajalo. Pa še malce bolj stran od družbe smo bili, saj jim nismo prišli vzeti njihovega popoldanskega "rituala". Tu in tam nas je kdo ošinil s pogledom, a očitno nismo preveč zmotili njihove kvartopirske igre. Lastnik je prišel do nas, nas vprašal, kaj bomo spili in nekaj rekel Marchelosu, ki je na te besede samo smeje odkimal. Pozneje nama je povedal, da je družba mislila, da smo prišli k njim, v "Slogo", z namenom "volilnega prepričevanja". Grčija se namreč pripravlja na parlamentarne volitve, ki bodo v nedeljo, 25.januarja. Malo tudi mi spremljamo to njihovo predvolilno vzdušje. Moram povedati, da zaenkrat še nismo opazili nič posebnega, ljudje se o tem še ne pogovarjajo veliko, tudi posebnih volilnih kampanj ni opaziti. Res pa je, da ne spremljamo televizije. Mogoče je tam kaj več o tem. Na ulicah pa se ne dogaja še nič. Tudi Ana pravi, da v kavarni med pogovori ne ujame prav veliko stavkov s politično vsebino. Hm, bo pa vse skupaj še zelo  zanimivo. Sebastjan se je malo informiral, prebral je, tako slovenske kot splošno-evropske novice o volitvah in povedal, da celotna Evropa trepeta pred morebitno zmago radikalne levo usmerjene stranke SY.RIZ.A, z njenim predsednikom Aleksisom Ciprasom na čelu. Ta namreč obljublja radikalne spremembe. To Grčija potrebuje, tega se Evropa boji.

Ja, Grki so bili vedno ponosen narod. S ponosnimi bojevniki. V svoji bogati zgodovini imajo številne junake. Prav teh pa jim zdaj manjka. Zadnja leta so v evropskih zobeh le kot veliki dolžniki, ki morajo zaradi dolga zgolj poslušati evropske zahteve in se jim podrejati. To znamo in počnemo mi, Slovenci, a grška najvišja državna parola se glasi: "Elefteria i thanatos!" ("Svoboda ali smrt!").

Zgodbo o tem nam je lansko zimo povedal Manolis z Rodosa:

"Parola izhaja še iz časov turškega zavojevanja grških otokov. Ko so Turki pobili vse moške v vasi, ženske pa želeli zajeti in jih zasužnjiti, so se ženske odpravile na rob pečin in zaplesale in zapele tradicionalno grško pesem. Vrtele so se v krogu, se držale za roke in tista, ki je prišla do roba, se je med petjem pognala v globino. Tako so skočile v morje ena za drugo… vse! "Svoboda ali smrt!"

Še sedaj me spreleti srh ob tej zgodbi in njihovem pogumnem dejanju.

V preteklosti je mnogo Grkov svoja življenja žrtvovalo za svobodo. Poguma za to jim nikoli ni manjkalo. In Grki svojo preteklost globoko spoštujejo, kljub temu, da tudi sami niso imuni, tako kot ves zahodni svet, na denar, imetje, lagodno življenje. Seveda je pohlep marsikoga premotil in zapeljal. Veliko njih je postalo bolj "zahodnjaških". Kapitalizem je žal povozil veliko lepega in dobrega v ljudeh.

A vseeno, v Grkih še vedno bije ponosno srce. In morda so sedaj v Ciprasu našli svojega novega junaka… In, morda se ponovno zbuja narodna zavest in oživlja parola: "Elefteria i thanatos!"

Pogledala sem po gospodih v bifeju. Sebastjan je rekel: "Si lahko sploh predstavljata, koliko zgodb živi v vsakem od njih? Kaj vse so ti prijatelji že doživeli! O čem prav zdaj razmišlja najstarejši? Ima še kakšno željo? Je razočaran ali izpolnjen? Kaj sploh razmišljaš, ko enkrat dosežeš tako visoko starost? Si v preteklosti ali sedanjosti? Prihodnost ti verjetno postane nepomembna. Zanimivo, ko si mlad, se ti pa vse vrti le okrog prihodnosti. Tu pa tam tudi preteklosti. Le v sedanjosti nisi nikoli. Kako nam lahko prav zaradi tega življenje "uide".

Pogovarjali smo se o tem simpatičnem bifeju, polnem nekega posebnega duha in Sebastjan vpraša Marchelosa: "Pa ima lastnik blagajno?"

"Ne, seveda ne," se je posmejal Marchelos.

"Kaj pa inšpektorji? Pridejo kaj?"

"Mogoče pridejo, a tudi grejo."

"In so kakšne posledice za lastnika?"

"Kaj naj bi starega lastnika uničili? Pravzaprav jih je sram, da bi mu zaračunali kazen. In mu vzeli še te zadnje dneve druženja z mladostnimi prijatelji."

S Sebastjanom sva se ob teh besedah samo spogledala. Začutila sem rahlo nelagodje ob misli, da sama pripadam tako "zaprtemu", neživljenjskemu sistemu, ki tako močno preganja samo male ljudi. Velikih pa se boji. Dobro vem, kaj bi se v Sloveniji zgodilo s tem prijaznim, starim lastnikom majhnega vaškega bifeja. Take zdrave, trezne, predvsem pa življenjske presoje gotovo ne bi bil deležen.

A, kakor sem že prej omenila, v Grčiji svojo preteklost spoštujejo. In "iz preteklosti" so tudi ti stari gospodje.