…
in je tisto "nekaj" prišlo…
Pozejdon |
Pozejdon je bog morja. S svojim trizobom razburka morske valove in tako povzroča viharje
in nevihte, stresa zemljo in gore (imenujejo ga tudi "Potresnik"), da nastajajo
novi otoki, prav tako je v njegovi moči, da morje pomiri. Čeprav je včasih dlje
časa na Olimpu, je njegov pravi dom v globinah Egejskega morja.
05.01.2015…ura
je 13.54
Stala
sem sredi sobe, Ana in Sebastjan sta urejala slike za blog. Ko nenadoma čudno
zabobni, vrata zaropotajo, meni se pod nogami zatrese! Stekleničke z eteričnimi
olji na hladilniku so zažvenketale, okenske šipe tudi. Vse skupaj se je zgodilo
izredno hitro, trajalo pa morda tri, štiri sekunde. Opa!
Sebastjan
se je takoj dvignil in me pogledal. Prikimala sem mu in rekla: "To je to! Zdaj
sta ga pa tudi vidva začutila!"
"Potres!
Prvič v življenju sem ga začutil! Oziroma, se ga zavedel. Leta 1976, ko je bil
v Furlaniji, sem bil še premajhen. Vem samo to, da smo vsi šli ven iz bloka, na
prosto. Drugega se ne spomnim nič."
Se
pa jaz toliko bolj…
…
6. maj 1976. Ura je par minut pred deveto zvečer. "Čas je za spat," mi reče
mami in me pospremi v spalnico. Skobacam se v posteljo, mami me pokrije in se skloni,
da mi, kot vsak večer, pokloni spalnega lubčka na lička. Ravno iztegnem roke,
da jo stisnem, ko… tako grozno zabobni, da vsa zmedena obstanem sredi giba. Oči
mi begajo naokrog. Kaj je to??? Soba v višino meri več kot tri metre, ogromna
je, zato to "grmenje" še toliko bolj zamolklo odmeva. Živimo pod mogočno goro, od
nje smo oddaljeni slabe pol kilometra. Bobnenje ne neha in ne neha, izpod gore
prihajajo vedno bolj srhljivi zvoki, ploščice po tleh "šklepetajo", visoki
leseni okenski okviri ropotajo kot nori, šipe žvenketajo. Prestrašena sem kot
še nikoli. Ničesar ne razumem, ne vem, kaj se dogaja. Nimam še 8 let.
"Potres!!!" zavpije mama, tako vznemirjene je še nisem videla. Med premikanjem tal, ki
grozijo, da se kar odprejo, se ploščice slišijo kot neuglašene klavirske tipke.
"Potres??!!" Vem samo, da je to nekaj hudo groznega. Po televiziji vedno pokažejo porušene
hiše, ko govorijo o potresih!
Skočim
iz postelje, mama je že na vratih, hiti v sosednjo sobo, kjer pri babici in
dedku spi moja sestra, stara tri leta. Jaz pa za njo. Stopiva na hodnik, ko
zmanjka elektrike. Zdaj me je še bolj strah. Doneče bučanje odmeva od sten, vse
se še vedno trese. Mama skoči po Matejo, v sobi so že vsi pokonci. Dvigne jo v
naročje in vsi skupaj odhitimo ven. Hodnik je neizmerno dolg. Nekdo (ne spomnim
se, kdo) poskuša odkleniti vhodna vrata, pa ne gre! Ključ se je zataknil! Še
kar poskuša in poskuša, končno mu le uspe. Planemo na prosto, na velike kamnite
stopnice pred hišo. Kokoši v kokošnjaku kokodakajo kot nore. Popolna zmeda!
Ne
vem več natančno, kdaj je nehalo tresti, meni se je zdelo celo večnost, tudi
ne, kdaj je prenehalo "hrumeti" izpod gore niti kdo vse je bil zunaj. vem samo
to, da sem ob prihodu na plano začutila močno olajšanje…
Danes
vem, da je bil to res močan potres, ki je prizadel območje, veliko kar 600 km2.
Terjal je tudi 939 smrtnih žrtev, kar je še razmeroma malo glede na njegovo ogromno
razsežnost. Čeprav šteje vsako življenje.
Ta
prvi kretski potresni pozdrav je v meni znova zbudil spomin na davno leto 1976.
A, zanimivo, spomnim se samo prvega, majskega potresa, močnega popotresnega
sunka v septembru, istega leta, pa ne. Ne vem niti, kje smo bili takrat.
Majski
je pa tako živ, da še vedno čutim hlad stene hodnika, po kateri smo se v temi
pretipali na prosto.
In…,
priznam, da imam pred potresom velik "rešpekt".
Vedela
sem, da se bomo tu slejkoprej soočili z močjo premika tektonske plošče, sploh
sedaj, ko smo v stanovanju, a potres te kljub temu vseeno vedno preseneti. Ni
nas prestrašil, saj je bil kratek in šibek. Bolj kot to smo se čudili tej
neverjetni energiji, ki se je sprostila ob tem, saj je Sebastjan pozneje preveril
na grški seizmološki strani in povedal, da je bil epicenter v morju, na
jugovzhodni strani Krete, torej kar 70 km stran od nas! Magnituda pa 4,8 po
EMS. Da se lahko premaknejo tla 70 km stran! Kakšna moč, res!
Leta
1976 je bila magnituda potresa 6,5 po EMS!
A,
vseeno, kje si, moj stari Jankec?! S svojim zibanjem si nam ves čas prizanašal
s to izkušnjo!
Zevs |
Zevs,
poglavar Olimpa, oče bogov in ljudi, najvišji izmed grških bogov. Z Olimpa
pošilja na Zemljo dež in sneg, veter, viharje in meteže, predvsem pa strelo in
grom (imenujejo ga tudi "Gromovnik"). Njegovo strašno orožje so njegove strele.
06.01.2015...ura je 5.00
Vznemirjenost
zaradi potresa se še ni dobro polegla, ko je tej sledila nova. Mrzla noč je
botrovala moji odločitvi, da prespim v stanovanju, ne v Jankecu.
Zbudilo
me je močno treskanje. Še vsa krmežljava pogledam na uro, kazala je 5. Tudi Ana
se je dvignila in zaspano tipala za daljincem klime, s katerim bi si segreli
prostor. Prižge. Nič. Začudena in hkrati v strahu prižge luč. Nič. Ni
elektrike! Ojej, prvič se nam je zgodilo nekaj takega. Jankec ima pečko na plin
in gretje ni odvisno od "hišne" električne napeljave.
Bo pač treba malo
počakati. Upali sva, da se elektrika hitro "vrne" nazaj.
Zunaj
je še kar bliskalo in grmelo, zdelo se mi je, da je vse bližje. V trgovini pod
cesto se je vklopil alarm. Seveda, ni elektrike. Vse naokrog je pokalo in
ropotalo, veter je tuleče pihal okrog vogalov, pločevinasta ograja na sosednjem
dvorišču se je za dober meter "odprla" in veter je z njo počel, kar je hotel,
predvsem pa jo… nazaj "zapiral", da je bil hrup neznosen, alarm pod cesto je še
kar tulil in…, ni bilo niti najmanjšega govora o tem, da bi zaspali nazaj.
Prav,
si bova pa skuhali kavo in počakali na jutro, sva si mislili. Ja, kako pa? Na
štedilniku so vendar samo električne plošče! Plinskega gorilnika pa nimava,
tako kot v Jankecu, ko je to vedno "zlata rezerva". Vse je šlo narobe. Čemerno
sva sedeli na neudobnih kuhinjskih stolih, brez jutranje kave, v mrazu, oblečeni
v bundi. Na zdaj, stanovanje pa tako! Samo ena "nitka" se pretrga, pa gre vse "v maloro". Zunaj najbolj mrzel dan v letu, samo 3 stopinje, midve pa v kapah
sediva kot dva kupčka nesreče… brez kave!
Ura
je kazala pol sedmih, ko… sva zaslišali, tisti trenutek najlepši pisk v življenju, pisk
klime, ki je naznanjal vrnitev elektrike. Hura! Končno toplo! Kar stali sva pod
vročo klimino sapo, ko se Ana le spomni, da bi bilo dobro čimprej pristaviti za
kavo: "Kaj, če je ponovno zmanjka?!"
Uspelo
je in zadovoljstvo obeh je bilo neizmerno. Tudi nevihta je ponehala, a grozeči
črni oblaki so še kar viseli na nebu. Ana se je počasi oblekla in pripravila za
delo ter odbrzela v kavarno.
Danes
je v Grčiji praznik – Sveti trije kralji. Že v Paleochori smo izvedeli za
njegovo pomembnost in njihov običaj ob njem. Na ta dan se namreč okrog 11h (po
maši) iz cerkve odpravi procesija. Gredo do pristaniškega pomola, kjer duhovnik
vrže v morje križ, ki simbolizira Jezusov krst s strani Janeza Krstnika, mladi
fantje pa skočijo za njim v ledeno vodo in med seboj tekmujejo, kdo ga bo prvi našel
in prinesel na suho. Tistemu, ki to uspe, ga v novem letu čaka sreča.
A
vreme je bilo celo dopoldne tako neizprosno mrzlo, s strelami, dežjem, ledenim
severnikom, da so skok v vodo, po ne vem koliko letih, odpovedali.
Popoldne,
okrog dveh, je Marchelos le pregovoril Sebastjana, da sta šla na obisk k
prijatelju Sifisu v sosednji kraj, deset kilometrov oddaljen iz Sitie. Nič
nenavadnega, druženje s prijetnim umetnikom, v katerega hiši menda stoji živa
skala kot del pohištva. Sifis namreč za svoje umetnine uporablja… kamen.
Popoldne
je kar minevalo, vmes so bile nove in nove nevihte, s strelami. Nikoli še nisem
doživela, da bi tako močna nevihta nepretrgoma trajala več kot eno uro. Po
polurni pavzi pa se je bliskanje in grmenje ponovilo z enako silo. Vmes je
trikrat zmanjkalo elektrike. Počasi naju je začenjalo skrbeti, kje se tako
dolgo obirata.
Okrog
desetih zvečer le nisva več zdržali in sva poklicali Marchelosa. Takoj se je
javil in nama "predal" Sebastjana, ki naju je sicer pomiril, ampak… "Ne bosta
verjeli, skupaj s Sifisom smo na poti k dvema prijateljema, ki živita v bregu
nad Sifisovo vasjo. In kaj se je zgodilo? Obtičala sva v snežni nevihti!! Si
lahko predstavljata? Še nikoli nisem doživel tega, da bi snežilo, vmes pa
sekale strele! Noro, kakšni prizori! Obstala sva sredi hriba, saj ima Marchelov
avto letne gume, kaj pa drugega, a tudi drugače ne bi mogla naprej, saj je pred
nama zastoj. Kakšnih deset avtomobilov poprek stoji v klancu. Marchelo jim je
šel pomagat z vrvjo. Grem še sam! Ne skrbita za naju, vse je v redu, pojdita
spat, ker nimam pojma, kdaj prideva!"
Potolaženi
sva čez nekaj časa res zaspali.
Prišel
je ob 1h ponoči, ves navdušen nad nenavadnim dnem in nepričakovano snežno avanturo.
"Imeli
smo nor dan! Ti jutri vse povem. Lahko noč!" je še rekel in zvok njegovih
korakov se je izgubil v noč, proti dobremu, staremu Jankecu.
Menda
snega v Sitii ni bilo že sedem let!
Pozravljena druzinica.Rada berem vas blog. Zanimive dogodivscine in veliko zanimivosti o Kreti. Vse dobro in lep pozdrav.:-) Milena
OdgovoriIzbrišiHvala Milena, vse dobro tudi tebi in upamo, da kdaj obiščeš Kreto, ne bo ti žal ;-)
OdgovoriIzbriši