"Alkionides meres" - "Vodomčevi dnevi"

Zadnjih par dni se je čez dan segrelo kar na 21 stopinj! In, popolno brezvetrje! Ja, tudi letos "mini poletje" ni zatajilo. Vsako leto sredi januarja prideta na grške otoke Alkiona in Keiks. Grki pravijo temu toplemu tednu, brez vetra, "Alkionides meres" ("Alkionini dnevi", oziroma, po naše: "Vodomčevi dnevi").

Seveda imajo Grki tudi za ta "mini poletni pozdrav" čudovito mitološko zgodbo.

"Alkionides meres"

Keiks se, prestrašen zaradi zlovešče prerokbe, odloči, da se po morju odpelje v slavno Apolonovo preročišče, v Klaros v Mali Aziji.

Njegova zvesta žena Alkiona, hči boga vetrov Eola (Aiola), ga skuša odvrniti od njegove namere, saj je pot izredno nevarna. V solzah ga prosi, naj jo, če mu že ne more preprečiti odhoda,  vsaj vzame s seboj. Čeprav globoko ganjen ob njenih besedah, ne opusti namere in jo skuša potolažiti s prisego pri sijočem očetu, da se, v kolikor mu bo usoda naklonila srečno vožnjo, vrne domov, preden se bo mesec dvakrat pomladil.

Ob slovesu Alkiona ni mogla skriti svoje bolečine, nezavestna se je zgrudila na obali. Ko je dvignila solzne oči, je videla ljubljenega moža, kako stoji na krmi ladje in ji maha v zadnji pozdrav. Z veliko bolečino v prsih pomaha nazaj. Vrne se v prazno hišo, se jokajoč vrže na posteljo in žaluje za možem.

Medtem so mornarji pluli čedalje bolj na odprto morje. Veter je bil ugoden, jadra so bila napeta. Bili so malo čez polovico poti, torej enako oddaljeni od obeh obal, ko je nenadoma potegnil močan veter z juga, vzdignil valove in nadnje je prišel strašen vihar.

Mornarji hitijo opravljati vsak svoje delo, bučanje viharja in šumenje valov zaduši kričanje krmarja, zato vsak stori, kar se mu ta trenutek zdi najbolje. Valovi hrumijo čez ladjo, divjanje viharja narašča in med to zmedo obupan stoji krmar, ki si je priznal, da ne ve več, pri čem je. Na viharno morje se spustijo črni oblaki, temo razsvetljujejo samo švigajoči bliski, nepretrgano grmenje z zavijanjem vetra ogluši ušesa, valovi so vse višji in višji, ko velikanski val pljuskne čez palubo in napolni notranjost ladje. Zdaj se večine poloti obup. Vsi se poslavljajo od življenja, vsak je v svojih mislih…sam. Keiks misli samo na Alkiono.

Nenadoma se zruši jambor in s treskom razbije tudi krmilo. Ogromen val potopi ladjo na dno morja. Mnogi mornarji so se potopili skupaj z nastalim vrtincem, Keiks drži v rokah desko in kliče svojo Alkiono. Izmučene roke mu pričnejo hrometi, ko ga valovi zagrnejo in zadušijo njegov šepet: "Alkiona!"

Alkiona pa doma, ne vedoč za hudo nesrečo, šteje dneve in noči do vrnitve ljubega moža. Daruje bogovom, zlasti Heri (kraljici bogov, Zeusovi ženi, zaščitnici zakonskega reda, zvestobe in družine, zavetnici materinstva in rojstva in varuhinji poročnih navad – rimska Juno), proseč jo, naj ji ljubljenega moža kmalu zdravega pripelje domov.

Hera je vse to s skrbjo gledala in rekla Iridi (Mavrici - hčeri boga spanja Taumasa, božji poslanki, ki z Olimpa prenaša na zemljo in v morske globine sporočila bogov, predvsem Zeusa in Here), naj pohiti na očetov dvor. Taumas naj pošlje Alkioni, ki čaka moža, sanje v podobi mrtvega Keiksa, da ji naznani usodni dogodek.

Irida takoj obleče obleko tisočerih barv in odhiti k očetu v skalnati dvor. Taumas izmed tisočev sinov izbere Morfea, naj izpolni boginjin ukaz. Morfeus se vedno prikaže v podobi sanjajočemu znanega človeka. Na neslišnih perutih poleti skozi noč in se skloni nad posteljo speče Alkione. V podobi utopljenega Keiksa, z mokrimi lasmi in brado, po licih mu lijejo solze – tak se ji prikaže in ji govori: "Ali še poznaš svojega Keiksa, uboga žena, ali mi je smrt spremenila obraz? A, jaz nisem Keiks, samo njegova senca sem. Jaz sem mrtev, ljubljena moja. V Egejskem morju, kjer je vihar razbil našo ladjo, plava moje truplo. Zato se obleci v črnino in me objokuj, da ne bom moral neobjokovan iti v žalostni podzemni svet."

Alkiono njeno lastno ihtenje zbudi. "Ostani tu, kam hitiš? Daj, da grem s teboj!" zakliče za podobo iz sanj, ki je izginjala.

Polagoma se čisto zave, razkuštra si zlate kodre, raztrga obleko in od neskončne bolečine glasno zajoka.

Zjutraj takoj odhiti na morsko obalo, na kraj, kjer je nekoč svojemu ljubemu poslala zadnje pozdrave. Ko tako s solznimi očmi gleda v sinjo daljavo, se nenadoma v valovih, daleč od obale, nekaj pokaže. Valovi prinašajo tisto vse bliže, dokler v prihajajočem ne prepozna trupla svojega ljubljenega moža.

Nesrečna Alkiona izteguje roke proti truplu in vpije: "Tako se torej vračaš k meni, nesrečnež! Daj, sprejmi me torej, grem k tebi!"

Hoče se vreči v valove, ko jo peruti dvignejo v zrak, žalostno tožeč frfota kakor ptica tik nad vodo, in se vzdihujoč spusti na prsi mrtvega moža. In, kakor da je tudi on občutil bližino drage žene! Bogovi so se ga usmilili, spremenili so tudi njegovo podobo in mu dali novo življenje.

Vodomec

Kot vodomca sta zakonca še vedno ohranila zvesto in nežno ljubezen in živita dalje v neločljivem zakonu.

Vsako leto sredi zime se vračata za sedem mirnih dni brez vetra; tedaj Alkiona sedi na jajcih v gnezdu, ki plava na gladki morski površini, kajti njen oče Eol ob tem času drži vetrove doma in tako poskrbi, da so njegovi vnuki na varnem in v miru.

Temu toplemu in mirnemu tednu sredi zime na grških otokih pravijo: "Alkionides meres" (v prevodu: "Vodomčevi dnevi").

alkioni = vodomec

Ostali svet mu pravi "mini poletje", a meni je grško poimenovanje veliko bolj pri srcu.

Ta prelepa mitološka zgodba o nežni ljubezni me je tako ganila, da sem jo morala povedati naprej.

Najlepše je bila predstavljena v knjigi Gustava Schwaba, z naslovom: "Najlepše antične pripovedke".

Tudi mi smo se še kako razveselili sonca, dnevi so čudovito topli in Sebastjan je imel z Marchelosom prvo "vajo" za obiranje oljk. Obrala sta le štiri, ki pa so dale kar 20 litrov olja. Prinesla sta ga domov, tako da ga bomo imeli skupaj kar za nekaj časa (upam, kajti tu ga res veliko porabimo). Mi trije ga dober liter na teden. Z Ano ga uporabljava prav za vse jedi. Še za sladice tu pa tam.

Okus kretskega oljčnega olja je res nekaj posebnega. Poln in hkrati mehek, ni grenek, "skorajda" ga ne moreš predozirati. Prvi liter tega, danes za nas težko pogrešljivega olja, smo dobili v dar od Manolisa pred tremi leti, ko smo prvič stopili na Kreto. Čeprav smo oljčno olje v kuhinji uporabljali že vrsto let, smo imeli občutek, da ga prvič okušamo. Tako neverjetna razlika z vsemi "steklenicami" v preteklosti, da nismo mogli verjeti. Sicer spoštujem slovenske pridelovalce oljčnega olja, vem, da naredijo najboljše, kar pač lahko v danih klimatskih pogojih, a vse do trenutka pred tremi leti sem mislila, da vsako oljčno olje zagreni. Slišala sem, da je to posebnost dobrega olja, ki mora biti pikantno. Priznam, da se v to oljčno terminologijo popolnoma nič ne spoznam, doslej sem lahko rekla le to ali je oljčno olje manj ali bolj grenko. Šele od Manolisovega olja naprej pa lahko rečem še to, da ni prav vsako oljčno olje grenko. In prav to je nam trem všeč. In takšno je domače deviško olje po celotni Kreti. Hvala, Atena! Oljka je bila tvoje največje darilo Atenam, ki v zahvalo in tebi v čast nosijo tvoje ime.

Zrele oljke sredi januarja

Razumem pa tudi to, da je tukajšnje področje oljki naklonjeno. Obiranje plodov se prične šele konec novembra in konča proti koncu februarja, ko je v Sloveniji največja zmrzal. To pa pomeni, da lahko pridelovalci počakajo vse do zadnjega trenutka, da olive do konca dozorijo in jih ne preganja prihajajoča zima, ki bi s svojim mrazom uničila pridelek. Mislim, da je prav z vsemi plodovi tako. Najboljši so tisti, ki gredo zreli z drevesa ali polja naravnost v usta. Tudi v Sloveniji so najbolj slastne češnje v maju oz. začetku junija, ko dosežejo tisti svoj "vrh". Na Kreti jih nisem videla, saj že konec marca tu preneha deževati in v suši, ki sledi naslednje mesece, tu pač ne bi uspele dozoreti do konca. In ne bi bile tako zelo slastne kot so tiste ob prazniku češenj v Goriških Brdih…

Sebastjan in Marchelos sta torej 20. januarja s svojim obiranjem "prislužila" 20 litrov gostega, čisto sveže stisnjenega, čudovito dišečega deviškega oljčnega olja, prelepe zelene barve, za kakršnega bi morali v Sloveniji (primerjava je seveda zgolj simbolična) odšteti blizu 300 €! Hvala vama, fanta!

Loukomades

In to še ni bilo vse. Med vračanjem domov sta se ustavila še v znani sitijski slaščičarni in prinesla tradicionalne kretske sladice. "Loukomades" so ocvrte kroglice, podobne našim miškam, prelite z medom. Mmmm! Ime druge sladice sem pozabila, podobna pa je naši kremšniti, le da ima zgornjo plast listnatega testa obilno prelito s sladkorno vodo (podobno kot baklava). Mmmm, mmmm, še enkrat!

Marchelos nam počasi odkriva skrivnosti prave tradicionalne kretske kuhinje. In njenih sestavin. Povedal nam je, kje se v Sitii dobi najboljšo feto in mizitro, pri komu on kupuje krompir, kje se peče najboljši kruh, kje je najboljši mestni souvlaki, tokrat pa še, kje se kupi najboljše in najbolj "prave" mestne sladice. 

Njegova pomoč pri spoznavanju in prepoznavanju kretskih dobrot je neprecenljiva.

V vsem tem času, ko smo mi spoznavali "Alkionides meres", pridelovali oljčno olje in okušali sitijske sladke pregrehe pa še vedno nismo opazili povečane predvolilne mrzlice. Kaj vse se v takem obdobju dogaja v Sloveniji! Mesta so polna plakatov, v poštnih nabiralnikih ni več prostora za vse tiste "najbolj prave", televizijske in radijske postaje so polne reklam o "najprimernejših" kandidatih, ljudje kar tekmujejo med seboj, kdo več ve in kdo bi bil res tisti, "najboljši"… Tu pa nič. Tako nenavadno, a hkrati tako balzamično se mi zdi, ko vidim, da ljudi ni obsedla politika, tako kot je nas, Slovence. Pri nas se ves čas razpravlja samo o tem. In to pred volitvami, med in po njih. Pravzaprav skozinskoz. Levi in desni, eni proti drugim. Nenehni prepiri, nenehna nesoglasja. No, je pa to za politike najboljše. Saj poznamo star latinski izrek: "divide et impera"... "deli in vladaj". Torej, najprej razdeli ljudi, nato pa vladaj. To je to. Potem lahko počneš, kar hočeš. Ker so ljudje med seboj sprti, se ukvarjajo s svojim navideznim nasprotnikom, stopnjuje se kolektivna mržnja, zavist, privoščljivost, škodoželjnost. Sama negativna čustva, ki nikomur nič dobro ne denejo. Kakšna škoda za narod, ki bi moral samo skupaj stopiti in v "slogi" narediti korak v prihodnost. Ne pomaga sedaj iskanje krivcev iz preteklosti, niti nista zagotovljena med in mleko v prihodnosti, tu je sedaj zgolj sedanjost, v kateri delujemo prav ta trenutek. Ukvarjati se moramo s sedanjostjo, tu in zdaj. To pa je mogoče samo v slogi…, tako, da si med seboj pomagaš, ne pa spotikaš. A kljub vsemu, upanje na "slovensko slogo" v meni še vedno tli.

In, ker je ta nenavadna tišina na ulicah pred tako pomembnimi grškimi volitvami, do katerih je vendar samo še tri dni, tako bodla v oči, sva o tem malo povprašala, koga drugega kot…, Marchelosa…