Nazaj na Kreto

"Bo šlo še enkrat, Jankec?" smo se spraševali, ko smo odrinili na 2500 km dolgo pot proti Kreti. Sopihal je, se kremžil, ropotal, škripal, poskakoval…, 

in... 12.06.2016, zgolj teden dni po odhodu iz Slovenije, je naš hrabri Jankec zapeljal s trajekta in "poljubil" kretska tla. "Hvala ti, junak naš dragi, zapisal si se med nesmrtne…"

Prezimovanje v Sloveniji

Pa se je spet prikradel v nas tisti čuden občutek stagniranja. Kje smo? Kaj počnemo? Kaj bomo jutri? Ampak, danes že vemo iz preteklih izkušenj, da so taki trenutki "praznine" vedno dobrodošli, saj vedno nekam pripeljejo. Januar je očitno mesec za bilanco preteklosti, oceno sedanjosti in načrte prihodnosti… Tu pa se spet pojavi težava: ne moreš razmišljati v vseh treh časovnih dimenzijah! Torej, začnimo s preteklostjo (pa ne predolgo, saj nam bo sicer sedanjost ušla!)

Navadna konopljika

Pred skoraj letom in pol sem zapisala, kako Sebastjan rad reče: "Edina stvar, ki je v vesolju večna, je "sprememba"!"
Tako smo tudi mi spremenili svojo odločitev o objavljanju na blogu.  So stvari v življenju, katerim ne smeš nikoli dokončno zapreti vrat. In ena izmed njih je ta naš blog. Radi bi še kaj povedali in to delili z drugimi. K temu nas je spodbudila čudežna moč lepe in dišeče rožice (pravzaprav grma), ki je na Kreti doma in s katero smo v zadnjih letih vzpostavili poseben odnos. In to želimo deliti…

Telos

Vsak začetek ima svoj konec. Tako je tudi to naša zadnja objava na blogu. In, če je imela prva naslov "Arhi" ("Začetek"), naj ima ta, temu primerno, "Telos" ("Konec").

Z vsemi stvarmi je tako. Dobro je, da se tega zavedamo vsakič, ko nekaj začenjamo. Slejkoprej pridemo do… konca. A, začeti nekaj novega pomeni novo energijo v nas, končati nekaj pa je kar težko. Za oboje je potreben pogum, a kljub vsemu mislim, da je težje nekaj končati kot pa začeti. Tudi, ko sva pred davnimi 22-imi leti polna zanosa odprla firmo, si nikoli nisva mislila, kako težko bo sprejeti odločitev o njenem "koncu".

Malia, obljubljena dežela?

Kot rečeno, smo se s Kouremenosa odpravili v četrtek, 11.06. Najprej smo se z Marchelosovim bratom (Manolisom, kakopak) dogovorili za predajo Maje. Žalostno smo jo spustili v njegove roke. Težko nam je zanjo, a vemo, da je to prav. Upamo le, da smo ji omogočili lepa dva tedna. Če bi imeli dovolj prostora, bi jo vzeli s seboj. Ker pa ne vemo, kako bo v Maliji, jo puščamo tu, z željo, da bo imela lepo življenje, brez verige in povodca.

Dosima na minojskem svetišču

Tako! Pa smo le prišli do odločitve. Gremo s Kouremenosa! To je bilo očitno že vnaprej dogovorjeno v naši knjigi usode. Mi smo imeli na teh straneh poglavja samo stranske vloge. Tiste, ki se pojavijo, naredijo zbrko glavnemu »junaku« in nato brez velikega pompa izginejo. V naslednjih poglavjih jih zaman iščeš, so že v drugi knjigi. Kaj se je zgodilo? Začelo se je z Ano. Tretjega dne se je z dela vrnila močno razočarana. Turistov še ni prav veliko, zato tudi plačilo ni tako, kot je bilo dogovorjeno.

Kam pluje naša barka?

Vaso je držala obljubo in z Marchelosovim pick-upom sta pripeljala večjo mizo ter dodatne stole za obiske. Odločili smo se namreč, da bomo prostoru vdahnili svojo energijo, neglede na to, ali ostanemo tu ali ne. Tako počasi dobiva obliko poletne baze. Ana je šla delat k Georgiosu. Z urnikom je zadovoljna, saj začne ob desetih dopoldne, konča pa ob šestih. Večer ima s tem zase. Zvečer je povedala, da so se zaradi praznika "Svetega Duha", ki je v Grčiji dela prost dan (skoraj prost dan, saj menda samo javna uprava ne dela…, trgovine so odprte…, a, ko smo vprašali Grke, če je to dela prost dan, so rekli, da državne službe ne delajo, torej, ja, JE dela prost dan!...) pri Georgiosu ves čas ustavljali ljudje, a zgolj prijatelji in znanci, ne pa turisti. Tako je bila tudi plaža na Kouremenosu bolj kot ne prazna in mlada natakarica se je dolgočasila v praznem lokalu v bližini. Ja, Grki so letos precej zaskrbljeni nad začetkom sezone. Lansko leto je bilo drugače, pravijo. Seveda, lansko poletje je bila celotna Evropa precej deževna, le Grčija je imela ves čas sonce, s čimer je bila pravzaprav edina sprejemljiva dopustniška destinacija. To pa vemo zato, ker smo se tudi mi z Jankecom v Sloveniji večino poletja namakali v lužah. No, verjetno pa zna biti letos dodatna ovira za dopustovanje še slabši finančni položaj večine kot je bil lanski.