Malia, obljubljena dežela?

Kot rečeno, smo se s Kouremenosa odpravili v četrtek, 11.06. Najprej smo se z Marchelosovim bratom (Manolisom, kakopak) dogovorili za predajo Maje. Žalostno smo jo spustili v njegove roke. Težko nam je zanjo, a vemo, da je to prav. Upamo le, da smo ji omogočili lepa dva tedna. Če bi imeli dovolj prostora, bi jo vzeli s seboj. Ker pa ne vemo, kako bo v Maliji, jo puščamo tu, z željo, da bo imela lepo življenje, brez verige in povodca.

Kam nas vodiš, prašna cesta?

Čakala nas je dolga, a navdušujoče slikovita vožnja. Prvič se peljemo po tej strani Krete. Cesta vijuga ob hribovju Orno na levi, na desni strani se razprostira morje. Prispemo v malo vasico Kavousi, kjer se odcepi "naša" pot proti plaži. Lepa plaža, malo sicer nasmetena, a vseeno vabljiva. Turistov je bilo zelo malo. Morda jih prestraši obilica ježkov v vodi, ki povsem nedolžno prekrivajo dno. Lahko pa, da je razlog popolnoma drugje. Našli smo si prostor za nočitev in Sebastjan se je takoj odpravil v objem sveže modrine. Vsem črnim bodicam navkljub je bila vročina le malo prehuda. Naslednji dan smo najprej obiskali (že drugo na Kreti!) najstarejšo oljko na svetu. Pot nas je vodila zelo blizu kanjona Mesona. Kanjon turistično ni pretirano oblegan, saj je menda kar precej zahteven, a nam so se oči z velikim zanimanjem obračale proti vhodu v to ozko razpoko. Nekoč v prihodnosti ga bomo obiskali.

Ogromna košata senca štiritisočletnice nas je popolnoma prevzela. Oljka je res čudovita. In…, živela je z Minojci! Kaj vse je videla, slišala…! Ona ve… vse! Pozna vse odgovore na moja vprašanja. Kako si želim, da bi razumela govorico njenih šumečih listov! Tako žal mi je, da se tu vsa naša »inteligenca« konča. Ko nekaj postane nedokazljivo, neotipljivo, za človeka izgine…

Ana nas pelje na plažo

Počitek pri minojski babici

Kretska šentjanževka

Ob povratku pred Jankeca smo zopet poškilili proti ozkemu prehodu v kanjon pred nami. Res bo izziv.

Peljali smo naprej proti Istru, skozi kraj Pahia Ammos ("Debel pesek"), odkoder je najkrajša povezava med severno in južno Kreto. Razdalja med Pahia Ammosom na severu in Ierapetro na jugu namreč meri zgolj 15 km! Prav na hitro smo se odločili, da jo jeseni oz. v začetku zime, če bomo še tu, prepešačimo. Vsaj v eno smer. Nov zanimiv izlet nas čaka. Ta povezava je dobila veliko veljavo v času skokovitega porasta rastlinjakov v Ierapetri, na južni strani, ki je pozimi prava "valilnica" paradižnika, kumar in ostale zelenjave za celotno Evropo.

Hm, rastlinjaki…, morje rastlinjakov! Sicer dober izum človeka, a pogoji dela so grozni. Poleg tega se prav zaradi teh ogromnih plastičnih stvorov, ki jih je polna okolica Ierapetre, to področje zlagoma uničuje. Umetna gnojila, pesticidi… Podobni prizori so tudi v Kountouri, pet kilometrov oddaljeni od Paleochore, v bližini katere smo preživeli dva zimska meseca ob našem prvem obisku Krete pred tremi leti. Takrat smo imeli prvič priložnost videti, kako poteka to (zelo slabo plačano) delo v takem rastlinjaku. Predvsem pa, kako nevarno je za zdravje.

Spomnim se, kako se je takrat Sebastjan z enega od hikingov vrnil vidno pretresen. Še ves v šoku je začel: "Kaj sem pravkar videl! Cesta, po kateri sem hodil, se vije mimo nepregledne množice rastlinjakov. Okrog njih je vel nek čuden vonj. Spraševal sem se, kaj bi to lahko bilo. Ravno sem prišel do vhoda enega izmed njih, ko so se vrata sunkovito odprla in ven je pritekel eden od delavcev. Na rokah je imel rokavice, držal je veliko plastično "dozo" nečesa, izgledalo je kot škropivo oz., če uporabim trgovsko poimenovanje, "zdravilo",  verjetno za paradižnik. Ampak, pazi naprej! Človek, nenavadno bel v obraz, me je samo malo čudno oplazil s pogledom in se nagnil nad eno luknjo, malo stran od vhoda. In..., bruhnil! Si lahko misliš! Zmrazilo me je po celem telesu, počutil sem se malo nelagodno,  saj sem ga očitno s svojo prisotnostjo spravil v zadrego. Vprašal sem ga, če potrebuje pomoč, a je samo odkimal in se še enkrat nagnil. Nič, odšel sem naprej, vmes pa so mi po glavi letele misli: "Kaj je to "zdravilo" tako močno? Sem to vohal ves čas? Si sploh lahko predstavljaš, kaj vse prevohajo ti ljudje pod to plastiko? Ne pozabi, na roki je imel rokavice! Kako škodljivo zdravju, da ne rečem strupeno, mora biti delo, ki zahteva nošenje rokavic! Seveda ga ne opravljajo domačini, temveč samo tujci, pretežno Albanci! Tu in tam Bolgari, a zgolj zaradi cene. Albanci so namreč dražji! Res grozljivo! Sedaj razumem, zakaj Grki ne marajo plaže okrog Koundoure. Dobro vedo, da se tu v morje stekajo velike količine raznih "zdravil". Joj, joj!"

Danes, po dveh letih in pol, vidimo, tako v oljkah kot v rastlinjakih, veliko število črnih tujih delavcev, predvsem Pakistancev. Ti delajo za sramoten zaslužek in v ponižujočih pogojih. Istočasno pa menda prav v Ierapetri, torej v "deželi rastlinjakov", živijo najbogatejši Krečani. Res hudo izkoriščanje. Ampak…

Kdo to pravzaprav vzpodbuja? Evropa, Zahod! Torej, mi sami! Paradižnik želimo imeti na voljo celo leto, ne le v času njegove sezone, isto je z ostalo zelenjavo, sadjem, ribami…, skratka celo leto želimo imeti na mizi… vse!

Zakaj torej zmrdovanje nad temi ogromnimi plastičnimi pokrovi, ki kazijo izgled in uničujejo prelepo kretsko naravo?

Zato, ker turistom to ni všeč. In tu neradi dopustujejo!

No, no, zdaj se pa že enkrat odločimo, kaj bi radi imeli: turizem ali zelenjavo?

Aja, radi bi imeli kar oboje! Hm, hm, hm!

Vse to sem razmišljala ob sprehodu po glavni cesti proti Pahia Ammosu, na kateri smo srečevali tovornjake, ki so zavijali proti Ierapetri. So šli po paradižnik?

Vasica "Debel pesek" se od glavne ceste spušča proti lepi, dolgi plaži. Stopili smo bližje k morju, saj kopalcev praktično ni bilo nič. Hitro smo zagledali vzrok samotne plaže. V valovih sicer lepe modrine je k obali "plavala" nepretrgana veriga… plastike! Plastenke, zamaški, vrečke… Istočasno smo opazili na robu ceste napolnjene smetarske vrečke, ki so čakale na odvoz. To nam je dalo vedeti, da se to dogaja ves čas. Domačini se zelo dobro zavedajo, kaj se dogaja. In to rešujejo dan za dnem. A vse skupaj spominja na Sizifovo delo. A sem bila kljub temu vesela, da niso brezbrižni. In da vsemu navkljub poskušajo iz dneva v dan… čistiti človeške plastične odpadke.

Plastična morska veriga

Dnevna realnost domačinov

Plastično morje

Stanovanje prihodnosti

To je bila naša prva neposredna izkušnja s "plastičnim" morjem. Videti je bilo grozno, žalostno, predvsem pa sramotno. To lahko naredi le človek. V misli se mi vrinejo Marchelosove besede, ko je nekoč opisoval svoj ribolov. "S čolnom se zapeljem malo stran od obale, vržem trnek v vodo, nekaj ujamem, veselo potegnem…, eh, plastična vrečka! Ponovim… isto! Še enkrat… isto! Pravzaprav je že skoraj nemogoče loviti! Povsod smeti, celo morje je polno teh plavajočih plastičnih reči, predvsem vrečk! Sama plastika! V morju in na obali, kamor jo morje vsako leto "nežno odloži". Ustvarili smo si eno ogromno plastično ogrinjalo, s katerim si dan za dne ogrinjamo rame. Počasi se dviguje že proti glavi…"

Prečkali smo zadnji košček plaže, sočutno opazovali igro otrok v plastični modrini in se namenili do konca pomola, ki je obrobljal malo mestno marino. Povsod… smeti! Samo obrnili smo se in se vrnili k Jankecu. Joj, joj, človek! Kako ustvarjalno in hkrati tako uničevalno bitje!

Naslednji naš postanek je bila plaža Voulisma, blizu kraja Istro. Tu smo se namenili prenočiti, saj smo bili naslednji dan vabljeni na rojstni dan slovenske Helene. Vročina nas je popolnoma zdelala, a vedeli smo, da bomo tu preživeli zgolj vikend. Zato smo si izbrali sicer sončni, a mirni kotiček nad plažo. Prvi sprehod nam je ponovil zgodbo Pahia Ammosa, morda ne v tako hudi obliki, a vseeno. Povsod smeti, v morju in na obali. Šele sedaj dojemamo grozljivo razsežnost onesnaženja morja.

Helenin rojstni  dan je bil prijeten. Zbrali smo se v manjši skupini, praznovala je na plaži, v kantini pri prijatelju Manolisu. Preživeli smo lep večer v družbi zanimivih ljudi.

Irec, Angležinja, Grkinja

Praznovanje na plaži

V ponedeljek pa končno "obljubljena" Malia in njen gospod v belem, Nondas…

Prisrčen pozdrav in veselje ob prihodu. Prijazno nam je na stežaj odprl vrata in znašli smo se na zadnjem delu ogromnega dvorišča prelepe, svetlo oranžne hiše. Razkazal nam je svoje prostore in nam "ukazal", da pridemo zvečer točno ob osmih na večerjo. In je odšel po delu. Za trenutek smo obstali in se spraševali: Kaj je vse to sploh resnično? Znašli smo se v turističnih "jaslih", kjer je beseda turizem znana že več kot trideset let. In prav Nondas je bil eden izmed njenih pionirjev. Rekel je, da se spomni prvega turista v Maliji. Bil je Švicar. Vse to smo izvedeli pozneje, na večerji. Pri mizi sta sedela dva mlajša češka para, ki sta prišla isti dan kot mi. Tudi zanje je bila to prva skupna večerja. Nondas je namreč nudil gostoljubje tudi Terezi in Davidu, kajti Terezina teta je Nondasova stara prijateljica. Drugi češki par, Peter in Barbara, sta sicer spala v drugem apartmaju, a za večerje je skrbel Nondas. Pomagala mu je Julija. In naše desetdnevno skupno druženje se je začelo. Prijetna, živahna mladost, začinjena s pokroviteljsko Nondasovo starostjo. Mi pa…, nekaj vmes. Skupni večeri so bili zelo zanimivi.

Nondasova "domačija" (zadnja stran)

Nondasova "domačija" (prednja stran)

Gostoljubni "beli" Nondas

Grško veselje

Grška navada

Slovensko učenje grških navad

Češko začudenje ob grških navadah

Ana in Julija

Povabilo na "grški večer"

"Grški" ples

Sedaj smo torej tu, v Maliji. Moramo priznati, da si te destinacije sami, brez Nondasovega vabila, nikoli ne bi izbrali. Malija je kraj mladih. Kar je dobro za Ano! Se bo lahko družila s svojimi vrstniki! Vendar pa…, tudi njej ni pretirano všeč. Življenje tu se začne šele takrat, ko se mi v postelji že prvič obrnemo, zjutraj so ulice prazne. A vse to Ane ni odvrnilo od tega, da si najde delo v enem izmed mestnih tavern ali pubov. Tudi Sebastjan se je namenil nekaj poiskati, samo zato, da bi lahko čimprej zaslužili toliko, da bi šli v Slovenijo. Kajti…, tu je nekaj v zraku…

Stanje je napeto, sezona se je slabo začela, turistov je malo, kljub hrupu na cesti. A, čeprav je ob glavni cesti v Maliji lokal pri lokalu, tavern, da jih ne moreš prešteti…, dela… ni! Kako?? Šest kilometrov Malije po eni strani ceste, pa ni dela?? Kmalu smo dobili odgovor. Tu se namreč največ dela preko agencij, ki po celi Evropi ponujajo »počitnice z delom«. Aha. Pa ostali? Ostali pa… kar čakajo… Na kaj? Na sezono, na turiste. Saj jih je letos menda bore malo. Ana se je cel teden trudila, pa dobila samo eno "obljubo" za… naslednji mesec! Hm, kaj pa zdaj? Naš, že tako skromni kupček, iz dneva v dan kopni, mi pa imamo eno samo obljubo. Tudi Sebastjan ni našel nič. No, kako nič..., našel je šentjanževko! In to na minojskih tleh! To olje bo posebno..., posvečeno!

Posvečena "minojska" šentjanževka

O vsem skupaj smo se veliko pogovarjali. Očitno Malija ni naša priložnost. Sicer smo hvaležni Nondasu, a tu ni mesta za nas. Nondas nam je govoril o možnostih za delo na podlagi preteklih let. Letošnje pa ni eno izmed njih. In, še nekaj drugega je v zraku… To čutimo.

Poklicala nas je Eva in veselo naznanila, da je našla ugodne letalske karte za njun obisk konec septembra. Slutili smo spremembo, A takrat še nismo vedeli, da je že pred vrati. Ampak, izpeljalo se je tako, da sta se na koncu premislila. Ne bo ju. Danes vemo, da nas občutek ni varal.

Kaj torej sedaj naredimo? Kje sploh lahko še poskusimo? Koliko denarja sploh še imamo? Hm, skoraj nič... Malo smo se zataknili.

Prihodnost, kaj prinašaš?

Rešitev smo našli samo v nadaljevanju poti. Gremo proti Hanii, v Gerani, kjer smo prvo leto začeli s spoznavanjem Krete. Zraven je turistično mestece Platanias. Morda nas pa tam čaka priložnost. Morda. Moramo še to poskusiti.

In s tem bomo tudi zaključili krog okoli Krete. Kako simbolično…