Vaso
je držala obljubo in z Marchelosovim pick-upom sta pripeljala večjo mizo ter
dodatne stole za obiske. Odločili smo se namreč, da bomo prostoru vdahnili
svojo energijo, neglede na to, ali ostanemo tu ali ne. Tako počasi dobiva
obliko poletne baze. Ana je šla delat k Georgiosu. Z urnikom je zadovoljna, saj
začne ob desetih dopoldne, konča pa ob šestih. Večer ima s tem zase. Zvečer je povedala,
da so se zaradi praznika "Svetega Duha", ki je v Grčiji dela prost dan (skoraj
prost dan, saj menda samo javna uprava ne dela…, trgovine so odprte…, a, ko smo
vprašali Grke, če je to dela prost dan, so rekli, da državne službe ne delajo,
torej, ja, JE dela prost dan!...) pri Georgiosu ves čas ustavljali ljudje, a
zgolj prijatelji in znanci, ne pa turisti. Tako je bila tudi plaža na
Kouremenosu bolj kot ne prazna in mlada natakarica se je dolgočasila v praznem lokalu
v bližini. Ja, Grki so letos precej zaskrbljeni nad začetkom sezone. Lansko
leto je bilo drugače, pravijo. Seveda, lansko poletje je bila celotna Evropa
precej deževna, le Grčija je imela ves čas sonce, s čimer je bila pravzaprav
edina sprejemljiva dopustniška destinacija. To pa vemo zato, ker smo se tudi mi
z Jankecom v Sloveniji večino poletja namakali v lužah. No, verjetno pa zna biti
letos dodatna ovira za dopustovanje še slabši finančni položaj večine kot je
bil lanski.
Ob
tem, zelo verjetnem razlogu, se ustavim.
Kakšen smisel ima potem sploh tvoje življenje? Delaš celo leto, garaš, nekateri
od jutra do večera, pa si nato ne moreš vzeti koščka leta, da se spočiješ…,
kaj šele sprostiš. Če pa ti že nekako uspe odtrgati čas iz tvojega obveznega
delovnega vsakdana, je pa tvoja mizerija (ne plača!) močno prekratka. Tako si
mnogo njih lahko privošči dopust le še doma. Kaj se je zgodilo zadnja leta?
Človeštva sploh ni več za prepoznati! Vse, kar je bilo v preteklosti dobrega, je
izginilo. Vse, kar se v tem svetu še počne, je brezglavo norenje za denarjem in
položajem. Slovenija je šolski primer tega, kako se lahko v zelo, zelo kratkem
času ("samostojni" smo vendar šele 25 let!) uniči in popolnoma razcefra
perspektivno državico. Tega sicer dolgo nismo vedeli, ko pa je udarilo, smo
lahko samo žalostno in nemočno opazovali razpadanje nekdaj tako ljube deželice,
njenih lepot, njenih ljudi… Pohlep je bil premočan. In priložnosti v vrhovih so
se vrstile ena za drugo. Težko se jim je upreti, vem. Prepričana sem, da nihče
ne more biti imun na to. Kar naenkrat pride položaj, kar naenkrat pride moč, kar
naenkrat si med "elito", kar naenkrat se ti odprejo "nebesa". Ljudje okrog tebe
se te bojijo, občutek nadvlade je sijajen, še posebej, če imaš v sebi hlapčevski
gen. Nikoli ne daj hlapcu v roke žezla! Ker z njim ne zna ravnati! Tako pa so
se pohlep, pridobivanje moči, nadzor nad celotno državno blagajno, ki šteje
toliko ničel, da jih komaj prešteješ, in seveda jeza hlapčevske preteklosti
združili v najslabšo možno kombinacijo, katere rezultat je neusmiljeno in popolnoma
brezčutno potapljanje lastnega naroda. Prav tistega, ki edini hrani »vladarja«.
Je sploh mogoče, da se tega ne zagleda? Saj vendar ne moreš uničiti svojega
gostitelja! Včasih si vsaj vedel, kdo je "ta glavni" in si lahko bentil nad
enim, danes pa sploh ne veš več, kdo je kdo…, kdo daje (nihče), kdo jemlje
(vsi)…, veš samo to, da je barka vedno bolj zagozdena v blatni brozgi in je
nihče več ni sposoben dvigniti. Nihče! Ne levi ne desni, ne zgornji ne spodnji.
Nihče! Dokler bodo vladale take vrednote kot sedaj, torej laž, kraja, ustrahovanje,
šikaniranje, aroganca…, ne bo samo slabo…, bo še slabše! Celoten zahodni "kolektiv" z veliko vnemo hrani sestradanega volka…, ki mu je ime "Nesreča".
Hkrati
pa je to očitno naša usoda. Smo del tega časa, opazovali bomo svoj lastni
propad. Vemo, da to ni v redu, pa so se stvari v preteklosti tako zelo
zavozlale, da je ta vozel nemogoče razvozlati. Tudi mi trije, ko se
pogovarjamo, ne vidimo prave rešitve za nastalo svetovno situacijo. Če smo
iskreni, tudi sami ne vemo, kaj bi sploh lahko storili, četudi bi imeli
neomejeno moč odločanja. To se je enostavno zgodilo. Nihče ni predvidel nastalega
stanja. Prepričani smo tudi, da si ga nihče ni želel. A sedaj je tu. In moramo
nekaj storiti. Ampak, kaj??? Se sploh zavedamo, da je lahko to tudi naš konec? Ali
pa nas enostavno briga. Nikoli si nismo mislili, da bo prišlo tako daleč. Tako
daleč, da bomo postali tako zelo drug drugemu napoti, da bo naša "živalska" narava
prišla na dan v tako hudi obliki. Pri vsem tem pa je najhuje to, da se tega ne
zavedamo (ali se samo ne želimo), saj imamo v rokavu ves čas svoje orožje, ki
smo mu nadeli ime "razum". Pa ta velika, "razumna" žival razume, kaj se dogaja?
Ta velika, "razumna" žival je tako pobesnela, da je za svoje egoistične
interese pripravljena uničiti celo svojo lastno skledo, Zemljo, po kateri sploh
hodi! Kaj pa naši otroci, vnuki, pravnuki? Aja, zanje nam je prav malo mar. Se
bodo pa že morali sami znajti na opustošenju, ki ga bomo mi pustili za seboj.
Mi smo dobili življenje, za seboj bomo pustili… smrt. Kako lahko našim otrokom
in vnukom sploh pogledamo v oči?? Sram nas je lahko!
Razum?
Kaj pa še! Brezum je veliko bolj primerna beseda…
Proti
večeru so prišli obiski. Vaso z Manolisom, pa Despina z možem Jagom in sinom
Nikitasom, pozneje še Marchelos in Evelina. Madonca! Despina ima rojstni dan, počaščeni
smo bili, da ga želi praznovati v naši sredini. S seboj so prinesli ogromno
hrane, čudovito vzdušje je v noč pospremil zvok Jagovega laouta, tradicionalnega
kretskega glasbila. Jago je iz legendarne kretske gorske vasice Anogie, ki za
Krečane pomeni sinonim za tisti pravi, "Kretski ponos". Je rojstni kraj
uporništva, glasbe in plesa. V njej sta bila rojena slavna kretska glasbenika,
brata Xilouris (Nikos in Antonis-Psarantonis). Še danes v tej vasici na 750
m.n.v., ob vznožju severnega dela pogorja Psiloritisa, ki šteje nekaj čez 2000
prebivalcev, veljajo posebni običaji in etični zakoni. Tu lahko še vedno srečaš
tradicionalno oblečenega, resničnega, avtentičnega Krečana. Jago nam je povedal
mnogo zanimivih "anojskih" navad, ena izmed njih je tudi ta, da v vasi jedo
samo in zgolj meso. Koze in ovce, nič drugega. Zelenjava? Ne! Sadje? Ne! Kaj pa…
testenine? Ne!!! Samo meso! Huh! Tam ni prav nič čudnega, če vsi moški
prebivalci posedujejo orožje. Res so posebni, zelo strastni ljudje. In nenapisan
zakon, ki sem ga enkrat že omenila, namreč: "Pusti Krečanu čast in ženo, pa ti
je njegovo prijateljstvo zagotovljeno", tu še prav posebno strogo velja. Vas je
znana tudi po svojih neverjetnih plesalcih. Biti v njihovih vrstah pomeni
veliko čast, saj s tem dokažeš ne le znanje in spretnost, temveč tudi pravi fizični
izgled. Tvoja višina se mora skladati z ostalimi (plesalci so namreč zelo
visoki), sicer se lahko posloviš od sodelovanja v "častnih" vrstah. Ja, Anogia
je res posebna, povsem drugačna Kreta.
Despinin rojstni dan
 |
| Ana in Vaso pripravljata mizo |
 |
| Mlada družina iz Anogie |
 |
| "Ana, nasmeh, prosim!" |
 |
| Tudi mali Nikitas je lačen! |
 |
| "Samo milijon nas je!" |
Ustvarjalke kretskih dobrot
 |
| Marchelosova mama |
 |
| Despina |
 |
| Vaso |
Laoutove strune so utihnile, družba se je počasi poslovila, mi pa smo obsedeli pred Jankecem. Zopet je bil za nami prelep večer, ki nam ga je obarval nežen zvok instrumenta v rokah trdega, res avtentičnega Krečana.
 |
| Trdi Krečan z nežnim laoutom v rokah |
A, vsaka trda skorja ima
svojo mehko sredino. Zadnja pesmica je bila namenjena njegovi lepi ženi
Despini. Tako je skozi univerzalen jezik, glasbo, tudi Jago odprl in nam le pokazal
svojo mehko dušo.
Vsi
jo imamo, celo ponosni kretski Anogiec, le zelo težko jo odpremo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar