Prezimovanje v Sloveniji

Pa se je spet prikradel v nas tisti čuden občutek stagniranja. Kje smo? Kaj počnemo? Kaj bomo jutri? Ampak, danes že vemo iz preteklih izkušenj, da so taki trenutki "praznine" vedno dobrodošli, saj vedno nekam pripeljejo. Januar je očitno mesec za bilanco preteklosti, oceno sedanjosti in načrte prihodnosti… Tu pa se spet pojavi težava: ne moreš razmišljati v vseh treh časovnih dimenzijah! Torej, začnimo s preteklostjo (pa ne predolgo, saj nam bo sicer sedanjost ušla!)

Avgust leta 2015 je bil naš delovni mesec. Odločili smo se, da se konec septembra vrnemo v Slovenijo, saj je tudi Grčija podlegla političnim lažem. Upanje, ki smo se ga tako razveselili v Sitii ob volitvah, je izpuhtelo. Razočaranje in otopelost sta s severne Evrope dosegla tudi sončne grške otoke. Prepovedi, zapovedi, ustrahovanje in lažne obljube so tudi tu postale vsakdanjik. Ta trenutek se Grčija ni popolnoma nič razlikovala od Slovenije. S to izjemo, seveda, da se je vse to zgodilo v najbolj turističnem obdobju in so imeli Grki polne roke dela in misli zasedene s poletnim služenjem cekinčkov. Zato so ukvarjanje s tem prestavili na jesenski čas. Takrat pa nas že ni bilo več na Kreti.

No, iz mene govori razočaranje, saj sem toliko optimizma vlagala v grški ponos, da sem sedaj malo v zadregi. Kako smo naivni. Ampak, dovolj o političnih igrah, naša odločitev za povratek je imela razlog v nas, saj smo ponovno želeli spremembe, nov premik. Sedaj ga želim le "opravičiti". Seveda je bilo vse to še lažje, ko smo zraven tega grškega "razočaranja" dodali še veselje in željo po snidenju z domačimi, predvsem z Evo.

Kot rečeno, delovni avgust nam je konec septembra omogočil pot v Slovenijo. Zelena domovina, ki nas je čakala, nas je ponovno raznežila. Vsakič, ko prestopimo to (umetno) mejo, ki nas loči od "tujcev", nam v srcih nekaj zaigra. Ne znamo si razložiti, kaj je to, a vedno je tako. In, najverjetneje bo vedno tako. Navkljub vsem godrnjanjem čez slovensko "kolektivno energijo", bo Slovenija vedno naš dom.

Ta "meja" bo vedno naš čudež. Ki pa se (to se nam tudi vedno zgodi) z vsakim naslednjim kilometrom proti notranjosti, razblinja. Spet je bil Jankec prepočasen, prevelik, prestar, pre… čuden pač.

A kljub temu smo tokrat prvič, odkar smo z Jankecom na poti, prezimili v Sloveniji.

Slovenija…, naša zelena domovina. Naši domači, prijatelji, znanci, neznanci. Splošna energija je slaba, prijatelji nimajo časa, znanci so postali malo manj "znani"… Ne bom samo njih krivila, očitno smo se tudi mi spremenili. Morda imam tudi sama sedaj obdobje, ko sem bolj sitna, morda celo iščem to nepopolnost, da lahko s tem opravičim naš odhod nazaj v toplejše kraje. Ker je tam… kaj? Bolj toplo in prijazno okolje? Bolj razumevajoče? Bolj…? V vsem našem popotovanju smo sicer res imeli več dobrih kot slabih izkušenj z domačini v tujini. Morda prav zato to sliko vedno prinesem s seboj v Slovenijo in jo primerjam z rojaki. Ja, res smo bolj hladni, to drži. Toda, priznam, da kdaj pa kdaj tudi v Grčiji ni vse samo medeno. Kdaj prav pogrešam slovensko urejenost in organiziranost. Torej, lahko zaključim: "Popolnosti ni. Nikjer ni vse samo belo in nikjer ni vse samo črno."

Taki smo tudi ljudje. Nihče ni samo bel ali samo črn. Sleherni od nas nosi v sebi tako svetlo kot temno plat. Vprašanje je samo, če si obe priznamo in, seveda, obe tudi sprejmemo.

Tako smo prav v Sloveniji spoznali tudi zelo prijetne in odprte ljudi. V Velenju smo imeli krasne sosede (pazite, govorim o dobrem sosedu - kdo bi si mislil!). Boris, Almira in mali Lian so nam ostali v zelo lepem spominu in ostali smo "življenjski" prijatelji.

Naši dobri sosedi

Zgodnja pomlad 2016 je prinesla čemaž. In tukaj se je izkazalo naše lepo sosedsko sodelovanje. Mi trije in Boris smo ga cel teden nabirali, Almira pa je s svojim tradicionalnim znanjem in svojimi spretnimi rokami naredila nekaj pregrešno dobrih pit. Kako lepo je, ko se sosedje razumejo.

Ana veselo nabira čemaž

Almirina pregrešno dobra čemaževa pita

To je bil tudi čas, ko smo dlje časa preživeli z atijem in mami. Imeli smo kar nekaj lepih skupnih dni. Pa, da ne pozabim na našo Evo, ki nas je nekajkrat obiskala, tudi Božič smo preživeli skupaj. Za vse te tople trenutke se je bilo vredno vrniti v "hladno" Slovenijo.

Zimsko sončenje ob velenjskem jezeru 

Bilo je nekaj celo tako lepih utrinkov, da smo pomislili, da bi tokrat morda pa le ostali v Sloveniji. Ampak…, ko smo se globoko v sebi vprašali, če je res že prišel čas za to, smo vedeli, da Kreta še nekaj pričakuje od nas. Kaj natančno, nam ni razkrila, a čutili smo, da nas kliče. In bolj kot se je zunaj toplilo in razcvetalo, bolj nam je bilo jasno, da moramo iti nazaj. Vsaj še enkrat. Poleg tega smo Jankecu obljubili, da ga upokojimo v toplih, južnih krajih. Hkrati pa smo vedeli, da bo, v kolikor se odločimo za odhod, to njegova zadnja pot, saj še ene take ne bi več zmogel. Ja, nekaj časa smo bili kar v dilemi, kaj storiti. A na koncu smo vsi trije ponovno razločno slišali močan klic Krete. Dvomi so se razpršili. Gremo še enkrat!

Drugi del pomladi smo preživeli v Vipavski dolini. Tam so pa moji doma. To je bil zelo čustven mesec. Mami je s svojo toplo in neugnano energijo žarela, Mateja nas je s svojo prekrasno družino očarala, Anuša pa nas je navdušila s svojo organiziranostjo in odgovornostjo, pospremljeno s posebnim, prav njenim smehom, ki ga še danes slišim. Ja, prav to smo prišli na vipavsko iskat. Smeh! Kako je dobro delo! Vsi se znajo še vedno smejati. To nam je tako manjkalo! Vesela sem, ker so tako povezani, ker se družijo, ker se znajo skupaj poveseliti. In vesela sem, ker so mi prav moja tri "dekleta" z njihovimi družinami pokazala, da se zna tudi Slovenija smejati. Srečala sem se tudi s svojimi mladostnimi prijateljicami, Tamaro, Rosano, Irmo, Magdo…, Zopet veselje, dobra volja, dvajsetletne novice in novičke… Anin rojstni dan smo praznovali na Erzelju, prišla sta tudi Eva in Blaž, bilo je… popolno. Občutek sem imela, da sem se prestavila v mladost, ko smo se še vsi imeli fajn, ko je bil svet še… prijazen in nasmejan.

Ta toplina in žar sta me tako zelo napolnila, a prav zaradi tega tudi otežila odhod. Prvič sem ob slovesu čutila cmok v grlu in si želela, da bi vse skupaj še malo trajalo. Slovo je bilo, podobno kot cel mesec druženja, zelo čustveno obarvano. Vzneseno smo si obljubili, da se vidimo na Kreti, kjer je sedaj njihova naslednja dopustniška destinacija.

Počasi, s solznimi očmi, smo odropotali z ajdovskega parkirišča.

Zdaj vemo: "Tudi Slovenija je lahko topla, prijazna in nasmejana. Le srce moraš odpreti! Vedno je vse odvisno od nas!"

In 5.junija je naš Jankec, z nami na krovu, ponovno prestopil slovensko-hrvaško mejo.

Smer… Kreta!