Dosima na minojskem svetišču

Tako! Pa smo le prišli do odločitve. Gremo s Kouremenosa! To je bilo očitno že vnaprej dogovorjeno v naši knjigi usode. Mi smo imeli na teh straneh poglavja samo stranske vloge. Tiste, ki se pojavijo, naredijo zbrko glavnemu »junaku« in nato brez velikega pompa izginejo. V naslednjih poglavjih jih zaman iščeš, so že v drugi knjigi. Kaj se je zgodilo? Začelo se je z Ano. Tretjega dne se je z dela vrnila močno razočarana. Turistov še ni prav veliko, zato tudi plačilo ni tako, kot je bilo dogovorjeno.

Kam pluje naša barka?

Vaso je držala obljubo in z Marchelosovim pick-upom sta pripeljala večjo mizo ter dodatne stole za obiske. Odločili smo se namreč, da bomo prostoru vdahnili svojo energijo, neglede na to, ali ostanemo tu ali ne. Tako počasi dobiva obliko poletne baze. Ana je šla delat k Georgiosu. Z urnikom je zadovoljna, saj začne ob desetih dopoldne, konča pa ob šestih. Večer ima s tem zase. Zvečer je povedala, da so se zaradi praznika "Svetega Duha", ki je v Grčiji dela prost dan (skoraj prost dan, saj menda samo javna uprava ne dela…, trgovine so odprte…, a, ko smo vprašali Grke, če je to dela prost dan, so rekli, da državne službe ne delajo, torej, ja, JE dela prost dan!...) pri Georgiosu ves čas ustavljali ljudje, a zgolj prijatelji in znanci, ne pa turisti. Tako je bila tudi plaža na Kouremenosu bolj kot ne prazna in mlada natakarica se je dolgočasila v praznem lokalu v bližini. Ja, Grki so letos precej zaskrbljeni nad začetkom sezone. Lansko leto je bilo drugače, pravijo. Seveda, lansko poletje je bila celotna Evropa precej deževna, le Grčija je imela ves čas sonce, s čimer je bila pravzaprav edina sprejemljiva dopustniška destinacija. To pa vemo zato, ker smo se tudi mi z Jankecom v Sloveniji večino poletja namakali v lužah. No, verjetno pa zna biti letos dodatna ovira za dopustovanje še slabši finančni položaj večine kot je bil lanski.

Oljčni zaplet

V nedeljo smo torej zapeljali v ogromen oljčnik, s čudovito naravno ograjo iz kanel in ogromnega almiridija in začeli delati načrte, kako bomo uredili našo poletno bazo.

Začelo se je kar lepo, načrti so bili veliki, Marchelos je obljubil pomoč pri postavitvi sence za poletno kuhinjo, Vaso je z Manolisom napovedala "prihod" stolov in večje mize, mi smo pa navdušeno pričeli čistiti okolico in zaprli še zadnji kos ograje, ki je gledal na cesto. Tako! Priprava osnove je bila v naših mislih že v polnem teku, ko v sredo v ta "naš" ograjen oljčnik zapelje velik, moder pick-up...

Obdržati ali spustiti?

Spet je bil teden prekratek za vse, kar se je na Kouremenosu dogajalo. Samo stanovanje smo zapustili, pa se že zgodbe zavlečejo pozno v noč. V ponedeljek smo praznovali Anin rojstni dan. Tokrat smo si privoščili panirane trakce piščančjega fileja. Naredili sva jih veliko, saj so bili povabljeni Vaso in Aleksander, Marchelos ter Georgios. Smo se pa na ta račun odpovedali torti. A, kot bi Marchelos vedel, je prinesel za darilo… ledeno torto! Kako je bila Ana vesela! Vaso ji je podarila storžek, Georgios pa polno vrečo zelenjave, domača jajčka in dišeč šopek raznobarvnih vrtnic s svojega vrta. Lepo, pisano, živo! Aleksander se je opravičil, srečanje z arheologi se je namreč zavleklo do poznih večernih ur. Oglasil se je naslednji dan pred odhodom v Atene.

Nenavaden večer

Vsi trije smo z zanimanjem in hkrati z malo treme pričakovali Aleksandra. Vaso mu je namreč že povedala vse o nas, o Sebastjanovem čudnem glavobolu in prav na tem se je Aleksander najbolj ustavil: "Vaso, ne izpusti teh ljudi iz rok, rad bi govoril z njimi. Nekaj mi pravi, da se moramo srečati…" "Že od vsega začetka, ko sem mu vas omenila, mi zatrjuje, da ste na Kreti z razlogom. Po njegovih besedah z večjim, kot mislite sami. In prav s tvojim glavobolom, Sebastjan, si močno pritegnil njegovo pozornost.

Poletna baza

"Nasvidenje, bela Sitia! V začetku lanskega decembra smo se spraševali, kako nas boš sprejela. Sedaj, po petih mesecih toplega objema tvojih ozkih ulic lahko z gotovostjo rečemo, da se ne poslavljamo za vedno. Kajti, k domačim se vedno vračaš…, prej ali slej…"

Še nakup osnovnih "surovin" za jedi brez mesa in Jankec se je ponovno odguncal v svet. Dan je bil vroč, nam trem pa se je smejalo. Spet v polni postavi, navihanih pogledov in odprtih src, pripravljeni na nove zgodbe. Najprej sva želela Ani pokazati, kje sva se midva nazadnje potikala.

Odhod

Zadnje dni pred odhodom smo ugotavljali, da smo zelo veseli, da nismo čez zimo najeli večjega stanovanja. V teh petih mesecih se nam je znova nakopičilo kar nekaj stvari, ki jih Jankec "zavrača". Marchelosu smo pustili en velik lonec, ki bi lahko bil koča za Luja, tako je velik, pa pekač, saj Jankec nima pečice, skledo s pokrovom za mesit kruh… Zanimivo, če se spomnim, kolikokrat je bil lonec sploh uporabljen, bi lahko njegov nakup brez prevelikega obžalovanja izpustili. A, december je bil čas praznikov, čas obljub, čas evforije…, in vse to nas je prignalo do "utemeljene" odločitve, da tako velik lonec pač nujno rabimo. "Sedaj smo vendar v stanovanju, tu so takšne stvari potrebne!" Pa sploh ni bilo tako! Bolj kot ne nam je bil ta lonec ves čas samo v napoto! Stanovanje je majhno, zelo "ekonomično" opremljeno, kar pomeni, da ni šel v nobeno omaro! Zato se iskreno lahko še enkrat vprašam: "Nam je bil res tako nujno potreben??" Odgovor se brez obotavljanja glasi: "Ne!" Koliko takih "nujno" potrebnih stvari znosimo (smo v preteklosti znosili) v stanovanje! Res, hvalabogu, da smo najeli garsonjero! Niti pomisliti ne smem, da bi bilo to dvo ali tro-sobno stanovanje! Pa še nekaj je hvalabogu…, to, da smo finančno omejeni! S tem že v osnovi nismo imeli velikih želja. Razen hrane, seveda. In to je Ana s pečico čudovito ustvarjala. Kaj drugega človek še potrebuje??