Nenavaden večer

Vsi trije smo z zanimanjem in hkrati z malo treme pričakovali Aleksandra. Vaso mu je namreč že povedala vse o nas, o Sebastjanovem čudnem glavobolu in prav na tem se je Aleksander najbolj ustavil: "Vaso, ne izpusti teh ljudi iz rok, rad bi govoril z njimi. Nekaj mi pravi, da se moramo srečati…" "Že od vsega začetka, ko sem mu vas omenila, mi zatrjuje, da ste na Kreti z razlogom. Po njegovih besedah z večjim, kot mislite sami. In prav s tvojim glavobolom, Sebastjan, si močno pritegnil njegovo pozornost.

Se spomniš prvega dne, ko sem vstopila skozi vaša vrata in ti govorila o kretskih energijah? O tem, kako močne so. In o tem, kako jih samo določeni ljudje zaznavajo. Biti moraš zelo odprt in zelo občutljiv. Očitno si ti oboje, saj si imel z njimi že tretjo zelo bolečo izkušnjo. Torej si res izjemno občutljiv zanje in v bodoče se moraš temu malo posvetiti in se pred njimi nekako zaščititi. Veš, drugače je, če si na Kreti rojen. Mi smo že od rojstva med njimi. Ti pa…, res malo pazi." "Sicer razumem, kaj mi govoriš, a kako naj pazim? Vem, da sem vstopil v kanjon Pervolakia obremenjen z mislimi na posvetne stvari, kot večina turistov, ki gredo skozenj, spomnim se pa res, da sem se prav za kanjon Orino odločil, da se mi to ne bo ponovilo. In sem ga res zelo zavestno doživljal." "No, vidiš, to je to. Takrat si se odprl na stežaj in posrkal vase vse, kar se je dalo. In vse, kar je tam bilo. Dobro, pa tudi… slabo. Prav okrog tega kanjona se veliko dogaja in prav tam naj bi bile energije še posebno močne." "Ja, res sem stopil vanj kot en otrok. A kaj naj spremenim? Kako naj delujem v bodoče?" "Hm, težko je reči drugemu, kaj je najbolje, a poskusi vsaj malo bolj počasi vstopati v ta svet, ker ga še ne poznaš, pred njim nimaš še dovolj močne zaščite." "Ja, kako pa potem lahko turisti brez posledic hodijo po vseh teh kanjonih?" "Turist pride na Kreto za kratek čas. Pride dopustovat. Z mislimi je "na tleh", zanimajo ga zabave, hrana, lepe plaže, kopanje, sončenje…, on se v kanjonih gotovo ne ukvarja s takimi vprašanji kot se ti. Kanjon mu je všeč, občuduje ga skozi "dopustniška" očala, večina njih prihaja v skupinah in med prehodom klepetajo o tem in onem, a predvsem… zemeljskem. Vi pa ste tu neprekinjeno že osem mesecev, Kreto doživljate popolnoma drugače, počasi postajate že eni izmed nas, pravzaprav ste jo videli več kot večina Krečanov. Morda celo preveč naenkrat, glede na tvoje boleče težave, kajti Kreta je tako zelo magična, da lahko za tako odprte kot si ti, postane tudi nevarna. Samo pomisli, že trikrat te je preizkušala. Ko si pred tremi leti prvič stopil na njena tla, te je že po dveh tednih popolnoma onesposobil išias, temu je po dobrem mesecu sledil napad ledvičnih kamnov, letos ta grozljiv glavobol… Vedno je nekaj hudo bolečega. Hkrati pa je čarobna. Vse to je Kreta. Samo lansko zimo si imel mir pred bolečino. Zakaj? Zato, ker ste jo preživeli na Rodosu, ne na Kreti…" "Med glavobolom sem se to velikokrat vprašal tudi sam. Zakaj se mi to dogaja samo na Kreti? Nimam težav z zdravjem. Veliko hodim, sem v dobri kondiciji. Ne hodim k zdravniku. Nisem mehkužen. Na Kreti sem bil pa že dvakrat v bolnišnici. Prvič v Hanii zaradi ledvičnega napada, tokrat pa v Sitii zaradi glavobola. Noro! Kaj se dogaja? Me nekaj tu "ne mara" in me želi na ta način odgnati?  Ali me nekaj močno preizkuša? Pojma nimam! Ali moram iti ali moram ostati? Na to si ne znam odgovoriti. Čakam novo znamenje. Ampak, kako hudo bo naslednje?" "Morda bosta z Aleksandrom kaj novega "odkrila". Kaj takega, kar si ti spregledal, kaj veš. On ima z vsem tem veliko več izkušenj kot ti. Res komaj čakam, da se spoznate!"

In sedaj je tu… Njegova visoka postava je zapolnila celoten prehod v Jankecu. Sedel je poleg Vaso, Marchelos se je stisnil na zadnjo klop poleg Sebastjana, midve z Ano pa sva mu sedli nasproti. Njegov miren pogled je izražal naklonjenost in zanimanje ter sprostil prve minute.

Aleksander MacGillivray je res poseben človek. Cenjen arheolog, ki je prvi postavil eno izmed teorij o izginotju minojske civilizacije. Raziskovanje izkopanin na vzhodnem delu Krete ga je namreč prepričalo, da je izginotju kriv izbruh vulkana na Santoriniju, ki mu je sledil ogromen cunami. Le-ta naj bi z vso silo prihrumel do Krete in povzročil popolno opustošenje. Sprva je njegova teorija naletela na velik odpor "arheološke srenje", z leti pa je postala ena izmed najbolj verjetnih in priznanih. Je predavatelj na Univerzi v New Yorku, ta trenutek pa sodeluje z Naso, kamor so ga povabili, da pomaga pri projektu Odprave na Mars. Tiste, ki gredo na to odpravo, namreč uči, kako morajo ravnati s tamkajšnjimi "morebitnimi" arheološkimi najdbami. Poleg tega je izdal že kar nekaj knjig ter sodeloval pri dokumentarnih filmih o skrivnostnih zemeljskih pojavih. Res bogato sodelovanje s preteklostjo in mistiko. Le kaj vse še ve?

In ta nenavaden človek sedaj sedi v Jankecu. In…nenavaden večer se je začel…

Prvo tipajoče kramljanje ob omleti s šparglji in čaju je kmalu nadomestilo vse globlje zanimanje za našo zgodbo. Kako smo se sploh znašli na Kreti? In, zakaj prav Kreta?

"Ja, to je bila pa Anina odločitev," se je oglasil Sebastjan, "midva sva jo očitno samo pripeljala domov. Ko smo se po treh tednih Peloponeza zadnjič ustavili pred Atenami, smo imeli v mislih za naš proračun precej bolj primerno cenejšo Turčijo ali pa Kreto, ki nam jo je zaradi obiranja oliv predlagal naš novi makedonski prijatelj Vlado (mi mu pravimo kar angel, saj je ena ključnih oseb na naši poti). A o tem kdaj drugič, skratka, ko smo bili v Kineti pred Atenami, smo se posvetovali o nadaljevanju poti. Kam torej? Midva sva bila nevtralna. Pomembno nama je bilo le to, da gremo proti jugu, kjer bomo lažje preživeli zimo. In takrat sem vprašal Ano: "No, pa ti povej, Ana. Šli bomo tja, kamor boš ti rekla. Kam tebe bolj vleče srce?" Ana je brez razmisleka odgovorila: "Mene srce vleče na Kreto." Pozneje sva ugotavljala, da mora biti Ana res reinkarnirana Grkinja, saj se je v petih mesecih naučila tekoče govoriti grško, nekajkrat so jo celo že vprašali, če je Grkinja…, Kreta jo je takoj začarala, lanska zima na Rodosu jo je pustila čustveno popolnoma hladno, zato smo sedaj ponovno tu. Ne vem pa, zakaj."

Aleksandrov preiskujoči pogled se ustavi na Ani: "Ja, zelo zanimivo, res…, Ana, pa povej, kako ti vidiš vse skupaj? Kako si vedela, da je srce? Glede na tvojo mladost bi pričakoval drugačen pogled tvojih oči, a moram reči, da vame zrejo oči, polne skrite modrosti. Nenavadno, res. Lahko, prosim, še ti poveš svoje videnje te vaše poti. Ničesar ne izpusti, pomembno je vse. Nekaj močnega vas je potegnilo sem in nas sedaj spravilo skupaj, to vem, že celo življenje se ukvarjam s starodavnimi skrivnostmi in iščem znamenja preteklosti. Kot arheolog sem začel seveda z "dokazi", a ti so z leti raziskovanj izgubili svoj prvoten pomen, saj sem velikokrat naletel na stvari, ki si jih z besedami in dokazi nisem znal razložiti. Bilo je "Nekaj več". Zato tudi sedaj vem, da naše srečanje ni naključno. In ti, Ana, imaš pri vsem tem zelo pomembno vlogo. Le kaj vse bomo še odkrili skupaj? Ampak, najprej tvoja zgodba… Od začetka…"

V Jankecu je zavladal trenutek tišine, a Ana se je hitro zbrala in začela: "Če začnem res od začetka, bi najprej rada povedala, da sem staršema hvaležna za to pot. To pa zato, ker čutim v sebi globoko spremembo. Nisem več ista oseba kot pred leti. Spoznala sem, kaj pomeni živeti v majhni skupnosti, kjer ne moreš skriti slabega dne, zato se je potrebno o tem  pogovoriti…, na tako majhnem prostoru,  ki zahteva prilagajanje in kdaj pa kdaj tudi popuščanje…, v negotovosti jutrišnjega dne, ki zahteva samozavest, odločnost, predvsem pa zaupanje vase. Vsega tega sem se učila in se še učim na tej poti. Naučila sem se polno sodelovati, ne samo jemati. A to je samo hitra ocena, še mnogo drugega je. Vem, da sem to nujno potrebovala, saj bi me sicer "načrtovana" življenjska pot posrkala vase. In ne vem, "kaj" bi postala. Znamenja, da moram nekaj "spremeniti", so se pričela nakazovati že zelo zgodaj, že v osnovni šoli. Le da takrat ta znamenja nisem znala prebrati.

A kopičila so se eno za drugim. Že v osnovni šoli sem imela težave. Za učenje mi ni bilo preveč, pa tudi prijateljev praktično nisem imela. Nisem jih znala obdržati, bila sem popolno nasprotje sestre Eve, ki so jo imeli vsi radi, tako učitelji kot prijatelji. Tudi jaz sem si tega želela, a odnosov nisem znala negovati. Tudi sama sem bila slaba prijateljica, to danes vem. Z odnosi mi ni in ni šlo, zato sem bila večino časa sama, če pa sem nekako le uspela priti v družbo, sem bila iz nje kmalu izločena, po svoji krivdi, seveda. Vedno sem nekako "poskrbela" za to, da se nisem nikamor dobro vključila.

Naslednji zastoj na načrtovani življenjski poti se je zgodil takoj po osnovni šoli, saj nisem bila sprejeta na izbrano srednjo šolo. Druge alternative nisem imela niti pripravljene. Nato sem se po pogovoru s starši in starimi starši, ki so ponudili pomoč pri naslednji izbiri, le odločila za drugo srednjo šolo, ki ni bila vpisno omejena. Samo oče je vedel, da to ni pravo zame. In je to tudi na glas povedal. Takrat je bilo sicer videti, kot da mi ni zaupal, a globoko v sebi sem vedela, da me le tako dobro pozna. Le njemu nikoli nisem uspela nič skriti. Res se ni izšlo. Po petih mesecih sem bila doma. Spet sem bila na začetku. Ves čas mi je bilo pred očmi, da vse to ni zame, pa nisem in nisem zagledala. Še vedno sem ponavljala iste napake, še vedno sem se vrtela na mestu. Nato pa se je končno zgodil preobrat. Naredila sem eno neumnost, ki je očeta tako razjezila, da mi je odredil "hišni pripor" za zmeraj. Ta ukrep je bil seveda le posledica njegove jeze, a me je močno pretresel. Nenadoma sem se zagledala. Nekaj moram spremeniti! Iz mene je izbruhnilo: "Pojdimo! Vem, da z mami že dolgo sanjata o potovanju z Jankecem v neznano. Gremo skupaj! Jaz bi šla z vama!" Oba z mamo sta me samo pogledala. "Misliš resno?" "Ja! Pojdimo! Tu ni mesta zame!" Tako se je v nas naselila misel o skupnem potovanju. Naslednji meseci so bili zame sicer stresni, saj sem se do odhoda še kar nekajkrat vprašala, če je to res to, če se nisem prenaglila, postajalo me je tudi malo strah tujine, a v začetku oktobra 2012 smo se le odpravili proti jugu. Končni cilj nam še ni bil jasen. Najprej Grčija, pozneje Turčija, še pozneje…, nismo imeli več plana. Napetost v meni je s premikom počasi popustila in vedno bolj sem bila prepričana, da je bila to prava odločitev. Morda sem prvič v življenju nekaj res "vedela". In počutila sem se super. Potovali smo skozi Makedonijo (ki ji vi, Grki, pravite Skopje), tam spoznali čudovite, prijazne ljudi, ki so bili po mojih izkušnjah v preteklosti pravi balzam za dušo. Na poti nismo imeli niti ene same slabe izkušnje in vse to je vedno bolj utrjevalo našo misel, kako prav smo naredili. Kot je že oče omenil, nas je na Kreto prvi opozoril gospod Vlado iz Makedonije. Na pot nam je dal celo več kot dvajset let staro knjigo z jugoslovansko-grškimi dialogi. Z osnovnimi dialogi v trgovini, restavraciji, pekarni, gledališču, pri zdravniku… Za začetek. Odložili smo jo na polico, kjer je ostala pozabljena vse do trenutka, ko smo se pričeli intenzivno ubadati z grškimi opozorilnimi tablami na cesti, imeni krajev, nakupom kruha… Takrat sem se odločila: "Naučila se bom grške abecede, da bom vedela vsaj, kaj piše!"

Prehod Makedonije l.2012

Naši dragi makedonski prijatelji

Ana s prijateljico Vasko

Dobri "angel" Vlado

Ugotovila sem, da mi grščina, ne vem, zakaj, zelo leži, učila sem se hitro, bila mi je tako "domača". Zanimivo, v osnovni šoli sem se 9 let učila italijanski jezik, pa danes ne bi znala skupaj spraviti dveh stavkov. Grščina pa mi je kar letela, kmalu sem znala prebrati besede s tabel, poleg tega smo iz učenja naredili skupno igro. Z denarjem smo bili na tesno, vse smo imeli skrbno preračunano, zato smo bili tudi pri hrani zelo varčni. Mesa nismo jedli pogosto. In tako je oče predlagal super idejo, kako si bomo "nagradili" učenje grščine. Za vsakih 100 novih naučenih grških besed bomo jedli meso! Z mamo sva se vestno učili in naš grški slovar se je hitro polnil. Oče pa je bil najin neizprosni učitelj in naju je vsak dan spraševal in preverjal. 

Peloponez l. 2012

Most na Peloponez

Razburkano morje na Peloponezu

A prve tri tedne, ko smo se vozili po Peloponezu, me Grčija še ni tako zelo navdušila. Vem, da sem morala priti na Kreto! Prav zato sem na očetovo vprašanje, kam me vleče srce, takoj vedela odgovor. Moja grščina se je iz dneva v dan bolj izpopolnjevala in v petih mesecih sem se lahko brez težav pogovarjala z domačini.

Odhod na Kreto l.2012

Kineta, tu je padla odločitev... Kreta!

Trajekt za Hanio ob 21h. "Bodite točni!"

Trajekt, ki pelje na Kreto

Naš prvi kretski prijatelj. Ime smo mu dali "Filos" ("Prijatelj")

Ko je prišel čas za odhod v Slovenijo, sama nisem želela oditi. V Palaiochori sem si našla priložnostno delo, tam sem končno imela prijatelje, težko mi je bilo vse to zapustiti. Ta odločitev je pri nas prvič na poti zanetila hud prepir. Imela sem namreč šele 17 let, v preteklosti slabe odnose, poleg tega bi morala v celoti zase poskrbeti sama. Vse to je starša prestrašilo, zato me nista želela pustiti tu. A po resnem pogovoru, ko sem jima povedala, da čutim v sebi močno spremembo in ju prosila le to, naj mi zaupata, sta na koncu, čeprav nerada, le popustila. Obljubila sem jima, da pridem sama z letalom v Slovenijo čez mesec dni. Danes vem, kako težka je bila ta odločitev zanju. In za to zaupanje, ki sta ga takrat izkazala, sem jima neizmerno hvaležna. Bila sta edina, ki sta me takrat res razumela. Ostala sem torej sama, sama poskrbela zase in si dokazala, da zmorem. Neprecenljiva življenjska izkušnja. A obljubo sem držala in se po mesecu in pol vrnila v Slovenijo. In jeseni smo zopet skupaj šli proti jugu.

Prehod grške vzhodne Makedonije l.2013

Kavala

Tokrat smo šli po vzhodnem, celinskem delu Grčije, proti Turčiji. Moram povedati, da nisem čutila ničesar. V Turčijo smo šli bolj zato, ker smo jo prvo leto izpustili in bi bilo škoda, če bi jo zamudili. A nam nekako ni šlo. Ljudje so sicer izredno prijazni, a sama država je bila precej bolj omejujoča. Ves čas smo bili nekako "na preži", napeti. Ne vem, zakaj, nismo imeli nobene slabe izkušnje, a splošna energija je bila drugačna. Tudi turški jezik nam ni stekel, čeprav smo se ga učili na enak način kot prejšnje leto grščine. In tako smo po treh tednih in grozljivi vožnji s trajektom zopet stopili na grška tla. Ne znam opisati olajšanja, ki sem ga začutila, ko smo stopili iz zibajoče lupine, ki nas je dobri dve uri ustrahovala na morju in ji Turki rečejo trajekt, na grški otok Rodos. Zopet Grčija! Takoj sem lažje zadihala. Lansko zimo smo torej preživeli na Rodosu, a v meni ni pustila nikakršnih sentimentalnih spominov. Rodos je sicer zelo lep otok, a to ni bila… Kreta! Kako sem hrepenela po njej, ves čas sem jo imela v mislih in se želela spet vrniti "domov". Kreta ima "nekaj več". Kreta ima dušo. Na Rodosu se nismo veliko družili z domačini, tam sploh nisem čutila nikakršne želje po druženju, tako kot prvo leto na Kreti. Tudi ob odhodu nisem bila žalostna. Edina res močna čustvena izkušnja, ki sem jo na lanski poti doživela, je bila, ko sem ob vračanju v Slovenijo s trajekta prvič podnevi zagledala Kreto! Z očetom sva bila na palubi, ko smo vpluli v Sitio. Rekla sem: "Poglej, ati, naslednjo zimo pridemo sem."

Prehod Turčije l.2013

Klepet s turškim prijateljem

Turški prijatelj na kavici

Odhod iz Turčije l.2013

Vrata v Grčijo

Zadnji pogled proti Turčiji

Naš privezani "King Kong"

Za Jankeca grozljivo razburkani dve uri

Prihod v Grčijo - Rodos l.2013

"Uspelo nam je preživeti!"

Rodos

"Helios", zaščitnik Rodosa

Tako smo sedaj tu! Zakaj? Še ne vem. Vem samo, da se tu počutim dobro, občutek imam, kot bi bila…doma. In tokrat nameravamo, če ne pride kaj vmes, prvič preživeti na Kreti tudi poletje. A kaj vse bo še prinesla prihodnost, nimam pojma. Vem samo to, da je tu nekaj zelo močnega. Nekaj, kar me je vleklo sem vsa ta pretekla leta. In tudi to, da smo danes mi skupaj tu, vem, da pomeni "Nekaj več".

Besede so izzvenele, Aleksander je ves čas z zanimanjem poslušal Anino zgodbo, kasneje še Sebastjanovo o njegovem nerazumljivem glavobolu, vmes spraševal, dopolnjeval, tu in tam kaj pripomnil in se med pripovedovanjem obeh pomenljivo in s prikimavanjem spogledoval z Vaso.

Preživeli smo res nenavaden večer, poln nenavadnih zgodb, izrečenih je bilo veliko nenavadnih misli, postavljenih veliko nenavadnih vprašanj in naš nenavaden Jankec je bil poln izredne, a nenavadne energije.

"Izvir življenja"

Vsi trije so odšli ob nenavadni nočni uri, ki je pravzaprav napovedovala že nov nenavaden dan, kajti danes Ana praznuje svoj rojstni dan!

Ob odhodu smo se prisrčno objeli, Ana pa je brez zadrege rekla Aleksandru: "Vem, da te od nekod poznam, nekje sem te že videla…"

Kratek Aleksandrov pogled in besede: "Saj veš, kaj smo govorili notri…, da čas ne obstaja…"

In njegovi koraki so se izgubili v… nenavadno noč.