Štirje
meseci najema stanovanja v Vryssesu so nas do kraja finančno obrali. Tudi naša
psiha je bila na preizkušnji. Sedaj se sicer vsemu skupaj že smejemo, a tam smo
bili kar sitni. Vendar pa, kamorkoli pogledamo in iščemo "krivca", se prst
vedno znova uperi v nas. Ja, seveda smo si sami zakuhali to veliko stanovanjsko
zmoto, na katero nas je Jankec že takoj na začetku opozoril, ko ni mogel (ali
hotel) skozi dvoriščna vrata...
A takrat smo tako hiteli z vselitvijo, da smo
namerno prezrli vse te zelo pomembne detajle. Nekaj smo sicer opazili takoj,
nekaj se je izkazalo šele pozneje, a na splošno, v tej hiši smo se spet veliko učili
o nas samih. O naših velikih željah, a pravzaprav zelo malih resničnih potrebah. Želja po
udobju nas je stala celotnega poletnega zaslužka in cele štiri mesece smo
bili, bolj kot ne jezni in razočarani. Le tu pa tam je bil kakšen "sončen dan".
Če potegnem črto, smo se dobro nasmolili.
Konec
oktobra naju je sicer zamotilo nabiranje semen navadne konopljike, iz katerih
sva pripravila veliko vodno-glicerinskega macerata, pripravili smo tudi opis
njene zdravilnosti in delovanja v angleškem jeziku, prijatelj Thanassis nam ga
je prevedel v grščino… Delali smo s polno paro, tako da nas je prvi mrzli val v
novembru ujel povsem nepripravljene, a takrat še nismo vedeli, da je to šele
začetek...
 |
| Ana pridno prevaja |
 |
| Prijateljica Sally lektorira angleški tekst |
Res
je tudi, da je bila letošnja zima za Kreto zelo nenavadna. Strašansko dolga,
mrzla in deževna. Piko na i je pridal še sneg, ki je, poleg pogorja Lefka Ori,
pobelil tudi Vrysses. Soseda Manolia nam je povedala, da se zadnje bele zime
spomni leta 2004. Pa še takrat je bil sneg en dan, morda dva, a kaj takega, kar
je bilo letos, se pa res ne spomni. To za nas sicer ni bila pretirana tolažba,
a vsaj to nam je dalo vedeti, da to ni ravno vsakoletni običaj. Čeprav ima
Apokoronas gotovo nekje razlog za svojo prelepo zeleno barvo vse tja do začetka
poletja, letos pa še precej dlje. Iz dneva v dan hitreje smo to ugotavljali. Nikoli,
ampak res nikoli v življenju me še ni toliko prezeblo! Celo zimo je bilo v
stanovanju neizmerno vlažno, mrzlo, neprijetno. Nisem videla ure, kaj ure,
minute, da končno pride pomlad! Ogrevali smo se s slabo klimatsko napravo,
dokupiti smo morali dva kaloriferja, pa še kamin, ki nas je tako razveselil ob
vselitvi, smo kurili, a vseeno ponoči spali v zgolj 12 stopinjah Celzija! Elektrike
smo na koncu plačali, da se nam je mešalo, pokurili smo dve toni drv, Sebastjan
je cel dan metal v kamin kot bi imeli lokomotivo, pa se je ta stvar v kotu
dnevne sobe izkazala le kot lep okras… Vso toploto je posrkal ogromen dimnik in
grela je zrak nad Vryssesom, samo stanovanja ne,…, skratka, Jankec se nam je na
široko smejal, ko smo v začetku marca bežali iz te čudne hiše.
 |
| Pobeljeni vrhovi pogorja Lefka Ori |
 |
| Pogled s kretskega balkona |
 |
| Vsaj malo toplega vzdušja |
V
tem času se spomnim le dveh res prijetnih in lepih trenutkov. Prvi je bil destilacija
lovorja, s katero nam je uspelo pridobiti svojih prvih 100 ml eteričnega olja.
To je bil trenutek, ki mi je v tistih mrzlih decembrskih dneh edini pognal kri
v lica in me ogrel. Prijatelj nam je z dedkovim 130 let starim kotlom
(»kazanijem«) omogočil to res nepozabno izkušnjo. Čeprav čas ni bil najbolj
primeren za destilacijo, saj je lovor poleti veliko bolj dišeč, tudi kotel ni
bil ravno pravi destilator, smo kljub temu vsi štirje (tudi prijatelj Spiros)
skakali in vriskali od navdušenja, ko smo ugledali prve kapljice eteričnega
olja, ki so se pričele zbirati na vrhu hidrolata. Noro! Takrat smo popolnoma
dojeli občutek Sifisa in Jannisa, ki sta nekaj mesecev predtem doživljala isto
evforijo kot mi sedaj. Čudovit skrivnostni svet rastlin!
Naša prva destilacija
 |
| Na zdravje! |
 |
| "kazani" |
 |
| "Oooo, kako diši!" |
 |
| Naša prva steklenička eterične skrivnosti! |
Drugi
poseben dogodek se je zgodil sredi januarja, ko me je prijazna soseda Manolia
učila priprave tradicionalne kretske sladice "kserotiganes", ki smo jih kasneje
ponosno poslali v Slovenijo našim domačim.
To
je Sebastjanova najljubša sladica. Zelo preprosta s sestavinami, a kar zahtevna
pri izdelavi. To smo lahko videli celo ob pripravi tega sladkega peciva izpod
rok izkušenih domačink! Ne znam niti opisati te spretnosti, kaj šele, da bi si lahko predstavljala, kako
bi vse skupaj izgledalo, če bi jih pripravljala jaz… pa še sama, haha. Koliko
bi imel Sebastjan ob tem povedati! Gotovo bi bil od takrat naprej kaj drugega njegov
najljubši posladek. Kretske domačinke so nam prikazale resnično umetnost. Še
posebno nas je navdušila, predvsem seveda Sebastjana, količina teh slastnih
sladkih hrustljavčkov, saj so jih nacvrle preko petdeset! In spet sem se
zagledala…, jaz bi jih verjetno cvrla ves teden, haha.
Bravo,
Manolia, bravo kretska dekleta in žene, ki so v preteklosti takšne dogodke
izkoristile tudi za druženje in klepet..
Manolia
je živahno razlagala o preteklih dneh, ko so bile take priprave na poroko
skoraj vsak teden. Blestela je v znanju in spretnosti, njene roke so kar letele
po prostoru in imela je vse pod nadzorom. Navdušeno in občudujoče smo opazovali
ta umetniški kuharski ples domačink in bili smo jim hvaležni, da so ga bile
pripravljene deliti z nami.
Tudi
Sebastjan je žarel ob vsej tej okrogli "skušnjavi", ki se je množila na mizi in
zvečer je bil eden najsrečnejših ljudi na svetu, saj si je prvič lahko brez
slabe vesti privoščil neomejeno hrustanje. V roke je vzel skledo, do roba
napolnjeno s to njegovo najljubšo sladko dobroto in z Ano sva naslednje pol ure
slišali le hrustljavo cmokanje, pospremljeno z zadovoljnim brundanjem. Tu pa
tam sva slišali še: "O, kako je to dobro! Hvala, Manolia!"
Kulinarični ples kretskih domačink
 |
| "Vodja del", nasmejana Manolia |
 |
| "Oooooo!" je vzklikal Sebastjan |
To
sta bili dve čudoviti izkušnji, ki sta čakali na nas prav v vlažnem, mrzlem in
deževnem Vryssesu. Če ne bi prišli tja, ju ne bi doživeli. Zopet se je
izkazalo, da je vedno vse prav. Vesolje nam naštima težje situacije prav zato,
da se znotraj njih zavemo prav vsakega lepega trenutka, ki smo ga deležni. In da
se ga znamo razveseliti in smo zanj hvaležni. Mi smo bili deležni kar dveh: s
Spirosom in Manolio. Hvala obema!
A
v začetku marca smo kljub temu stekli iz te mrzle hiše, nasmejanemu Jankecu v
objem. Brez prave rešitve, kako bomo naprej…
…Vedeli
smo samo to, da bo od tega trenutka naprej vse samo boljše…
 |
| Le kaj nas čaka na koncu mavrice? |
Ni komentarjev:
Objavite komentar