Oljenka

Dvajsetega septembra je bil Jankec po dolgem poletnem postanku ponovno pripravljen na zibanje po kretskih cestah. Pod slanimi almirikiji smo preživeli več kot tri mesece in zadnjo noč pred odhodom smo kar težko zaspali. Zadnjih pet let nismo nikjer na naši poti (če izvzamem stanovanje v Sitii) preživeli toliko časa na enem mestu. Vsi vzhičeni in polni adrenalina smo vstali zgodaj in veselo skakljali okrog naše kočije. Upali smo, da nam je ne zagode že prvi klanec.

Pred odhodom iz Falassarne smo se poslovili še od male cerkvice, pravzaprav kapelice, vklesane v skali, posvečene Agio Fotisu. V njenem tihem in spokojnem hladu je Sebastjan poleti večkrat odpočil svoje utrujeno in pregreto telo, ko je hodil hranit zapuščene psičke. Tako mu je prirastla k srcu, da je postala del njegovega dnevnega pohodnega rituala tudi pozneje, ko je nabiral konopljiko. Ne bi mogli oditi iz Falassarne, ne da bi jo pozdravili. V njej smo prižgali obredni plamenček  v naši oljenki (ki ima tudi svojo neverjetno zgodbo) in se zahvalili za lepe dni, ki smo jih preživeli tu ter poprosili še za malo vzdržljivosti našega dobrega, starega Jankeca. Tokrat smo odhajali brez misli na povratek v Slovenijo, saj smo se namenili zimo preživeti na topli Kreti. Naš okvirni načrt je bil: najprej obisk prijateljev v Sitii, nato pa povratek na najbolj zelen predel Krete, Apokoronas, kjer bi čez zimo najeli stanovanje. Naprej bomo pa videli, kaj se bo dogajalo. Zato: "Hvala, Falassarna in nasvidenje!" In Jankec je zagrizel v hrib.

Agios Fotis

Prve kilometre sem spremljala z malo nelagodnim občutkom, saj se po vsem tem času, kar smo stali, nisem več dobro spomnila, kaj vse v Jankecu ropota. Je to že prej škripalo ali je zdaj začelo? Kaj pa to cviljenje? Se je zdaj pojavilo? Ojoj, zdi se mi, da se Janko bolj ziblje, kot se je… Seveda so imeli ti moji strahovi samo velike oči. Jankec se je povsem suvereno oddaljeval od zahodnega dela Krete ter se, sicer s starim, a neutrudnim kolesom, približeval prvim dvajsetim kilometrom. "Juhu, zaenkrat gre! Vse je še v redu! Poslušaj, kako motor lepo prede!" me je Sebastjan predramil iz neumnega razmišljanja. Kar malo sram me je bilo. "Oprosti, Jankec! Le kako sem sploh lahko pomislila, da ti ne bo uspelo…Sitia, prihajamo!"

Ob pogledu na belo mestece, ki smo ga ponovno zagledali po več kot letu dni, so nas prevevali nežni občutki. Vsi trije smo vedeli, da smo tudi tu pustili delček našega srca. Počasi smo zapeljali v pristanišče. Sebastjan je našel primerno mesto, parkiral in ugasnil motor. "Huh, bravo, Jankec, en velik poklon!"

Po kavici in prvih vtisih ob povratku smo se odpravili pozdravit Vaso. Nismo ji povedali, da prihajamo. Želeli smo jo presenetiti. Tiho kot miške smo smuknili v lokal, kjer dela. Ob spoznanju, kdo so novi "gostje", je pritekla iz kuhinje in nas kriče objemala. Kako lep občutek je, ko se te prijateljica tako razveseli. Toliko smo si imeli povedati. Ker pa je nismo hoteli motiti med delom, smo se dogovorili, da se pozneje dobimo pri Marchelosu. Marchelos je bil namreč naslednji. A on je že vedel, da smo prispeli. Petnajst minut po našem povratku v pristanišče je bil že pri nas. O, kako prisrčen objem prijatelja! Tudi z njim kar nismo mogli nehati žlobudrati in naslednji dan smo se prestavili k njemu v Petras, kjer ima sedaj najeto stanovanje. Obvestilo o našem prihodu je doseglo tudi Sifisa in takoj je prišel na obisk. Ponovno veliko veselje ob snidenju. Res smo pustili del naših src na tem koncu Krete, pri naših prijateljih. Zdelo se mi je, da sem ponovno oživela. Ponovno so oživele mogočne kretske energije. S Sebastjanom sva se o tem pogovarjala pred spanjem. Kako smo to pogrešali. Kako smo po tem hrepeneli. Kako smo to potrebovali! Falassarna oz. zahodni del Krete je finančno močnejši. Tam se "dela" denar. Zato smo tudi mi tam služili. Bili smo povsem materialni, tako v razmišljanju kot delovanju, skratka prizemljeni. Edina mistična in "nezemeljska" izkušnja je bila noč utrinkov pri Thanassisu. V Falassarni je imela Kreta vrata svoje duše zaprta.

Tu pa sem prav slišala škripanje tečajev, kljuka se je vdala in po dolgem letu dni nas je ponovno pozdravila silovita energija tega prekrasnega otoka sredi Egejskega morja. Nekaj, kar se te močno dotakne, a presega razum. Danes se o teh občutkih ne sprašujemo več, ker se jih ne da razložiti, zato le široko odpremo srce in sprejmemo. "Hvala, Kreta!"

Teden s prijatelji je minil kot bi mignil, a nismo pozabili na obljubo, ki smo jo dali ob odhodu pred letom dni. Takrat smo se namreč zaobljubili, da pridemo na minojsko svetišče na Petsofasu posvetit našo oljenko. Mislili smo, da jo bomo lahko že lansko leto, pa je Sifisu ni uspelo dokončati pred našim odhodom. Ja, resnično je tudi ta oljenka nekaj posebnega in mističnega. Njena neverjetna zgodba se začenja januarja 2015, ves čas pa jo spremljajo čudne, nenavadne, vedno pa izjemno močne energije. Njena zgodba pravzaprav še danes traja…

Oljenka

Torej, vse se je začelo januarja 2015, ko je Sebastjana na obisku pri umetniku Sifisu uročila kamnita oljenka.

"…majhna, izdelana iz gladkega, temnega kamna. V vdolbinico na sredini natočiš olje, vanj pomočiš svaljek bombaža (vate), drugi, suhi konec pa potegneš na rob in prižgeš. Preprosta, a hkrati veličastna, je predstavljala prekrasno prvo svetilko. Sifis jo je naredil po vzoru 4000 let starega egipčanskega primerka…"

Tako nekako mi jo je takrat prvič predstavil Sebastjan. Njegovo navdušenje je bilo tolikšno, da se je odločil, da zanjo zasluži in naroči Sifisu izdelavo. Ob tuhtanju, kje, kdaj, predvsem pa, kako, se mu je posvetilo, da bi si jo lahko prislužil s pomočjo dveh dni obiranja oljk v Marchelosovem oljčniku ter enim dnevom dela v Marchelosovem kamnolomu. Oljčnik in kamnolom - simbolika olja in kamna… to bo tisto pravo!

In zgodba se je začela…

Prvi del naloge: "Oljčnik"

Marchelos in Sebastjan se navsezgodaj zjutraj odpravita na delo. Že takoj na začetku jima jo zagode agregat. Ni in ni se hotel zagnati (čeprav naj bi po Marchelosovih besedah še zjutraj prav lepo delal). Po več kot polurnem poizkušanju sta ga odpeljala k mehaniku, kjer ju je spravil v veliko zadrego, saj je pred vsemi tremi brez težav takoj prav lepo zapredel. Vrnila sta se v oljčnik in ga ponovno zagnala, pa spet ni delal! Sebastjanu je bilo vse to, milo rečeno, zelo čudno, kot bi nekaj nasprotovalo začetku izdelave oljenke. Temu razmišljanju je vedno bolj prikimaval tudi Marchelos, saj se mu kaj podobnega v oljčniku še ni zgodilo. Da bi agregat dvakrat v dnevu delal normalno, dvakrat pa sploh ne delal. Brez primerne razlage. K sreči je prišel mimo sosed s svojim agregatom, ki ga je seveda posodil, a zmanjkalo je časa za dokončanje dela. Zato sem jima šla naslednji dan pomagat še sama. Pravzaprav pa sva se res to "zaobljubila". Da greva v oljke oba. Hm. In naslednji dan nam je uspelo.

Drugi del naloge: "Kamnolom"

Tudi s kamnolomom ni teklo vse gladko, Marchelosu so se na pot ves čas postavljale neke čudne ovire. Delo, ki ga je namenil za Sebastjana, je moral zadnji dan odpovedati, tako da je na koncu minilo kar dva tedna, da sta se nekako le uskladila. Šla sta v kamnolom, naložila na pickupa veliki kamniti blok in ga peljala k Sifisu. Tam so ga še razložili in Sebastjan je končno lahko začel upati na izpolnitev svoje želje. "Sifis, lahko začneš."

Drugi del naloge opravljen

Od trenutka dogovora z Marchelosom do trenutka naročila Sifisu je minil že mesec in pol!

…Ampak, začelo se je!

Konec februarja je bil izbran kamen in narejena prva groba oblika. S Sifisom smo dorekli, kakšna naj bo poslikava oz gravura na oljenki. V vdolbinico naj vriše znak Dosime, na držalu naj bo Ankh, egipčanski simbol večnega življenja, prinesli pa smo mu tudi dve naši školjkici, belo in črno, ki naj ju da vsako na eno stran svetilke. Sifis se je začudil nad črno školjkico, saj je take barve še nikoli ni videl. Čeprav tudi sam izdeluje obeske iz njih. S Sebastjanom sva se samo spogledala.

In..., začelo se je...

…In začelo se je veselo pričakovanje na umetnino izpod rok velikega umetnika.

Pa se je spet zataknilo…

Cel marec je minil v neobičajnem in nenavadnem povečanju povpraševanja po Sifisovem delu, tako da smo mu rekli, naj z oljenko raje malo počaka in prej opravi vse ostalo. Izdelava oljenke je potrebovala jasnost, koncentracijo in bistro glavo, predvsem pa Sifisovo močno energijo, ki se bo prelila v svetilko. Sedaj je bila njegova pozornost preveč razpršena. Tudi midva sva bila razpršena, saj sva se odpravila na najin celomesečni izlet z Jankecom.

Zopet je nekaj zaviralo izdelavo …

Prišel je april. Sifis nam je dejal, da ponovno začenja oz. nadaljuje s svetilko.

Prva dva tedna je Sebastjan preživel v neznosni bolečini še danes nedoumljivega glavobola. Na svetilko nismo niti pomislili.

Po pravoslavni Veliki noči, ko je z Vasino pomočjo končno odkril in uporabil svojo notranjo moč ter izbral pravo pot k ozdravitvi, pa je kot strela z jasnega udarila novica o neozdravljivi bolezni Sifisovega očeta. Občutljivi umetnik se je povsem zaprl v svoje misli in občutke. Hudo nam je bilo zanj, čutili smo svojo nemoč ob njegovi žalosti. Čeprav je smrt del življenja, misel nanjo odlagamo v daljno prihodnost. Sifis se je sedaj soočil z možnostjo odhoda očeta. Zato se je popolnoma odrekel svojim dnevom, pomembni so bili le še očetovi oz. njuni. Čeprav je žalost močno zaznamovala ta del Sifisovega leta, se je hkrati močno zbližal z očetom. In to mu je bilo v veliko tolažbo čez dober mesec dni, ko se je oče poslovil.

Usoda…, ko nekaj velikega vzame…, tudi nekaj velikega da…

Seveda je oljenka ves ta čas čakala nedotaknjena…

Maj…

Stanovanje v Sitii je bil za nas že spomin, spet smo bili v našem starem, dobrem Jankecu. Na Kouremenosu.

Sifis se je oglasil pri nas proti koncu meseca. "No," je rekel. "Zdaj pa zares nadaljujem z oljenko!"

"Le kaj bo zdaj preprečilo njeno izdelavo?" smo se spraševali.

Ni nam bilo treba dolgo čakati na odgovor…

Junij…

Dogodki na Kouremenosu so nas pripeljali do odločitve, da se umaknemo iz ograjenega oljčnika, odidemo proti Maliji ter zaslužimo za povratek v Slovenijo. Vendar pa…, oljenka še vedno ni bila gotova. Že takoj v začetku meseca je prišel na obisk Sifis in nam ves zbegan povedal, da mu je pri izdelavi odpovedalo orodje za graviranje. V karieri se mu to še ni zgodilo. No, vsaka stvar ima seveda svojo življenjsko dobo, ampak…, zakaj se mu je to zgodilo ravno pri naši svetilki??? Zgodba okrog nje se je vse bolj zapletala.

Kljub temu smo šli na Petsofas in na mestu nekdanjega minojskega svetišča naredili Dosimin znak ter se zaobljubili, da se nekoč vrnemo in na njem posvetimo tudi oljenko. Sifis pa je obljubil, da jo pošlje za nami po avtobusu, kjerkoli na Kreti pač bomo.

S Kouremenosa smo tako odšli praznih rok…

Julij…

Bili smo v Geraniju, našem zadnjem postanku pred Falassarno, še brez dogovorjenega poletnega dela, ko je zazvonil telefon. "Sifis je! Pravi, da je oljenka gotova in naj povemo, kje smo…" so se Ani že po uvodnih besedah usta razlezla v širok nasmeh. Kaj narediti? Počakati? Iti nazaj v Hanio, oddaljeno sicer le petnajst kilometrov, vendar pa je za Jankeca v tem času to skoraj nemogoč cestni podvig. Hania je polna enosmernih ulic in sedaj že polna turistov, naš Jankec pa ne mara take gužve in bi samo bentil in sopihal v tem čebelnjaku, na koncu se nam lahko zgodi celo to, da nam avtobus uide in oljenka bi bila za vedno izgubljena. Sklenili smo torej, da najprej najdemo prostor, kjer bomo preživeli poletje ter se nato dogovorimo, kako pričakati to, zdaj že resnično mistično, svetilko.

Naša končna poletna baza je bila Falassarna, kjer smo zaslužili za povratek v Slovenijo. Ana si je delo našla že kmalu po prihodu in takoj smo Sifisu sporočili, kje smo ter mu dali ime in naslov Anine taverne. Poslal naj bi jo po pošti. No, sedaj pa končno bo, juhu!

Smo mislili prvi teden…

Avgust…

Mesec se je začel v znamenju čakanja na svetilko. Minilo sta že dva tedna od dogovora s Sifisom. Evforijo je zamenjalo vznemirjenje. Vse skupaj se nam je zdelo že kar malo čudno. Celo za Grke, hm. Kaj pa, če je prišlo kaj vmes? In je Sifis še ni poslal? Najprej nismo želeli biti nadležni, a vendar… Končno smo ga le poklicali in ga povprašali, kako je s tem. "Ja, saj sem jo poslal takoj naslednji dan, ko smo govorili!" "Kaj?!" nismo mogli verjeti in v nas se je prikradlo spoznanje, da jo je verjetno na poti nekdo "prestregel" in jo obdržal. Oh, po vseh teh mesecih negotovosti in čakanja je sedaj tako končala?! Tudi Sifis je bil ob tej novici ves zaprepaden. V nas se je naselilo veliko razočaranje. Sebastjana je vse skupaj še najbolj prizadelo, saj se ga je ta oljenka resnično globoko dotaknila. Spomnil se je, kako jo je januarja prvič ugledal in si jo zaželel. Spomnil se je tudi, kako se je o njej pogovarjal s Sifisom in Marchelosom in jima rekel: "Ta oljenka bo naša vez na daljavo, ne glede na to, kje bomo. Vedno, ko jo bom prižgal, se bomo mi trije povezali…" Zato je zdaj samo razočarano zrl v daljavo in razmišljal o izgubljenem "ognju naših prednikov"…

Ana je sicer takoj naslednji dan sprožila akcijo. V taverni so ji zagotovili, da niso dobili ničesar z njenim imenom na njihov naslov (le šefa ni vprašala, ker je bil ravno odsoten), svojo sodelavko je prosila, če gre lahko preverit na izpostavo poštne službe v Platanosu ali imajo morda kakšen paket, s katerim ne vedo, kam z njim. Morda pa se je Sifis kaj zmotil pri naslovu…, vendar je bilo tudi to neuspešno. Na pošti ni bilo nič.

In oljenka je postala naša izgubljena Iluzija…

September…

Naše delo se je počasi bližalo koncu. Do odhoda v Slovenijo so ostali še slabi trije tedni. S Sebastjanom sva čakala Ano. Vsak čas bi morala priti. Res jo zagledam v trenutku, ko s ceste zavije proti našemu parkirišču. Na njenih ustih opazim skrivnosten nasmeh. Vstopi v Jankeca in z roko seže v torbico. "Vesta, kaj imam??" "Ja," je rekel Sebastjan. "Oljenko." "Kako veš?" ga Ana vsa osupla vpraša. "Ne znam ti razložiti, a pred nekaj trenutki, ko sem še ležal, sem zagledal prav ta prizor…"

"Ti si res neverjeten! In prav imaš!" se Ana posmeje in iz torbice potegne veliko rjavo ovojnico, jo odpre in na mizo položi čudovito Sifisovo mojstrovino. "Ooo, kako je lepa! Poleg risbe Dosime je dodal še napis! Ampak, čakaj, Ana, kako si sploh prišla do nje? Povej no hitro!"

"V kantini na plaži nam je zmanjkalo lubenice, zato sem stekla v taverno zgoraj. Zagledal me je šef in in ustavil: "Ana, povedali so mi, da iščeš neko pošto. Jaz imam nekaj na tvoje ime." Srce mi je kar prenehalo biti. "Res?!" "Ja, nekaj je prišlo že dva tedna nazaj. Odprl sem, se čudil, za koga je ta pepelnik, postavil na polico in na vse skupaj pozabil, spomnil sem se šele danes, ko sem slišal, da ti nekaj čakaš." "O, super, super! Kar nisem mogla dočakati minute, da oddrvim domov in vama povem! On pa je mislil, da je pepelnik!!!" je kipelo iz Ane. Kako smo je bili veseli! Pa je le prišla!

"Kdaj pa bi jo prižgali? Takoj zdaj? Ne, ne še!" smo sklenili in jo postavili na poličko, kjer je čakala na pravi trenutek, da v njej zagori prvi plamenček.

Dva tedna pred našim odhodom nas pokliče prijatelj Aleksander iz Slovenije. Pred letom dni smo ga spoznali prav na Kreti, v Lissosu, v Asklepijevem svetišču. Ponovno je prihajal za teden dni na Kreto in nameraval nas je obiskati. Tako, našli smo pravi trenutek za prvi plamenček v naši oljenki.

Svetel ogenj je obarval naše obraze okrog mize, kjer je stala, Sebastjan je ravno Aleksandru pripovedoval njeno neverjetno osemmesečno zgodbo, ko je njegove besede nenadoma prekinilo zvonjenje telefona. "Marchelos je!" je Ana razburjeno zaklicala. Sebastjan se je oglasil. Takoj po pozdravnih besedah mu reče: "Marchelos, veš kaj se prav zdaj dogaja tu pri nas? Prvič smo prižgali oljenko! Kaj sem ti obljubil? Da bomo z njo vedno povezani! Vedno, ko jo bomo prižgali, se povežemo!" Najprej osupel molk na drugi strani, nato pa hripav odgovor: "Nisem sam. Veš, kdo je z mano in bi te rad pozdravil?" "Kdo?" "Sifis!" "To sem vama obljubil! Prvič smo jo prižgali in ti si me po dolgem času prav zdaj poklical! Zdaj veš, kako bomo mi trije vedno povezani!" "Ja, sedaj vem." Še par besed s Sifisom in prekineta zvezo.

Tišino zmoti nov pisk na telefonu. Sebastjan nam pove: "Pred parimi minutami je bil v bližini Sitie… potres."

Oljenka je prišla k nam z mogočnimi pozdravi vzhodne Krete…

Slovenija - oktober 2015

V Sloveniji smo plamenček v oljenki prvič prižgali skupaj s prijateljico Romino. V vdolbinico smo natočili kretsko olivno olje in dodali še par kapljic šentjanževega olja, ki ga je Sebastjan naredil iz kretske šentjanževke, najdene na območju ene največjih minojskih palač v Maliji ter se zahvalili za varen povratek v Slovenijo.

Vsi trije smo s solzami v očeh doživeli nov čudež prelepe svetilke: Napis Dosima je delno prekrilo olje in ostal je samo še del: "DO MA".

…Ja, sedaj smo…DOMA…

Kreta - Petsofas - oktober 2016

Dosima in Petsofas združena v večnosti

...Dosima in Petsofas sta povezana za vedno…