29. januar 2017

Nazaj na Kreto


"Bo šlo še enkrat, Jankec?" smo se spraševali, ko smo odrinili na 2500 km dolgo pot proti Kreti. Sopihal je, se kremžil, ropotal, škripal, poskakoval…, 

in... 12.06.2016, zgolj teden dni po odhodu iz Slovenije, je naš hrabri Jankec zapeljal s trajekta in "poljubil" kretska tla. "Hvala ti, junak naš dragi, zapisal si se med nesmrtne…"


Tudi to poletje smo se namenili nekaj zaslužiti, da bi bila zima malo lažja, konkretnih načrtov za naprej pa še nismo imeli. Vse dokler ni Sebastjan zagledal Navadne konopljike. Utrnila se je misel, ki je začela zoreti v načrt za prihodnost. A do tja je bilo še predaleč. Julij, avgust in polovico septembra so bili torej v znamenju dela, časa za kaj več kot to ni bilo. Tako je pisanje bolj kot ne stalo. Ugotavljala sem, da enostavno ne gre oboje hkrati. Ko delaš, delaš…, ko pišeš, pišeš!

Pravzaprav so bili tudi dnevi bolj kot ne podobni drug drugemu, nismo potovali, ne raziskovali, ne videli, ne čutili…. Kretske energije so se polegle (močno smo upali, da le začasno), bili smo v obdobju pridobivanja sredstev za preživetje. Takrat ni važno nič drugega kot zaslužek konec dneva. Žal. Tolažili smo se, da je to obdobje pač nujno potrebno, a k sreči dovolj kratko, da nas ne pogoltne vase. Naše misli so bile še vedno iskrive in žive in komaj smo čakali, da spet razpremo krila…

Naša poletna baza

A, če ne bi bili ravno tam in ravno takrat, bi zamudili nekaj lepih trenutkov, ki jih je vredno imeti v spominskem predalčku. Spoznali smo mnogo domačinov, ki so pozne popoldneve radi posedeli pri nas. Če Ane ni bilo zraven, sva se morala kar namučiti z najino grščino. Niti eden od njih namreč ne zna angleško. Tako sva se, hočeš nočeš, morala spoprijeti s tem in iz ust so nama prihajale prav neverjetne besede: kdaj obrnjene, kdaj nasprotne, kdaj popolnoma napačne, kdaj pa…, sva celo zadela! To poletje sva torej precej izpopolnila svoje znanje tega lepega, melodičnega jezika. Da pa pridam zraven še obilico smeha, ki sva ga izzvala pri Krečanih, ko sva ga biksala, lahko rečem, da smo se imeli prav fajn. Krečani so zelo veseli, ko lahko tudi s kakšnim tujcem spregovorijo, vendar je največkrat ovira prav jezik. Zato jih je ta najin poskus "grškega" klepeta tako zelo zabaval, da so prihajali vsak dan na to veselo porcijo poslovenjene grščine. Moram pa takoj povedati, da so naju za ta trud tudi vedno nagradili. Z vrečo paradižnika, kumar, okre, lubenice, bučk, malancan, steklenico olivnega olja… Naši gosti so bili namreč tudi lastniki bližnjih rastlinjakov, ki so prav ob našem prihodu počasi zaključevali sezono. Toliko darov! Krečani so resnično zelo darežljivi ljudje. No, nekaj pa je gotovo pripomoglo k temu tudi to, da nas niso videli kot turiste, saj so vedeli, da tam delamo. Za turiste imajo drugačen obraz. Trgovski pač…

Darežljivi domačin Janis je prinesel kumare

Eden izmed najlepših spominov lanskega poletja je bil trenutek, ko sem skozi okno uzrla neznanega moža, ki je prihajal k Jankecu in pozdravil: "Živijo!" Kako? Sem prav slišala? Kar nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem se prebila skozi vso to grško-angleško zmešnjavo v svoji glavi, ki sem jo uporabljala že več kot en mesec, da se mi je le posvetilo: "Ooo, ravnokar sem slišala pozdrav v svojem materinem jeziku!" Razburjeno sem vzkliknila: "Sebastjan, Slovenec je pred vrati!" Kar odneslo naju je ven. Kako sva bila vesela! Na Kreto zaide bolj malo slovenskih turistov (mislim avtodomarjev), tako da imamo priložnost govoriti v svojem jeziku le s prijateljicama Slovenkama, ki na Kreti živita. Zlatka je na Kreti petindvajset let, živi nedaleč stran od Falassarne, v bližini Kissamossa in nas je to poletje kar nekajkrat obiskala, Helena pa živi in dela v bližini Agio Nikolaosa.

Že takoj po uvodnih par besedah se nama je zdelo, da se z Vojcem in Berni že od nekdaj poznamo. Takoj smo se ujeli, ugotavljali, da imamo veliko skupnega, hkrati pa vsak čisto svojo, edinstveno zgodbo. Vojc in Berni sta nama pripovedovala o svojih avtodomarskih potovanjih. Prepotovala sta cel Bližnji Vzhod in še več. Odprtih ust sva ju poslušala, ko sta nama govorila o svojih izkušnjah s Kurdi, pa Turki, bila sta v Siriji…
Sirija je bila pred leti naša "obljubljena dežela", a se je ravno v času, ko smo prvič odrinili iz Slovenije, začelo tam kuhati in kmalu zatem je bila v vojni. Čeprav so bile takrat v Siriji, če primerjam z današnjim časom, zgolj iskre. Danes je tam neizmerno huda in srhljiva situacija, ki je na milijone ljudi pahnila v obup in jih prisilila v begunstvo. Res grozljiva zgodba včasih tako cvetoče in, tako zgodovinsko kot duhovno, bogate dežele. Velikokrat smo se spraševali, kaj bi bilo, če bi se za pot odločili le leto dni prej…
A, usoda je k nam poslala Vojca in Berni. Zakaj? Da nam Sirijo vsaj skozi njune besede približata… Da oživita naše "izgubljene sanje". Kakšne zgodbe nam plete življenje!

"Naša" Berni in Vojc

Popoldne je kar prehitro minilo. Obisku se je pridružil še Manolis, ki je Sebastjanu zabičal, da mora Vojca in Berni peljati na "trgatev" paradižnika v enega izmed njegovih rastlinjakov. Pozneje mi je Sebastjan povedal, da mu je med obiranjem Manolis rekel: "Veš, Sebastjan, tvoja prijatelja sta zelo prijetna. Čutim, da je Vojc zelo dobra oseba."
Te besede so prišle iz njegovih ust povsem spontano in nepričakovano in so nama odzvanjale v mislih še ves naslednji dan, ko sta naša slovenska prijatelja že nadaljevala svojo nameravano pot okrog Krete, podobno kot mi pred dvema letoma. Res zelo srčni, topli in prijetni osebi. Upamo, da se naše poti še kdaj prekrižajo.

Krečan Manolis v slovenskem "objemu"

Slovenska "trgatev" v grškem rastlinjaku

Hm, na začetku sem jamrala, da se v Falassarni ni prav veliko dogajalo. Ko pa sedaj gledam nazaj, se je zgodilo več kot sem si mislila. In, ne želim, da bi katero izmed oseb, ki so močno zaznamovale naše tamkajšnje bivanje, izpustila in ji ne namenila vsaj nekaj besed.
Vse do sedaj se pravzaprav sploh nisem zavedala, kako pomembna je bila na naši poti prav Falassarna. Lani nam je omogočila povratek v Slovenijo, letos nam je, poleg zaslužka za zimo, v življenje pripeljala nekaj čudovitih ljudi, ki so v nas pustili močno sled svojega bivanja.

Nekje na začetku sem napisala: "Ko delaš, delaš…, ko pišeš, pišeš!"

Zdaj si želim… pisati!


1 komentar:

  1. Hvala Irena! Tvoje pisanje me prav "potegne" k vam...

    OdgovoriIzbriši