Služenje našim željam

Prvi del naloge: "Zaslužiti za kamnito oljenko" je opravljen. Sprva je bilo dogovorjeno, da greva v oljke oba. Ker pa so se Marchelosu dnevni načrti malo porušili - kar se nam tako rado zgodi, kadar preveč "planiramo" - smo se pač na hitro reorganizirali. Z Marchelosom gre samo Sebastjan, ker danes kuham jaz, saj Ana še dela.

In že ju ni bilo več.

Ani se delo v kavarni počasi izteka, saj se Diana vrača. Zato ima danes razgovor v majhni, tradicionalni taverni, od našega novega doma oddaljeni slabih dvesto metrov. Zanjo ji je povedal…, Marchelos, kakopak. Pozna lastnika in mu je Ano že omenil. Drživa pesti, saj bo Ana s tem prišla v neposreden stik s tradicionalno kretsko kuhinjo, ki jo ima tako rada in bi se rada o njej naučila… vse! Zaveda se sicer, da jo čakajo leta "študija", a, kjer sta veselje in ljubezen, se vse da. Zato je z živahnim korakom stopila svoji novi življenjski izkušnji naproti.

Najprej se je vrnila Ana. Razgovor uspel. Začne po petnajstem februarju oz. ko konča v kavarni (vmes si bo privoščila le par dni počitka, da se malo naspi). Jutranje vstajanje ji je vedno delalo težave. Ne poznam človeka, ki bi zjutraj toliko "mlatil" okrog sebe, ko ga poskušaš zbuditi, ker je ura že odpela svoje odmerjene minute. Sicer je kavarno vzela zelo resno in s polno odgovornostjo (najeto stanovanje te vsak konec meseca "pošlje" na banko, kjer moraš pustiti nekaj papirnatih listkov iz tvoje denarnice), a tu pa tam ji je le ušlo. Takrat sem vedno stala meter stran od postelje in jo samo klicala. Stopiti preblizu bi bilo lahko "smrtno nevarno", haha. A, k sreči, je bilo takih juter malo.

Je pa zato Ana ta mesec veliko razmišljala o vsem skupaj. O delu, odnosu do dela, odnosu delavec-delodajalec, odgovornosti, zanesljivosti, služenju, … svobodi. Kaj vse je potrebno storiti, ko stopiš v obdobje odraslosti in postajaš samostojen, ko sam odločaš in določaš svojo smer in s tem prevzemaš nase odgovornost za svoja dejanja. In počasi začneš spoznavati, kaj, koliko in kdaj je potrebno kaj žrtvovati, kdaj skleniti kompromis, kdaj popustiti in kdaj se postaviti zase. Šola življenja odnosov se je začela. Vedno pa gre za to, kaj, koliko in kdaj si nekaj želimo. In kako velike so naše želje, koliko jih je, kakšne so… "Trnki" so zelo prefinjeno nastavljeni prav v vsakem kotičku našega bivanja. Potrebno se je samo ozreti naokrog. Povsod se nekaj "ponuja". In je bilo narejeno prav za nas… vsaj tako pravijo. Ni potrebno daleč. Ogromni potrošniški "templji", ki obljubljajo "srečo", če le stopiš vanje, plakati, svetlobni napisi, mediji vseh vrst, med katerimi je daleč najbolj hipnotična televizija, ki nas dan za dnem uspešno "usmerja" k naši želji (ki včeraj pravzaprav sploh še ni bila naša želja),  ko končno, kljub trdnemu značaju, podležemo… V nas nekaj zavpije: "To moram imeti! To nujno rabim!"

Tako…, hipnoza je uspela! Kolesje se zavrti. "A, kako priti do tega?" Tu bi bil še čas, da se ustavimo. Če bi si vzeli le sekundo časa, da se vprašamo: "Pa to res nujno rabim?" In morda še: "Pa imam dovolj v denarnici za to?" A običajno je za ti dve vprašanji (vsaj za drugo) že prepozno, kajti za tvojim hrbtom že "čaka"… banka, s svojimi krasnimi, vrhunskimi, neponovljivo ugodnimi… krediti. Ki te "nagovarjajo" k temu, da lahko uresničiš željo, četudi zanjo nimaš denarja. "Ni problema! Boš že vrnil, enkrat "daleč" v prihodnosti! Ta trenutek smo tu samo zato, da "poskrbimo" zate! Mi ti bomo "pomagali!" Ja, res je ob vsem tem težko ohraniti trezno glavo.

Poleg tega je današnji svet… svet "primerjanja". Ljudje se med seboj opazujemo in takoj vidimo sosedove "izboljšave", ki nam kaj hitro podrejo naše predstave o zdravi meri želja.

Ana je torej stopila v svet "odraslega" uresničevanja svojih želja in hkrati izogibanja "trnkom". V njem ji želiva veliko uspeha, še posebno pri slednjem.  Vsak tak izogib je namreč nagrajen… z večjo svobodo…, (pre)velika želja pa lahko prinese… močnejši okov…

Vendar pa mora Ana (kot tudi Eva) najprej skozi SVOJE obdobje, SVOJE izkušnje in SVOJA spoznanja. Midva pa lahko obema želiva le obilo veselja ob NJUNIH življenjskih izzivih. Čez vse te preizkušnje bosta morali namreč sami (pa čeprav bi si midva še tako želela kdaj vmešati, jima morava pustiti samostojno izbiro njune življenjske poti).

Ko si otrok, te starši ne razumejo…, ko si starš…, te otroci ne razumejo. Zato mora vsak najti svojo pravo, srčno pot, sam.

Sebastjan se je z Marchelosom vrnil pozno popoldne. Takoj ko sta stopila skozi vrata, je razburjeno začel: "Sem vedel, da bo ta oljenka nekaj posebnega! Že ima zgodbo!"

"Res? Kaj se je zgodilo?" so naju bila sama ušesa.

"Prideva midva v oljčnik. Lepo pripraviva mreže, prineseva obiralnik, agregat, Marchelos določi prvo oljko, prime v roko obiralnik, vključi agregat, ki lepo zagode, nato še obiralnik, stisne gumb in… nič! Poskusi še enkrat… nič! Agregat ne proizvaja elektrike! Ne dela! Marchelos mi med vnovičnim poskusom razlaga, kako je še zjutraj lepo delal, ko ga je preizkusil. Ni in ni mu šlo v račun, kaj je narobe. Sam sem pa dobil en čuden občutek, da je posredi nekaj drugega. Po več kot polurnem ukvarjanju s problemom, je Marchelos obupal in ni nama preostalo drugega, kot da sva se brez začetega dela odpravila k mehaniku. Prideva tja, mehanik požene agregat in…, ne bosta verjeli, lučka se pri njem prižge in naprava je brez vsakršnega njegovega posega pripravljena za delo! Marchelosu se je vse skupaj zdelo presneto čudno, sam pa sem pomislil na to, da je to očitno povezano z oljenko…, kot bi nekaj nasprotovalo in oviralo njeno izdelavo! Prideva nazaj v oljčnik in ponoviva vajo. In…, obiralnik ponovno ni delal! Sedaj sem dobil pa prav močen občutek, da je vse to zaradi oljenke. To ni moglo biti naključje! Sploh pa, vidve vesta, da ne verjamem v naključja. Prepričan sem bil, da nekaj zavira njeno izdelavo!"

"Hm, kot opisuješ, je bila zadeva res več kot čudna!" sem pripomnila.

"Res! Marchelosu je bilo pred mehanikom najprej kar malo nerodno, a pozneje, ko se je stvar ponovila, je tudi sam začel verjeti, da je nekaj drugega "posredi". Veš, Krečani so kar vraževerni in Marchelos se je spraševal, če je morda zjutraj spregledal kakšno "čudno" znamenje, ki bi nakazovalo na težave, ki sva jih imela v oljčniku. Povedal mi je, da oni verjamejo v "slabo oko", to je, ko te kdo "uroči" oz. pošlje nadte slabo misel, ti želi slabo. Še sam nisem bil tako vnet pri iskanju "višjega" krivca za današnje tegobe, pa čeprav je tudi mene vse skupaj že pošteno begalo. Agregat je dvakrat v istem dnevu odpovedal, dvakrat pa normalno delal. Vmes ni bil opravljen nikakršen poseg. Pa povejta, če to ni res vsaj čudno, če ne že "nenormalno"!" je Sebastjan še enkrat podoživljal njuno nenavadno zgodbo z delujoče-nedelujočim agregatom.

"Ja, res ima ta oljenka že svojo zgodbo. Pa se njena izdelava sploh še ni začela!" sem tudi sama začela verjeti v posebno moč luči naših prednikov.

"No," je nadaljeval Sebastjan, "v tistem pa ob oljčniku ustavi avto. Bil je Marchelosov sosed, ki je prišel nekaj počistit na njivo. Marchelos mu je, še vedno malo zmeden, razložil problem in…, sosed je imel s seboj... svoj agregat (naključje?!), tako da nama ga je lahko posodil in sva končno začela z delom. Seveda zaradi vseh teh kolobocij nisva uspela vsega končati danes. Zato bova šla jutri oba skupaj z njim, da dokončamo. Mislim, da so za obrati samo še štiri oljke. To bo naredil Marchelos, midva bova pa olive na vseh mrežah očistila listja in vejic ter z njimi napolnila žaklje, saj danes nisva uspela. V dveh, treh urah bomo gotovi.

Zanimivo, z Marchelosom sva najprej mislila, da bova uspela vse obrati danes, nato sva bila že skoraj prepričana, da danes sploh ne bova nič obrala, nazadnje pa sva toliko, da bo potreben ravno še en dan. Tako kot sva se midva "zaobljubila". Na to sem pomislil, ko sva se vračala domov. Dogovorili smo se, da greva v oljke oba. Torej moraš biti tudi ti zraven! Da bo v oljenki prisotna tudi tvoja energija!"

"Ja, res sva ji delo v oljkah obljubila oba. In, zelo se veselim jutrišnjega dne!" sem z velikim navdušenjem pričakovala naslednji dan in svoj vstop v "oljčno" zgodbo.

Naslednji dan naju je Marchelos prišel iskat malo pred deseto uro. Dan je bil sončen in prijetno topel, mi razigrani, agregat spet ni delal, mi v smeh. S Sebastjanom sva čistila oljke, Marchelos pa… k mehaniku. Vrnil se je ob enih popoldne in končno začel. Dve, tri urice, ki jih je Sebastjan napovedal včeraj, so se podvojile, nam nič mar.  Delo smo zaključili ob petih. Kretsko južno sončece nam je pordečilo lica, nič zato. Imeli smo čudovit dan.

In, prvi del obljube oljenki je izpolnjen. Sedaj čaka Sebastjana še… kamnolom.

Kaj pravzaprav počnemo vse življenje? Nič drugega kot… lovimo naše želje. A želja je »želja« samo, dokler je ne ujamemo. Ko željo ujamemo, izgine.

… In ustvariti moramo novo.