Bi rad znal moliti? ... Pojdi na morje!

V kaminu je že zakuril, bilo je prijetno toplo, njegovo stanovanje pa je, tako kot ta konec Krete, pravi mali čudež. Ne veš, kam bi pogledal. Množica "kamnitih" umetnin vsepovsod, v kamen izklesani boginji Atena in Demetra…, živa skala, o kateri mi je že Sebastjan govoril, ki predstavlja regal za fosile školjk, kamen z ujetimi školjkami, podobno kot pri Marchelosovih starših na kaminu…, del kamina sestavlja tudi prelep svetleč, črn vulkanski kamen, en del stene dnevne sobe je podprt z ogromnim črnim mineralom "piritom", po stenah visijo sablje, kamnite slike, mogoči in nemogoči predmeti.

Atena v svoji bojni opravi

Nisem še videla česa takega! Samo ozirala sem se naokrog in vsak moj pogled je bil nagrajen s čim neverjetnim. Sifis je res velik umetnik.

A najbolj sem bila vzhičena nad oljenko, prav tisto, ki je "ujela" Sebastjana. Prižgal jo je in njena drobna, nežna luč nam je svetila ves čas našega druženja.

Umetniki so že pregovorno zelo neobičajni ljudje, njihovo dojemanje presega ta naš trden, materialen svet. Vidijo in občutijo več. Tudi tisto, česar nikakor ne morejo spraviti v besede. Zato jim je zelo težko slediti. A Sifis se je ves čas trudil, da nam ne bi "ušel" predaleč naprej. Zanimive teme so kar preskakovale ena drugo, ura je minila kot bi mignil…, pa še ena, bližali smo se že tretji, pa si še kar nismo vsega povedali… A, Ani smo obljubili večerjo, ko pride iz kavarne, zato je bilo res treba na pot.

Le stežka smo vstali, iskala sem torbico, Sebastjan in Sifis sta bila še vedno v pogovoru, ko Sebastjan omeni astrologijo in povezavo med njo in grškimi bogovi. Med naštevanjem izpostavi Pozejdona, boga morja. V tistem Sifis najprej pogleda njega, nato še mene in reče:

"O, to pa moram povedati, da sam še kako verjamem v Pozejdona. Res moram povedati."

In me je nekaj kar samo zopet posedlo na stol, vedela sem, da bo to, kar ima Sifis povedati, nekaj velikega in moram slišati.

"Zgodilo se je pred par leti. Z bratom sva lovila ribe na otokih Dionisades, 9 milj oddaljenih od Sitie. Bila sva tako zavzeta z ribolovom, da nisva preveč spremljala vremena. Ko kar naenkrat prične močno pihati z juga. Hitela sva pospravljati opremo in odrinila proti Sitii. Veter je bil vse močnejši, pozneje sem izvedel, da je pihal s silo 10 "beaufortov" (po domače "buforov"…to je več kot 100 km/h!) ). Takoj nama je postalo jasno, da sva predolgo čakala. Imela sva majhno barko, ki jo je bilo težko krmariti, povsem neprimerno za takšno morsko situacijo. Morje na Kreti je divje. Pozimi so najhujši valovi z juga, čeprav tudi severni lahko presenetijo s svojo močjo.

Pozejdonov bes

No, naj nadaljujem. Z bratom sva se vračala v port. Iz minute v minuto so se valovi večali, ne vem, če si lahko sploh predstavljata, tudi sam bi si težko, če tega ne bi sam doživel. Ko sem pogledal levo, sem videl samo en ogromen zid, ki se je dvigoval in dvigoval, pa spustil. Pa spet dvignil, bil je še višji kot prejšnji, pa spet dol. Pa znova, novi in novi valovi, vse višji in višji, temu ni bilo konca. Brat je sedel spredaj, sam sem zadaj krmaril. Samo gledala sva to vodno steno, ki se je dvigovala in spuščala, v svojem divjem plesu pa obilno zalivala najino lupinico. Skočila sva pokonci, saj nama je grozilo, da naju potopi in z muko s kanto metala ven na desetine litrov vode, ki so se zlivale v čoln. Vsakič sva dobila vsaj sedemdeset, osemdeset litrov, ki jih je bilo potrebno zmetati nazaj ven v slabi minuti. Bilo je noro početje, a hkrati edino, ki nama je prišlo na pamet. Delala sva brez prestanka. In brez besed..."

Poslušala sva ga z odprtimi usti, čas se je ustavil, v prostoru je odmevala samo njegova srhljiva zgodba. "Videla" sva besneče morje in ogromne rohneče valove, ki so jima zalivali barko, njuno "sizifovo" delo in njuno nemoč v divjem, tulečem vetru.

… in zagledala sva najino popolno nevednost glede "kretskega" morja.

Sifis

Sifis je nadaljeval: "Postajal sem vse bolj in bolj utrujen, roke so me od izmetavanja vode tako bolele, da sem mislil, da mi bodo odpadle, delal sem že popolnoma avtomatsko. Hkrati pa sem vedel, da sva še vedno predaleč in nama ne bo uspelo zdržati do konca. Morda še val ali dva, potem pa… Z bratom sva se samo spogledala, vedela sva, kaj razmišljava. Vedela sva, da je smrt blizu. Pogledal sem proti "zidu"  ob sebi in v zadnjem obupu "zaprosil" mogočnega Pozejdona za pomoč. Naj nama nakloni milost in naju spravi do porta ali pa naj že konča najino muko..., vse skupaj ni imelo več nobenega smisla.

Ko se nenadoma pred nama "odpre" ozka "cesta", pravzaprav ozek predor, širok le kot najina barka, s popolnoma mirnim morjem, po kateri sva lahko plula proti Sitii. Huh, še vedno dobim kurjo kožo, ko se spomnim na to. Nikoli pozneje si tega nisem uspel razložiti, a za naju je bil to: ČUDEŽ!"

Gledala sem ga in postajala iz stavka v stavek bolj vznemirjena. Tudi mene je začelo mraziti, saj sem se ob njegovem pripovedovanju ponovno spomnila pečine, tik ob vstopu v sitijski zaliv, kjer sem lanskega aprila s trajekta tako živo videla Pozejdonovo podobo. S težavo sem obvladala tresenje rok, usta so se mi popolnoma posušila.

Njegov glas je zopet napolnil prostor: "Z bratom sva plula po tem ozkem "prehodu", ob nama pa desetmetrski valovi, ki so se tik ob čolnu "izgubili" in se na drugi strani, spet tik ob čolnu, znova pojavili in nadaljevali svojo uničujočo pot. Nama pa nič! Niti kapljice vode! Samo plula sva, brez misli, brez besed, samo plula. In vplula v zaliv.

Prišla sva do pristanišča, še vedno brez misli, v enem posebnem, nerazložljivem stanju. K pomolu, kjer sva se privezovala, so se zgrnili vsi sitijski ribiči, ki hodijo lovit na morje. Seveda NIKOLI ob takem vremenu! Najin prihod jih je popolnoma vrgel s tira.

"Kako? Kje sta bila? Zunaj??? In sta v tem vremenu in vetru prišla nazaj… živa?"

"Ja," sem bil tudi sam popolnoma brez besed ob tem čudežu, ki naju je "pripeljal" domov. Z bratom o tem nisva nikoli več govorila… Povedal pa sem mami, ki se je šla v cerkev "zahvalit" in vsako leto gre tja prižgat svečko. Ja, sam ZELO verjamem v Pozejdona."

Njegove besede so se porazgubile po prostoru. Nastala je dolga tišina. Nora, srhljiva, čudežna zgodba!

Počasi sva prihajala k sebi, roke so se mi umirile in s hripavim glasom sem spregovorila: "Sploh ne veš, kako te razumem. In dobro vem, da so to tako velike in nedojemljive stvari, ki jih z našim umom ne moremo razložiti. To je nekaj, kar presega naš um. In kar ne moremo pojasniti z raznimi analizami ali empiričnimi dokazi. Sicer pa, vidva tega sploh ne potrebujeta. Vidva vesta le, da sta ostala živa po… "čudežu"..."

Iz "viharnega morja" nas je potegnil Marchelosov glas: "Gremo?! Malo smo že pozni!"

"Joj, saj res! Ura je že sedem! Ana bo doma čez dobro uro! Še večerjo je treba narediti!" sva vzkliknila in skočila pokonci. A kar nismo se mogli posloviti. Zdelo se nam je, da si imamo še toliko povedati.

Rešitev je prišla kar sama od sebe: "Kaj pa, če greš še ti z nami, Sifis? Si bomo naredili eno dobro omleto s  krompirjem, solato, palačinke…"

"Ja, pa grem res. Pridem za vami."

"Super, zdaj moramo pa res pohiteti!"

V avtu smo bili tiho. Vsak je po svoje podoživljal Sifisovo zgodbo. Prvi je spregovoril Marchelos: "Nisem želel priganjati, a s Sifisom bi šlo lahko tako do jutra. Meni, moram priznati, kdaj kar malo "uide". Enostavno, ne morem mu več slediti."

"Ja, Sifisu je res zelo težko slediti. Njegovo dojemanje presega vse nas," mu je pritrdil Sebastjan.

"Torej, vrnimo se zdaj nazaj v realnost, kakšno omleto bomo naredili?" se je Marchelos posmejal in s tem blagodejno sprostil napetost, ki jo je ta srhljiva zgodba o čudežnem preživetju vnesla v nas.

"Marchelos, hvala ti za današnji dan. Preživeli smo čudovito popoldne. Pripravil si nama krasen sprehod skozi skrajni severo-vzhodni del Krete. Hvala ti, res!"

"Vesel sem, da vama je bilo všeč. Moram vama povedati, da mi je prihod vas treh v moje življenje dal precej misliti… Spet ste me spomnili na to, da sem Krečan. Kar sem skozi vsa ta divja pretekla leta že kar nekako pozabil. Hvala vam, da ste me spet spomnili na to!"

Obnemela sva, močno ganjena nad težo izrečenega.

Res je vsem trem grška zgodovina, s svojimi "sporočili" skozi njihovo mitologijo, z minojsko skrivnostjo, veliko modrostjo njihovih filozofov, s ponosnim in uporniškim duhom, vsem tem in še čim, nekaj res velikega. In žal bi nam bilo, če bi se vse to izgubilo in pozabilo v današnjem norem, divjem, zgolj materialistično usmerjenem, prostoru in času.

Marchelos je naredil super jajčno omleto z zelenjavo, posnetim kozjim mlekom in… pečenim pomfrijem! Nenavadno, a izredno okusno. Dokončali smo domačo solato, priloga, nepogrešljiva feta z origanom, prelita z olivnim oljem…, kislo mleko kot priloga k omleti, domač kruh… Sifis je prinesel pregrešno dobro mamino domače pecivo ("kremšnite" v sladkorni vodi – to sem že enkrat omenjala kot kretsko tradicionalno sladico). Večer se je iztekel v razigranem razpoloženju, smeh je odmeval po ulici, ki se je svetila pod mestnimi lučmi in se pripravljala na spanje.

Tudi mi smo se okrog enajstih počasi odpravili vsak na svoj dom, z Ano sva ostali sami. In ker je bila ura že pozna za "ropotanje", sva z opravičilom posodo pustili za naslednji dan.

Sifisove zgodbe med večerom nismo več omenjali, a vem, da je vsem ostala v mislih in nas bo spremljala v naših spominih vse do konca… "čudeža", ki se mu reče ŽIVLJENJE…