Kaj obljublja mavrica?

Marchelos je z maminega vrta prinesel radič, rukolo in kremidi ("mlada čebula") ter… domača jajca! Super! Ana se je takoj lotila priprave mase za palačinke z mizitro in medom, sama pa sem očistila solato. To smo si (pred)pripravili za večerjo. Za kosilo smo namreč imeli "štajerske" tople murke z domačim kruhom, ki sem ga spekla zjutraj.

Danes nama je Marchelos obljubil izlet v "dom pet-tisočerih" palm…

Ana je šla v kavarno, mi trije pa v Vai. Tega dela Krete zaradi "postanka" v Sitii še nismo uspeli pogledati skozi prednjo šipo Jankeca. Zato sva se Marchelosovega predloga popoldanskega izleta zelo razveselila. Nebo je sicer grozilo z nevihto, a Marchelos nama je samozavestno zagotovil, da le-ta ne pride v Vai. Zaupala sva mu in odpeljali smo se v največji naravni palmov gozd v Evropi.

Zapustili smo Sitio in se ob morju peljali proti našemu, 25 km oddaljenemu cilju, ko v zalivu, nedaleč ob cesti, "zraste" prečudovita mavrica. En krak njenih tisočerih barv se je staknil z morjem in barve so se potopile globoko pod morsko gladino. Prvič sem videla "konec" mavričnega loka. Bil nam je tako blizu, da bi lahko zaplavali do njega.

Zaklad ali nesmrtnost?

"Marchelos, veš, če prideš na konec mavrice, te tam čaka zaklad! Tako vsaj rečemo pri nas." sva navdušeno rekla.

"Res? Ha, pri nas pa konec mavrice obljublja nesmrtnost."

"Opa! Nisva vedela, da imate tudi vi svojo mavrično obljubo!" sva bila nad njihovim dojemanjem še bolj prevzeta.

Naprej sva razpredala v slovenskem jeziku. "Kako različno lahko dojemaš življenje. Grkom je nesmrtnost tista, ki najbolj obogati posameznikovo bivanje tu, na Zemlji. Nam pa…, očitno cekini. Hm…"

V bogati grški preteklosti se je to res kar naprej izkazovalo. Samo ne umreti v anonimni povprečnosti. Umreti junaške smrti je pomenilo več kot karkoli drugega. Že Ahil se je odločil zanjo, pa čeprav je imel na izbiro: umreti mlad in si s tem zagotoviti nesmrtno slavo ali pa… živeti povprečno življenje in mirno umreti v visoki starosti, vendar čez leta nihče več ne bo vedel zanj.

Odločil se je za smrt… in s tem za… nesmrtnost!

Poznamo tudi zgodbo o Šparti in kralju Leonidu v boju proti Perzijcem (leta 480 pr.n.št.), ko se je z zgolj 300 možmi (elitna garda, Leonidas je izbral le tiste, ki so že imeli moške potomce, saj je vedel, da gredo v smrt) zoperstavil stokrat številčnejši perzijski vojski v legendarni Bitki pri Termopilah.

Na predlog perzijskega kralja Kserksa, da bi ga naredil za kralja vse Grčije, je Leonidas odgovoril: »Če bi razumel, kaj je častno v življenju, bi se izognil hrepenenju po tistem, kar pripada drugim.«

Čeprav niso imeli niti najmanjše možnosti za zmago, so s svojo hrabrostjo in žrtvijo »zbudili« ostale grške države, ki so se prav zaradi junaške smrti Leonidasa in njegovih tristo Špartancev z novim upanjem pozneje skupno uprle in naposled pregnale perzijske zavojevalce s svojega ozemlja.

Tudi Leonidas se je s svojimi 300 bojevniki junaško odločil za smrt… in s tem za… nesmrtnost!

Grška preteklost je preteklost junakov. Danes je seveda vse drugače. Sedanjost in sedanji sistem sta jih "spridila", tako kot vse nas, a v grških genih je to še vedno prisotno. Pogum in upanje v Grkih umreta zadnja. V nas, Slovencih, sta že zdavnaj. Mi pač nimamo junaških genov iz naše preteklosti. Pravzaprav niti nimamo preteklosti. Sploh pa ne takšne, na katero bi lahko bili tako ponosni kot so Grki na svojo.

In Evropa bi jim prav to sedaj rada vzela. Kot bi ne vedela, kdo so Grki. Kaj takrat, ko jih je vabila v svoje vrste, ni vedela, kakšni so? Ne, takrat so bili grški dragulji za evropske apetite preveč mikavni. Danes pa si želi, da Grk ni več Grk. In postane… kdo? Nemec, Francoz,… morda Slovenec? Severni narodi nikoli ne bomo razumeli te strasti do življenja, ki tako odlikuje in pravzaprav dela "žive" južne narode.

In, ja, tudi Grki znajo delati, ko je potrebno. Smo imeli priložnost videti to zimo. Ni imel prav vsak Grk tujih delavcev v oljčnikih. A, za razliko od nas, severnjakov… znajo tudi živeti. Pri nas pa "veliki" ves čas vcepljajo "malim" nek poseben občutek krivde, če niso "polno zaposleni" ves dan. Še več, če opazijo, da si se namenil spočiti, si takoj ozmerjan z lenuhom. "Treba je delat! Ves čas, od jutra do večera, nič počivat!" Večini Slovencev namreč "normalen" delovni čas ne zadošča več za "normalno" preživetje. Dela se vedno več, urnik 8-8-8 (delo-prosti čas-spanje) je šel v pozabo. Ne spomnim se več niti tega, kako je to izgledalo. Danes ljudje ves čas nekaj delajo. Za vse morajo imeti čas, samo zase ne, saj sistem ni tako naravnan. Ampak, zakaj smo ravno Slovenci, veliko bolj kot drugi narodi, tako pripravljeni narediti vse, kar nam rečejo? Morda zato, ker imamo "nejunaške" gene? Morda… hlapčevske?

Spomnim se treh trenutkov v preteklosti, ki so mi privabili rdečico zadrege na lice.

Prvi je bil pogovor med starimi prijatelji. Pred leti sva s Sebastjanom vprašala prijatelja iz Srbije: "Daj, povej nama, kako vi, Srbi, vidite Slovence? A povej pošteno, res!"

Nekaj časa se je sicer zaradi našega dobrega prijateljstva izmikal, a nazadnje le rekel: "Ja, no, če res pošteno povem, vam Srbi pravimo "dunajski kočijaži".

"Res?" Čeprav sva kot Slovenca ob tem začutila rahlo zadrego, sva mu morala pritrditi.

In… še vedno smo zelo dobri prijatelji.

Drugi tak trenutek se je zgodil med pogovorom z novimi prijatelji. Ko smo na naši poti prečkali Makedonijo, smo tam spoznali čudovite ljudi. Ki nas imajo radi. Slovence, namreč. Med večernim pogovorom smo obujali spomine o rajnki Jugoslaviji. Makedonci imajo Slovence v zelo lepem spominu. Kot urejene, organizirane, najbolj razvite med vsemi bivšimi jugoslovanskimi republikami. Na račun Slovencev smo slišali veliko spoštljivih besed. Nato pa je beseda nanesla na takratno služenje vojaškega roka. V navadi je bilo, da so se mladi "vojaki" iz celotne Jugoslavije med služenjem nekako "pomešali". In naš novi prijatelj Krume je povedal, da je bilo tam, kjer je bil on, kar nekaj Slovencev. "To so bili najboljši vojaki."

"Res?" smo bili najprej malo "ponosno" presenečeni. "Kako to? Ne bi si mislili."

"Ja, naredili so vse, kar se jim je reklo. In pri tem so bili vedno zelo uspešni."

"Aha," sem skrila zadrego z neumno besedo. A vedeli smo, da ima prav.

In še danes je ob prehodu Makedonije naš obvezen postanek mesto Kavadarci z našimi dobrimi, sedaj že starimi prijatelji.

Tretja zgodba, ki se je ponovno dotaknila slovenske uslužnosti, se je zgodila lansko leto na Rodosu. Na eni izmed rodoških plaž smo spoznali Švicarja Wernerja. Tudi on je z avtodomom prezimoval na toplem grškem otoku. Družili smo se nekaj dni in naše prijateljstvo je postalo dovolj odkrito, da smo lahko tudi njega vprašali, kako nas vidijo Švicarji. "O, Slovence imamo Švicarji radi."

"Res? Kako to?"

"Veliko Slovencev dela v Švici."

"Aha, torej nas vidite kot delavce."

Takoj je sprevidel, da je bil malo neroden, zato je želel popraviti izgovorjeno z besedami: "No, ja, ampak kot zelo pridne delavce."

"Na, pa smo spet tam," smo se tokratni zadregi posmejali kar mi trije sami. In zopet smo vedeli, da ima prav.

Razšli smo se kot dobri prijatelji in upamo, da se še kdaj srečamo.

Res smo bolj hlapčevski kot junaški. Morda si pa zato na robu mavrice želimo zaklad. Očitno verjamemo v to, da bi nas zaklad "prestavil" na drugo stran, med "velike". Hm, ne vem.

Potem pa se je v Grčiji nekaj zgodilo. Grki so rekli: "Ne! Ne gremo se več tega!"

In mi, Slovenci? Namesto, da bi Grke pri njihovi želji po spremembi obstoječega podpirali, jih… pljujemo, žalimo, kritiziramo… Ne razumem! Kaj to pomeni, da je nam takšno stanje povšeči?

A bolj kot tuhtam, kaj mi pri vsem skupaj ne gre v glavo, bolj se mi vsiljuje misel: "Ne privoščimo jim, ne želimo, da bi jim uspelo. Pojavila se je (nezavedna) kolektivna zavist, ker je nekdo izkazal pogum in se uprl. Storil je nekaj, česar mi nismo sposobni. In z lajanjem na Grke se sprošča naša jeza na propadajočo Slovenijo, nenasitno in nerahločutno Evropo, na ves sistem, ki smo ga sami pripeljali tako daleč in, ne nazadnje, na nas same. Jezni smo nase, ker si mi ne upamo storiti kaj več kot godrnjati in bentiti, seveda le za domačimi zidovi. Jutri pa bomo, sicer mrkega pogleda, ponovno vstopili v naše "služenje". In posledica tega, da delaš nekaj, kar si sploh ne želiš? Ta, da je psihološka slika povprečnega Slovenca zelo zaskrbljujoča. Nismo zadovoljen narod. A, čeprav se v tem prav nič dobro ne počutimo, proti temu nič ne naredimo. Grki so vsaj poskusili. Imajo junaške gene, mi pač… hlapčevske.

Toliko o "grški" in "slovenski" različici dojemanja mavrične "obljube".

Dobre tri kilometre iz Sitie se je pred nami odprl popolnoma drug svet. Takoj ko smo zapustili ravnino okrog sitijskega zaliva, se je cesta dvignila in vijugala med hribovjem. Pa se spet spustila, pa spet dvignila… Naslednjih pet, skoraj neposeljenih, kilometrov imaš občutek, da si se znašel na Marsu, saj je barva skal nenavadna, opečnato rdeča. Naslednji odsek je hribovje popolnoma druge barve, rožnato-sivo, robovi pa razkrivajo prave sklade skalnih gmot, tu pa tam prelomljenih od teže milijonov let. Strmela sem ven brez besed, le občasno se mi je utrgal vzklik navdušenja nad to veličastno mogočnostjo narave. Sebastjan je ta del poti videl že takrat, ko sta šla z Marchelosom k Sifisu, zato me je nanj še posebej opozoril. Pa sploh ne bi bilo potrebno. Teh nenavadnih skalnih čudežev enostavno ne moreš spregledati.

Peljali smo skozi Palaikastro, majhno, simpatično naselje, proti plaži, ki jo je Marchelos imenoval Shona. V bregu, visokem dobre tri metre, nama je lastnik kamnoloma in s tem seveda poznavalec kamnitih skladov, pokazal, kje so opazne sledi trenutka, ko je Minojce presenetil cunami s Santorinija (l. 1450 pr.n.št.). Še vedno je opaziti zidove in "poti" k morju. Kakšna nenadna katastrofa! Cunami je ljudi ujel pri vsakdanjem delu. Niti najmanjše možnosti niso imeli!

Spet sem pomislila, kako krhko je vse. "Danes si, jutri te ni!" je tukaj pomenilo: "Sedaj si, sedaj te več ni!"

Vstop v kraljestvo pet-tisočerih palm

Nadaljevali smo v Vai. Precej vetrovno vreme ni moglo pregnati dobre volje in navdušenja ob tem čudežu. Naravni palmov gozd. Kako je to sploh mogoče? Za razliko od Prevelisa tu ne moreš blizu, saj rastejo tako tesno druga poleg druge, da je ta "gozd" neprehoden. A Marchelos je vedel, kam naju peljati. Na vrh bližnje vzpetine, odkoder smo si to palmjo lepoto lahko ogledali z višine. Prekrasno! Bili smo popolnoma sami! Mi trije in pet tisoč palm!

Najin "vodič" nama je povedal, da med suhimi poletnimi meseci ves čas bdi nad njimi dežurno gasilsko društvo, ki pazi, se ne bi ponovila zgodba iz Prevelisa. 

Odpravili smo se proti avtu, v katerega smo sedli z željo, da bi jim še naprej uspevalo očuvati ta neprecenljivi palmov čudež.

Pa naprej. Naslednji kraj najine "ekskurzije" je bil starodavni Itanos, danes "Erimoupoli" ("Samotno mesto"). In res so ostanki mesta na popolnoma samotnem kraju, prvo najbližje naselje je Palaikastro. Marchelos nama je med sprehodom skozi ostanke preteklosti razlagal o tem in onem antičnem stebru, steni, kamnitem pokrovu z bizantinskimi vzorci, tu se je dogajala kretska zgodovina skozi vsa obdobja. Tudi tu je (podobno kot v Lentasu) novo na starem. V steni je del podrtega antičnega stebra zazidan s kamni in materiali iz bizantinskega, beneškega in turškega časa. Vse skupaj pa "stoji" na minojskih temeljih. Neverjetno!

Odpravili smo se naprej, proti skrajnemu severo-vzhodnemu delu Krete.

Med potjo nama je Marchelos povedal, da je imel strica, ki je umrl pred desetimi leti, kateri je bil njegov veliki učitelj. Tu sta preživljala dneve in dneve. Prav on ga je ogromno naučil o naravi. "Pogrešam ga," je rekel z rahlo nostalgijo v glasu.

Pokrajina kamnita in neizprosna, a prav zaradi tega tako čudovita. Apetite so imeli (in še imajo) mnogi tuji investitorji, ki bi ta delček Krete zelo radi posejali s hoteli. A k sreči jim to vse do danes še ni uspelo. So okoljevarstveniki premočni (hvalabogu!). S tem bi bili še ob ta dragulj. Na zahodni strani Krete Balos (ki je že kapitalistično popacan), na jugo-zahodni Elafonisi, na južni Prevelis, Hora Sfakion, Lentas, na vzhodu Vai…, celotno Kreto obkrožajo sami biseri. In ko se začneš prebijati v notranjost otoka, se te lepote kar ne končajo. Kreta je res velik otok… z veliko dušo.

Peljali smo se proti skrajni dostopni točki vzhodne Krete, kjer je njen najožji del in kjer se hkrati vidita Egejsko (severno) in Libijsko (južno) morje. Med njima je samo ozka cesta in ob vsakem izmed morij ozek del plaže. Nadaljevali smo še kakšen kilometer, vmes nama je Marchelos pokazal še sklade marmorja oz.kamna, ki je bilo sestavni del mesta Itanos, ko nas je ustavila zapornica. Naprej je vojaško območje, se pravi prepovedano za nas, smrtnike. Tako, prišli smo torej do konca, do najbolj vzhodne točke Krete. Čudovit izlet! Zdaj pa še nazaj.

Obrnili smo in se presenečeni zagledali v nizko visečo črnino oblakov, ki je visela nad Sitio, oddaljeno kakšnih 30 km. Izlet nas je tako prevzel, da ves čas sploh nismo opazili, kaj se dogaja za nami. A Marchelos je imel prav: To ni prišlo v Vai. V Sitii je moralo liti kot iz škafa. In vedela sem, da imam skoraj suhe cunje na balkonu. Super!

Čez par kilometrov je tudi nas začelo prati. Tudi pihalo je precej. Hm, na balkonu bo prav grdo. A glede na to, da trenutno nisem imela kaj storiti, si nisem pustila vzeti dobre volje. Tako smo se brez slabe vesti ustavili še pri Sifisu.

Že zunanji del nizke hiše me je prevzel. Vse iz kamna, kaj pa drugega, jugo-zahodno "krilo" je polkrožno, pravi stolp v utrdbi. Ob vstopu pa sem ostala brez besed.