Zadnje
dni pred odhodom smo ugotavljali, da smo zelo veseli, da nismo čez zimo najeli
večjega stanovanja. V teh petih mesecih se nam je znova nakopičilo kar nekaj
stvari, ki jih Jankec "zavrača". Marchelosu smo pustili en velik lonec, ki bi
lahko bil koča za Luja, tako je velik, pa pekač, saj Jankec nima pečice, skledo
s pokrovom za mesit kruh… Zanimivo, če se spomnim, kolikokrat je bil lonec
sploh uporabljen, bi lahko njegov nakup brez prevelikega obžalovanja izpustili.
A, december je bil čas praznikov, čas obljub, čas evforije…, in vse to nas je
prignalo do "utemeljene" odločitve, da tako velik lonec pač nujno rabimo. "Sedaj smo vendar v stanovanju, tu so takšne stvari potrebne!" Pa sploh ni bilo
tako! Bolj kot ne nam je bil ta lonec ves čas samo v napoto! Stanovanje je
majhno, zelo "ekonomično" opremljeno, kar pomeni, da ni šel v nobeno omaro!
Zato se iskreno lahko še enkrat vprašam: "Nam je bil res tako nujno potreben??" Odgovor se brez obotavljanja glasi: "Ne!" Koliko takih "nujno" potrebnih stvari
znosimo (smo v preteklosti znosili) v stanovanje! Res, hvalabogu, da smo najeli
garsonjero! Niti pomisliti ne smem, da bi bilo to dvo ali tro-sobno stanovanje!
Pa še nekaj je hvalabogu…, to, da smo finančno omejeni! S tem že v osnovi nismo
imeli velikih želja. Razen hrane, seveda. In to je Ana s pečico čudovito
ustvarjala. Kaj drugega človek še potrebuje??