Dan v oljkah

Tako, smo v stanovanju in nimamo več časa za nič. Kakor smo domnevali, nas je mesto malo posrkalo vase. Približujejo se prazniki, ki se jih je Ana tako veselila. Šli  sva po "šeleshamer" za "Evino smrekico" (to je smrekica, izrezana iz šeleshamerja, prav tako tudi okraski in vse skupaj se prilepi na steno -  takšno je Eva naredila eno Novo leto dolgo, dolgo nazaj… bila je tako prisrčna in domiselna, da sedaj nosi njeno ime).

No, šeleshamer je v omari in čaka na pravi čas.

S sosedom Marchelosom smo vzpostavili pravi "kretski" sosedski odnos. Ob eni prvih skupnih kav je povedal: "Bog in sosed…, z njima imej vedno dober odnos…" Pomen sosedskih odnosov nam je bil tu, na Kreti, omenjen že skozi prijatelja Antonija iz Paleochore. Tudi on je nekoč rekel: "Mama me je vedno učila, naj bom dober do sosedov. On je prvi poleg tebe, če se kaj zgodi. Kdo ti bo pomagal, če ne sosed?" Že takrat se nam je zdelo to tako lepo, sploh, ker sami izhajamo iz zelo neljubeznivih slovenskih sosedskih odnosov. Med poslušanjem obeh sem začutila kar malo sramu, saj vem, kako je to pri nas.

Zato si z Marchelosom res prizadevamo za ohranitev te lepe vrednote in s tem skušamo postaviti našo nacionalno parolo: "Naj še sosedu crkne krava…", na laž.

Marchelos je lastnik kamnoloma z marmorjem in, kajpada, oljčnega nasada. Med enim izmed pogovorov sva ga s Sebastjanom vprašala, kako to, da so vse oljke v sitijskem okolišu tako mlade. To sva opazila že takoj po prihodu sem in se temu čudila. Na Kreti je namreč doma najstarejša oljka na svetu, 4000 let staro bitje, ki "živi" v bližini Kissamosa. Tudi med najinimi hikingi sva srečevala mogočna oljčna drevesa, ki so nama z velikostjo pričala o svoji tisočletni starosti. Tu pa nič. Oljke sicer vsepovsod, a drevesa nizka in drobna, v krhkih najstniških letih.

Lu s prijateljem v štiri tisoč let stari senci

"Ja, res je, dobro sta videla," je potrdil Marchelos. "Tu so drevesa stara dobrih petindvajset let. Pred tem je bilo to območje posejano z vinogradi. Imeli smo dobro, slavno trto, nedoločljive starosti, izhajala je še iz minojskega časa. Vino, pridobljeno iz te trte, ki se je brez zalivanja in brez "strupljenja" tisočletja ohranila na tem področju in kljubovala vsemu "hudemu", kar je v tem dolgem obdobju njenega življenja zadelo Kreto, je imelo svetovni sloves. V njem je bila "minojska kri". Ime mu je Liatiko. A potem se je v to vmešala Evropa, še posebej Francija, ki ji je šla ta kretska "vinska slava" v nos. Francozi so v Evropi "zadolženi" za vino, ne pa Kreta! Tako se je zgodilo, da je Evropa začela s svojimi ekonomskimi interesi pritiskati na nas. In to na zelo prefinjen način. Ljudem so ponudili visoke subvencije, če so trto zmetali ven in posadili… oljke! Seveda so ljudje to zagrabili, pohlep in pogled na kupček bankovcev je naredil svoje. A kaj se je zgodilo potem? Kot vidita, kamorkoli pogledaš, vsepovsod same oljke. Nič narobe, saj smo vendar Grčija! Ali pač? Cena odkupa oljčnega olja je s tem močno padla, na koncu ljudje niso pridobili nič. Samo dobro, trdoživo trto so vrgli ven. Danes jo ima v svojem vinogradu le tu in tam še kakšen posameznik. Zmaga kapitalizma. Na kretskem področju se gojijo zgolj in samo še oljke. Na celotni Kreti naj bi bilo kar 3 milijone oljčnih dreves! Postala je "monokultura". In kaj se zgodi z monokulturami? Postanejo bolj občutljive za škodljivce, saj so s svojo obširnostjo zanje pravi raj. Gremo naprej. Kdo ima spet nekaj od tega? Petrokemija, saj morajo oljkarji vložiti kar precej truda in denarja za razne "čudežne odganjalce škodljivcev". Torej, spet ekonomski interes kapitalizma. Vama govorim še naprej?"

"Ne, ni treba, dobro sva razumela vse," sva rekla in temu je seveda takoj sledilo Sebastjanovo vprašanje: "Kaj pa ti? Tudi ti svoj nasad "pošpricaš"?"

"Ne, ker smo v družini vedno skrbeli za dobro, tradicionalno hrano. K temu sodi tudi dobro, deviško oljčno olje. Mi doma porabimo letno okrog 300 litrov oljčnega olja. Toliko ga vedno imamo na zalogi. Ko je dobra letina, si tako količino "prenesemo" v naslednje leto, za vsak slučaj. Imamo ga predvsem zase, prodam ga le tisti višek, ki ga dobra letina prinese."

"Od česa pa je odvisno, ali je letina dobra ali slaba? Slišala sva, da je ta vsako drugo leto. Lansko leto, ko smo bili na Rodosu, je bila slaba. To so nam povedali domačini. Letos sva pa videla bogato obložena drevesa, torej bo to kar držalo," sva se "pametno" spustila na oljkarsko, torej povsem Marchelosovo področje.

"Ne, ni čisto tako," naju je hitro postavil na tla, da si slučajno ne bi preveč domišljala, koliko veva o tem.

"Prva stvar je voda. Kreta je poleti s svojimi skoraj štiridesetimi stopinjami in sedmimi suhimi meseci, brez ene kapljice vode, prava izsušena goba. Zelo pomembno je, da se zemlja v zimskih mesecih namoči in napolni svoje vodne zaloge. Naslednja stvar pa je "afriški" prah, ki ga z juga prinese široko. Če pride ta afriški oblak do Krete aprila ali maja, ko oljke že cvetijo, večina cvetov popada po tleh in… takrat se ve, da bo letina slaba."

"Hvala ti, Marchelos, za to, zelo zanimivo in poučno uro oljkarstva," sva mu bila hvaležna.

V nama so se mešali občutki občudovanja in spoštovanja do moči narave, ki prej ali slej vsak naš umazan poseg vrne z… enako mero. Stvari se vedno izenačujejo. Dobro z dobrim, slabo s slabim. To imamo vsi radi na jeziku, živimo pa povsem drugače. Kako krhko je vse. V svojem divjem norenju po tem svetu se sploh ne zavedamo, kako malo je potrebno, da gre vse "k vragu". Oziroma, kako mora v naravi vse prav "špilati", da smo sploh lahko tu, kjer smo. In, da nas je lahko toliko. Seveda mi mislimo, da smo to sami "ustvarili" in "omogočili". Nekaj stvari smo si res "olajšali". Zato smo postali ošabni in vzvišeni nad vsem, kar nas obdaja. Mislimo, da smo nepremagljivi. Potem pa vidiš, da nas že droben prah, ki ga s seboj prinese široko, prav na hitro pomeče po tleh. Kdaj se bomo končno zagledali?

Ana je dobila "obljubo" za delo. V eni izmed kavarn na plaži bo mesec dni nadomeščala natakarico Diano, ki po Novem letu odhaja domov, v Bolgarijo, na počitnice. Začne drugi teden v januarju. Super! Prvi mesec najemnine smo že plačali, torej smo glede tega mirni in lahko se bomo skupaj posvetili praznikom v stanovanju. Ana bo lahko praznično uporabila pečico v praznično okrašenem stanovanju, tako kot si je želela, z Evo pa bomo praznično povezani vsaj z "Evino" smrekico.

Tudi Marchelos se veseli praznikov, ves vznemirjen je pred tremi dnevi končno dočakal prihod žene in hčere, ki živita na Nizozemskem (žena je Nizozemka) in bodo skupaj pričakali Novo leto. Vidijo se na dva, tri mesece. Tako smo se prve dni po njunem prihodu bolj malo videli, trije meseci ločitve so veliko in so se najprej seveda posvetili ponovni skupni družinski radosti.

Danes pa smo se le dogovorili, da gremo skupaj z njim v oljčni nasad. Ponudili smo mu pomoč pri obiranju oljk, saj ga čas sedaj, ob vseh ostalih obveznostih, pa še z družino bi bil rad čim več, kar malo preganja. Torej, gremo mu pomagat, seveda!

Pozdrav pred oljkarsko dogodivščino

Zjutraj ob 8h smo zaklenili vhodna vrata. Marchelos ima, kot vsi pravi oljkarski Krečani, pickup. To pa ni kombi. Spredaj lahko poleg voznika sedita samo še dva, bolj "ta suha". Z Ano sva torej sedli spredaj, Sebastjan pa se je skobacal na keson in odpeljali smo se v svojo prvo oljkarsko dogodivščino.

Sebastjan misli popolnoma resno

Začenjal se je topel, sončen dan in dobra volja je bila ves čas prisotna. Najprej mreže, nato obiranje, še sortiranje in nazadnje polnjenje žaklja. Tako nekako bi lahko na kratko opisala naše delo. Vmes pa veliko smeha zaradi naše nerodnosti in obratno, Marchelosove spretnosti, posledice dolgoletnih izkušenj, skratka, imeli smo čudovit dan. Zavedamo se pa, da je bilo to zgolj zaradi tega, ker smo pomagali prijatelju, vse skupaj nas je zabavalo in imeli smo občutek, kot bi bili pri prijatelju Igorju v Sloveniji na trgatvi grozdja. Lep spomin.

Odstranjevanje vejic in listja

A to ni običajna praksa obiranja oljk. Naš teren je bil raven in enostaven, lahko dostopen. Ni vedno tako. Oljke znajo rasti na zelo čudnih, neravnih, strmih in zelo težko dostopnih terenih. Nam se ni nikamor mudilo, nismo imeli nikakršne norme. Marchelos je za našo oljkarsko izkušnjo predvidel samo štiri oljke, saj je vedel, da več ne bomo sposobni narediti, ker nimamo dovolj kondicije.

Pravo obiranje je hudo naporno in zahtevno. Tu je to najtežavnejše fizično delo, daleč pred vsemi. Zato tega ne more početi vsak. Zato so potrebne izkušnje in dobra fizična pripravljenost. Marchelos je bil seznanjen s Sebastjanovim išijasom in je temu primerno prijateljsko poskrbel, da se je Sebastjan bolj kot ne igral z obiralno "mašinco". Midve pa sva pomagali pri postavljanju mrež in odstranjevanju vejic iz popadanih oljk. 

Naš dober "šef" Marchelos

Nič zahtevnega ni bilo pripravljenega za nas. V pravem obiranju je to res težaško prislužen evro. Delo traja cel dan, kar pomeni, 10-12 ur. Mi smo bili pa po dveh oljkah že tako "izmučeni", da smo "morali" iti na malico, ki jo je pripravila Marchelosova mama. Naše delo v oljčniku torej sploh ni bilo primerljivo s tistim, pravim. A, vseeno, sedaj vemo vsaj, kako poteka, ne glede na našo hitrost obiranja. 

Živahna Marchelosova mama, gospa Ana, jih šteje preko sedemdeset, a prisodila bi ji zgodnjih šestdeset. Izredno mladostna, tako po videzu kot delovanju, me je očarala. Tradicionalna kretska hrana, za hišo poln vrt domače zelenjave, brez strupov, drevesa pomaranč, limon, mandarin (ki se jim še vedno čudim, ko jih vidim tako prosto rasti), ki so se šibila pod težo sočnih plodov…, vse to in njihov umirjen, nemestni način življenja, so ogromno prispevali k temu, tako "zdravemu" izgledu. Obljubila mi je tudi "prozimi" (kvasec) za pripravo domačega kruha, saj v Grčiji v trgovinah prodajajo zgolj suhi kvas, ki ga mama Ana nikoli ne uporablja.

Tradicionalna oljkarska malica

V prisrčnem klepetu z Marchelosovo družino, poleg je bil tudi njegov brat Manolis in seveda, družinski glavar, oče Georgios, je ena ura zelo hitro minila. A morali smo dokončati delo. Še dve oljki. Tudi ti dve sta bili enostavni.

V oljčnem objemu

Delo je bilo hitro gotovo in imeli smo še dovolj dneva, da nama je šel Marchelos razkazat še svoj kamnolom z marmorjem, medtem ko je Ana klepetala z "učiteljico" Ano o tradicionalni kretski kuhinji. Vsi trije smo imeli novo učno uro. Ana je navdušeno požirala besede "skrivnosti" zdravega življenja, midva pa sva izvedela veliko o kamnu: plasteh, trdoti, starosti (najstarejša plast je stara več milijonov let!), poteku dela v kamnolomu od naročila do izdobave…

Delo v kamnolomu

Najbolj od vsega naju je impresionirala ena izmed plasti, polna morskih školjk, tu in tam so bile v njej "ujete" v večnost tudi ribe. Neverjetno! Spet sem pomislila na to, kako drobcen trenutek v Zemljini zgodovini je naše, človeško življenje. Nič.

Domov smo se odpravili pozno popoldne, s polno vrečo sladkih agrumov in Aninih napečenih prazničnih dobrot.

Večer smo preživeli ob kramljanju o preživetem dnevu, polni vtisov in novih spoznanj.

"Hvala, Marchelos, da si nam omogočil to izkušnjo v življenju! Za nami je čudovit dan!"

Zgodba, stara milijone let, se bo nadaljevala tudi jutri, ko nas ne bo več...