Bela Sitia

Sitio smo prvič videli s trajekta, ko smo se letošnjega aprila z Rodosa vračali v Slovenijo. Takrat smo imeli dve možnosti. Prvi trajekt je bil hiter, saj je z Rodosa odplul naravnost proti Pireasu. Drugi pa je bil "malo" počasnejši, saj je pred Atenami (Pireas) obiskal še sedem grških otokov (med njimi tudi Kreto). Prvi (novejši) je plul 13 ur, stari trajekt "Prevelis" je plul 31 ur! Cena prvega je bila za nas štiri z Jankecom 600 €, cena "Prevelisa"  je bila 300 €. 

»Posvet« seveda ni bil potreben.

…21.april 2014, ura je 3.00 zjutraj, ko Rodosu pomahamo v slovo. Poti se kljub dolžini veselimo, saj smo do sedaj (če odmislim dveurno plovbo iz Turčije na Rodos, ki je bila tudi posebna zgodba…, a o tem drugič) vedno pluli ponoči. Trajekt linije ANEK LINE izpluje iz Pireasa proti Kreti, prav tako s Krete v Pireas vsak dan ob 21h. Plovba traja cca 9 ur in 30 min. Torej samo ponoči.

Tokrat pa… vsaj 15 ur dneva, juhu! Kabine nikoli ne najamemo, ker je predraga, zato pa smo tokrat našli super prostor (s kavčem!), kjer smo popolnoma sami. Otok Chalki je ob našem prihodu še v temi, a že naslednji Karpatos se rdeči v jutranjem soncu. Kako lepi prizori! Karpatos je z juga zaradi divjih zimskih "napadov" široka ena sama skalnata pečina. Plujemo tako blizu, da bi lahko zaplavala do obale. Morje je neverjetno mirno, prava "bonaca". "Prevelis" vsej svoji stari zarjavelosti navkljub drsi skozi valove kot jadrnica. Nič nenavadnega zibanja, škripanja, ropota…, samo prekrasna plovba.  Zapuščamo Karpatos. Še otok Kasos in nato… proti Kreti! Tako se je veselimo videti z morske strani podnevi! Poleg tega vplujemo v dve kretski pristanišči! Najprej Sitia, nato še Irakleon (glavno mesto Krete nosi ime mitološkega junaka "Herakleja").

Mirna plovba in neprespana noč počasi začenjata delovati. Izmenjaje hodimo ven, na zunanji del krme, da bi nas pihljanje vetra na palubi obdržalo budne. Ta sprehajalna telovadba nam uspešno pomaga premagovati spanec vse do trenutka, ko zagledamo…

21.april 2014, ura je 13.00… SITIA, Kreta! Na palubi sta Sebastjan in Ana, sama sem na kavču in skozi okno opazujem vplutje v širok zaliv, obkrožen z nizkimi, nagubanimi hribčki. Sitia je poseljena po hribu na zahodnem delu zaliva. Blešči se v svoji nežni belini. Ljubko mestece, ne preveliko ne premajhno, mi je takoj všeč. Zaščiteno je pred severnimi vetrovi, prav tako ga hribovje na vzhodnem delu zaliva zakriva pred širokim. Za Kreto je to kar nenavadno. Običajno imaš na tem divjem otoku težave vsaj z eno smerjo vetra. Tu pa je videti vse tako neverjetno mirno. Izplujemo. Nestrpno čakam Sebastjana in Ano, da ju vprašam o njunih vtisih ob pogledu na to belo mestece. Ni in ni ju nazaj. Zapustimo zaliv in počasi krenemo proti Irakleonu. Še vedno gledam proti stenam, ki objemajo zaliv, ko se mi zazdi, da v pečini zagledam: samega Pozejdona z njegovim trizobom! Njegova podoba prekriva celotno steno. Mirno gleda na morje. Začudeno in nejeverno gledam v navpično steno, a podoba je tako živa…, in še kar je tam! Igra svetlobe, morda že malo zaspanosti, ampak…, te, tako neverjetno žive podobe, nikoli v življenju ne bom pozabila! Hm, Sitia…

Končno prideta Sebastjan in Ana. Še malo zmedena nad pravkar videnim jima raje ne rečem nič. Tudi onadva sta nad mestecem navdušena in odločila sta se (kar sama), da naslednjo zimo preživimo tu. Hm, Sitia…

30.november 2014…. V kotičkih očes vseh treh so se zableščale solzice: SITIA…

"No, Ana, pa sem te le pripeljal do "tvoje" Sitie! Nam je le uspelo!" je ganjeno rekel Sebastjan.

"Ja, ati, res nam je!" je s tresočim glasom pritrdila Ana.

Ustavili smo na peščenem parkirišču ob robu mesta, Sebastjan je ugasnil motor po prevoženih 215 kilometrih in za trenutek smo obsedeli v tišini.

Vsi trije smo se zagledali v mestece in v sebi nosili neizgovorjeno vprašanje: "Nas boš sprejela?"

Tišino je prekinil Lu s svojim prekladanjem pred vrati. "Dobro, dobro, Lu, saj te bom spustila ven." Odklenila sem in Lu je, kot običajno, najprej oprezno preveril okolico, nato pa vesel skočil na prosto.

"Kavica, nato pa kratek sprehod čez mesto, dokler je še svetlo. Kaj pravita?" naju je vprašal Sebastjan.

"Ja, praviva!" sva se posmejali.

Palme na mestni rivi

Šli smo po cesti ob morju in prišli do čudovitih, visokih palm, ki tečejo vzdolž mestne rive. Večina ulic je enosmernih in se vzpenjajo v hrib, na katerem je zrasla Sitia.

Res smo naredili samo kratek sprehod, dovolj za prvi dan, saj je utrujenost naredila svoje. A prvi vtis: mestece se nam je prikupilo.

Ana je takoj zjutraj začela z iskanjem stanovanja po grških nepremičninskih straneh. Našla je krasno stanovanje – 120 m2 za 300 €/mesec! Nismo mogli verjeti, da bi lahko bilo tako veliko stanovanje tako poceni. Res pa je, da je bil oglas že malo star.

"Moramo preveriti, kaj se skriva za tem" smo si rekli. In Ana pokliče. Lastnica potrdi, da je stanovanje še vedno prosto in naj pridemo popoldne. Seveda smo šli pogledat, zakaj še ni oddano. Lastničina mama nam ga je razkazala in vmes povedala par stvari, ki so nam hitro razjasnile situacijo. Vse pohištvo, razen kuhinje, gre ven. Stroški ogrevanja so v grobem izračunu znesli blizu 150€, elektrika in voda še nadaljnjih 100€ (večina Grkov ima na štedilnikih navadne električne plošče),  parkirišča ob hiši ni, psov ne marajo, pa še ženski je bilo videti, da stanovanja pravzaprav sploh noče oddati..., skratka, prav na hitro smo se pobrali od tam in se smejali naši nori misli, da je s stanovanjem vse v redu.

Pravkar doživeta čudna zgodba nas ni spravila ob dobro voljo, nadaljevali smo z raziskovanjem mesta, ki smo ga začeli prejšnji dan. Odkrivali smo ozke mestne uličice, obiskali pristanišče, kjer smo se pred sedmimi meseci prvič "dotaknili" Sitie, iskali dobre pekarne in trgovine, primerne za naš žep, vmes pa ves čas smejali, kakšna je bila naša prva "stanovanjska" izkušnja.

Med enim takih zvedavih opazovanj vsenaokrog je Ana nenadoma zagledala na vratih ene izmed hiš letak, ki je ponujal apartma v najem. "Glejta, tu je oglas za najem stanovanja!" "Res? Poglej, tudi številka je. Daj, pokliči!" je rekel Sebastjan.

Med brskanjem po torbici za telefonom opazi tudi na sosednji hiši podoben oglas. Pa še na eni malo naprej…

"Očitno imajo Grki navado, da oglašujejo na tak način," smo ugotavljali, medtem ko je Ana skakala od stavbe do stavbe in preverjala oglase.

"Najprej enosobna in dvosobna stanovanja, prepisala si bom številke in vse preklicala," je Ana vsa vznemirjena od veselja vneto pisala. "Poglejta, koliko je tega, nisem si mislila, da bo to tako enostavno. Super!"

In pokliče prvega. Oddano. Drugi se ne javi. Tretji oddano. "Nič, gremo v Jankeca, bom od tam nadaljevala."

In je res klicala vse. Večina oddanega. Eden je postavil pogoj: "Najmanj dve leti!" (Dve leti??? Ne vemo, kaj bo jutri, kaj šele čez dve leti!!)

Hm, pa le ne bo tako enostavno. Poleg tega se je tu začela sezona obiranja oljk, kar je tudi dodatno napolnilo stanovanja. A, najbolj je krivo to, da so oglasi že stari. "Grki, kaj pa drugega, ni se jim jih dalo odstraniti," smo se že malo manj smejali, saj so stroški klica, na katerega dobiš odgovor: "Oddano!", hudo visoki.

Ko smo končno spet dobili malo bolj obetaven odgovor.

Naslednji dan: drugi ogled. Stanovanje v centru mesta, 100m2, 200€/mesec. "Sigurno bo spet kaj čudnega," smo že vnaprej vedeli. In nismo se motili. Lokacija dobra, v centru mesta. Lastnica nam je sicer omenila, da v stanovanju ni bila že dolgo in bi ga bilo mogoče potrebno "malo urediti", a so šle te besede mimo nas. Bomo že, če bo treba, kaj sami postorili. Pozneje smo se še kako spomnili njenih besed. Verjetno je ocenila, da nismo ravno tisti, "pravi"… tuji delavci. A, bilo je prepozno, da bi se umaknila.

In vstopimo…, stanovanje… kot bi ga zadela bomba. Res ogromno, a… staro, polomljeno pohištvo, brez postelje, dva raztrgana in polomljena fotelja, cela kopalnica plesniva, brez ogrevanja, razmetano, umazano… Bili smo zgroženi. Spet nismo mogli verjeti. Kako lahko nekdo sploh pokaže, kaj šele odda nekaj takega?!  Spoznanje, da v takšna stanovanja lastniki natrpajo deset, petnajst črnih tujcev, kateri jim nato še cele dneve garajo v oljčnikih, je bilo žalostno in grenko. Če smo se pri prvem pobrali ven, smo pri tem leteli. A tokrat se nismo smejali. Groza in razočaranje nad pomanjkanjem spoštovanja do ljudi, ki pridejo sem s tako velikim upanjem po poštenem delu v "civilizirani Evropi", a so tu največkrat zgolj ponižani in osramočeni, je bilo preveliko.

Vrnili smo se v Jankeca. Vse skupaj se nam je priskutilo in samo upali smo, da je bila to res tista najhujša skrajnost, ki  se v naslednjem stanovanjskem primeru ne bo več ponovila. A za ta dan smo končali z iskanjem.

Tretji dan se je Ana odločila malo pozanimati v odprtih kavarnicah in tavernah ob morju, kako je z delom. Vrnila se je po treh poskusih. Ne potrebujejo. Na Aninem obrazu sva zasledila sled razočaranja. Delo: nič. Stanovanje: nič. Pa tako dobro je kazalo na začetku. Ko smo videli vse tiste (stare) oglase!

Rekla sva ji: "Ana, si pozabila, da smo tu šele tri dni? In ti si že obupala? Kam se ti tako mudi? Lačna nisi, streho nad glavo imaš, zvečer se uležeš v toplo posteljo…, marsikdo bi dal vse za to, kar imaš sedaj ti. Kakšna sreča za nas, da imamo Jankeca. Tako si lahko mirna, ne hitiš, vse dobro pregledaš, se pozanimaš…, saj smo rekli, da bi najeli šele okrog dvajsetega, pred božičnimi prazniki. Torej imaš še vsaj dva tedna časa. Bodi potrpežljiva v življenju. Boš videla, vse bo v redu. Če pa ne bomo dobili nič primernega, še vedno imamo… Jankeca! Ne pozabi tega! Sedaj vidiš, kako si lahko hvaležna temu našemu staremu prijatelju."

Zazvonil je telefon. Ana se je oglasila in iz stavka v stavek postajala boljše volje. Prekinila je in rekla: "Eden izmed "neodgovorjenih" je poklical nazaj. Menda je v mirnem delu Sitie na voljo  opremljena garsonjera. Če želimo, jo gremo lahko pogledat. Ne vem, zakaj, a imam dober občutek."

Tokrat sva šli z Ano sami. V štiristanovanjski hiši trenutno živi samo en najemnik, lastnikov prijatelj. On nama je tudi razkazal stanovanje. No, tokrat sva bili pa prijetno presenečeni. Že zunanjost hiše z vhodom nama je bila všeč. Po marmornatih stopnicah smo se povzpeli v drugo nadstropje. Vse čisto, okusno urejeno. Garsonjera majhna, a zračna, s povsem novim pohištvom, ogrevanje na klimo, balkon s pogledom na morje, parkirišče je blizu, Lu ni problem, in, najpomembnejše: kuhinja je opremljena in ima…pečico! Glede spanja smo se že prej dogovorili. Sebastjan je rekel: "Meni je pomembno samo to, da je parkirišče dovolj blizu, saj bom sam še naprej spal v Jankecu…, jaz ga ne mislim izdati," nama je še izzivalno pristavil. Garsonjera ima seveda samo eno posteljo, ta bi bila za Ano, sama pa bi tu prespala zgolj ob vrhuncu zime. Pomembno je to, da bi tu lahko "živeli" čez dan. Kaj torej? Z Ano sva si pokimali, poklicala je lastnika, se dogovorila, cena sprejemljiva: 250€/mesec skupaj z vsemi stroški in…

Na "sončni" strani Sitie

04.december 2014… po štirih letih smo spet vstopili v "nepremično" stanovanje (obiskov pri sorodnikih in prijateljih ne štejem). Obrnili smo nov list naše zgodbe. Vznemirljivo sicer, hkrati pa upam, da nas mesto ne pogoltne in NE POZABIMO na to, kar sem še pred kratkim napisala: »ODITI!«

Ne želim si, Sebastjan pa še manj, da bi se naša zgodba tu končala.