Prijateljstvo na preizkušnji

Drugi del poletne sezone je zaznamoval grozljiv konflikt med Lujem in njegovim novim mačjim "Prijateljem". Mednju je prišla edina, a morda prav zato tako zelo močna Lujeva strast…, žogica. Nismo predvideli prav takšne nerodne situacije, zato nam je tudi ni uspelo preprečiti. V najbolj skoncentriranem trenutku čakanja na "podajo" te okrogle, poskakujoče Lujeve ljubezni, se je v igro vmešal Filos. Ojoj, usodna napaka! Lujev pogled se je stemnil, samo skočil je in… oh, groza, tla za šepajočim Filosom so se rdečila od krvi. "Lu!!! Oh, moj bog, kaj si storil??!!" 

Stekla sem za malim, nebogljenim bitjecem, ki je zmedeno odtavalo stran, ne vedoč, kaj se je pravkar zgodilo, vedelo je samo, da mora čimprej stran! Ob pogledu nanj me je po celem telesu zmrazilo. Joj, kaj mu je storil! Od vsepovsod mu je tekla kri, glavica je bila nerazpoznavna, levo oko zaprto, smrčka nisem uspela prepoznati, srhljiva podoba je iz sekunde v sekundo postajala boleča resničnost. Kaj sploh lahko storimo?? Nekaj vendar moramo! A razen tega, da sem mucka dvignila v naročje in ga kot otroka nosila naokrog, v prvem hipu nisem zmogla nič. Poleg tega bi ga s kakršnimkoli posegom samo še dodatno prestrašila. Hodila sem po dvorišču gor in dol, Ana pa mu je hitela pripravljati posteljico. Vsi trije smo se zavedali, da je pred nami najbolj negotova noč v letu. Bo sploh preživel? S povešeno glavico in zaprtih oči je ležal v gajbici, kjer smo mu pripravili ležišče, Ana pa mu je spredaj postavila kristale moči, obredna zelišča ter kipec minojske boginje Britomartis, vse z veliko vero v močne kretske sile, ki jih je prosila za ohranitev Filosovega življenja. V postelje smo šli z vedenjem, da nihče od nas to noč ne bo spal. Naslednje jutro sva s Sebastjanom počasi odprla vrata drvarnice. Strahoma sem stopila do gajbice. "Kaj bom zagledala?" sem se spraševala. Sprva negibno telesce se je ob šumu, ki sva ga naredila ob vstopu, rahlo premaknilo. "Živi! Sebastjan, Filos je preživel to noč!" sem vsa vznemirjena zaklicala. "Oh, ne veš, kako sem vesela! Ne znam ti povedati, kako strah me je bilo, kaj bova zagledala!" Tudi Sebastjanu se je kamen odvalil od srca: "Ja, tudi jaz sem se bal, kaj bova danes našla tu! O, kako sem vesel! Najhujša noč je za nami! Očitno je Filos dovolj močan! Zdaj pa na delo! Imava kakšno primerno olje, mazilo, razkužilo…, karkoli??  A najprej moramo videti, kakšne in kako resne so poškodbe. Naj te opozorim, Irena, da je Filos morda zelo iznakažen. Glede na njegovo majhnost, močan Lujev ugriz, ogromno količino krvi, ki jo je izgubil, je prav mogoče, da je huje, kot si misliš. Bodi pripravljena! Najprej ga moramo umiti in mu rane razkužiti. A s čim?" Stekla je akcija "Reševanje Filosa". Tudi prijatelji v Sloveniji so priskočili na pomoč z nasveti, kaj in s čim bi bilo najbolje začeti.

Grozljiva podoba Filosa po ugrizu

Najprej smo mu pripravili fiziološko raztopino in Ana ga je nežno počasi umivala. Čeprav je bila Filosova podoba ob vsakem Aninem potegu vse bolj grozna, smo se hrabrili, da so to pač posledice Lujevega močnega ugriza, ki pa bodo sčasoma minile. No, vsaj upali smo, da bodo, saj je imel mali Filos oko zaradi podpludb še vedno popolnoma zaprto, tako da sploh nismo vedeli, kaj je z njim. Nenavadno nam je bilo tudi to, kako je mucek brez vsakršnega upiranja prenašal vse te posege.

Tako je prav Filos postal naš prvi resni pacient in pokazati smo morali vse doslej nabrano znanje o delovanju posameznih rožic, ki bi lahko pomagale pri zdravljenju te hude poškodbe. Vsakič, ko sem stopila v jedilnico, sem zagledala Asklepijevo podobo, obešeno na zidu in zdelo se mi je, da pozorno opazuje naše delo. Kot bi nam on sam pripravil ta test. Za pacienta nam je izbral malega mucka, katerega um ni obremenjen z nezaupanjem v naravo in njeno moč. Filos ni dvomil, ni sodil, ni spraševal, če imamo diplomo za to, kar počnemo in ni pametoval, katere tablete bi bile najboljše, saj je o njih bral na internetu…

Tako smo se lahko neobremenjeno posvetovali, kaj bi mu dali. Odločili smo se, da ga namažemo z oljem za celjenje ran, ki sva ga s Sebastjanom pripravila nekaj dni pred tem. Ana mu je rane čez dan večkrat umila s fiziološko raztopino in ga nato nežno namazala z oljem. Že naslednji dan je bila njegova glavica precej "lepša", manj zatečena, tudi oko mu je prenehalo krvaveti in ga je že lažje odprl. Po dveh dneh pa je bil mali Filos že prav normalen mucek, le še črta čez nos je pričala o hudo bolečem dogodku. Noro! Nismo mogli verjeti, kako hitro se je vse skupaj zacelilo. Tudi oko, k sreči, ni bilo poškodovano.

Filos po 24-ih urah

Filos po 48-ih urah

Filos po enem tednu: "Zdaj pa le pridi, Lu!"

Kakšna preizkušnja za vse nas! Prevevali so nas veselje, sreča in ponos, da nam je skupaj uspelo rešiti našega malega mačjega prijatelja.

Vendar pa se zgodba tu še ne konča. Filos nas je prišel še nekaj naučiti. Nima zaman takega imena kot ga ima…"Prijatelj"…

Po tednu dni, ko si je dovolj opomogel, se je brez strahu in z velikim zaupanjem približal Luju. Podrgnil se je obenj, kot bi se med njima nikoli nič ne zgodilo. Mi trije pa smo z razprtimi očmi nemo opazovali to njegovo potezo. Kaj je že pozabil, kaj mu je Lu naredil??? Tako hitro? Takšnemu dogodku bi po naših, človeških "merilih" sledilo le še dosmrtno sovraštvo! Filos pa…, nič…, pravzaprav se nam je zdelo, da je še Lu presenečen. "Vidita, temu se pa reče odpuščanje!" je zaključil Sebastjan.

Pomislila sem: "Kakšna velika zgodba se je odvila pred našimi očmi ta teden! Kako nam lahko posedovanje nečesa zamegli presojo in nas spravi v neumno, da ne rečem tragično dejanje. A kako je materialna lastnina majhna in ničvredna v primerjavi s tako velikim dejanjem kot je odpuščanje. To nam je prikazalo malo, sestradano bitje, ki je prišlo pod našo streho, da nam pokaže, kdo in kaj je v življenju zares veliko.

Zgodba malega Filosa bo sicer počasi zbledela v času, odšel bo on, odšli bomo mi, za nami se bodo pisale nove, drugačne, a življenje vsakega izmed nas je polno takih velikih trenutkov, vrednih spomina.

Morda je prav zdaj trenutek, da se spomnimo, kdaj in komu smo nazadnje odpustili kakšno stvar. Morda pa je prišel čas, da…"odpustimo".

…Mali Filos nam je pokazal, kdo je res Veliki Prijatelj!...

Prijatelja za vedno!