Slovenci v tujem svetu

Zaprla sva dvoriščna vrata in jo mahnila navkreber po cesti v vasico. Tokrat sva šla prvič to pot z namenom raziskovanja okolice. Z dobro voljo in lahkotnih korakov sva jo ubirala v hrib. "Rožice, prihajava!" Toplo majsko sonce nama je grelo telo in dušo in razigrano sva stopila na ozko makadamsko pot, ki se vije skorajda pod samim vznožjem gora in gleda na Kournas. Potko je na mestih obrobljal trubi (Satureja thymbra - vrsta šetraja), njegovi svetlo vijolični cvetovi so bili polni čebelic.


Zvok njihovega neumornega brenčanja je polnil sončni dan in nama topil srce. Kako sva to pogrešala!

Ustavila sem se ob večjem grmu, počepnila ob njem in z zaprtimi očmi prisluhnila tej brenčavi pesmici. Kakšna družba! Kot bi me nekaj napolnilo z novo, svežo energijo! Svojo moč je velikodušno dodal tudi trubi, ki me je pozdravil s svojim ostrim, jasnim in čistim vonjem, medtem ko sem nabirala njegove dišeče cvetoče vejice. Trubi je bil najina prva kournaška rožica, shranjena v kapljice vodno-glicerinskega macerata. Iz Vryssesa sva prinesla štiri, iz  Filippa šest, trubi je torej že enajsti zdravilni čudež, ujet v stekleničko. Vsaka rožica ima svoje lastnosti, vsaka nosi svoje vibracije, vsaki je dodeljena posebna in edinstvena moč, vsem pa je skupno to, da so hčere in sinovi Krete in s tem prepojeni z mogočno energijo svoje velike matere.

Trubija sva bila res vesela, saj sva že pred leti v Sloveniji stavila na izredno moč našega kraškega šetraja, katerega čaj nam je pozimi odločno in uspešno odganjal prehlad.

"Pozdravljen, trubi!"

O, samo, da sva začela! Nama je le uspelo uskladiti najino iluzijo s potrebnim delom na posestvu. Res pa je, da sva se morala najprej zamisliti nad samima seboj. In smislu o tem, kar počneva in tem, kar bi rada počela.

Tako se je en dan Sebastjan sam odpravil malo naokrog, saj je bila moja iluzija tistega dne povezana s pranjem perila. Čez pol urice je pritekel domov ves navdušen: "Našel sem jo! Irena, našel sem jo! Pusti cunje in vzemi prazne kozarce, greva!" "Čakaj malo! Koga si našel? Kam greva?" "Izpusti vse iz rok, greva, zdaj je ravno prava ura! Tako sem hitel, da ti povem! Vedel sem, da bi si želela biti zraven, ko jo pozdraviva!" "Prav, pa pojdiva," sem v mislih že iskala kozarce, pa nahrbtnik, očala, kapo, se obuvala, madonca, ta moj hitri in nestrpni Sebastjan…, upam, da nisem kaj pozabila…, in že sva se hitrih korakov spuščala po cesti proti njegovi najdenki.

Zavila sva z glavne ceste in se spustila globoko na dno doline, se spet dvignila, vijugala skupaj s prašno makadamsko potjo, ko… se moj brzeči možek le ustavi in pogleda čez ograjo v zapuščen oljčnik: "Pa sva prišla! Jo vidiš?" S pogledom sem sledila njegovemu in zagledala prelepe sončno oranžne glavice najine rožice, najinega talismana. "Oooo, Šentjanževka!" sem vzkliknila. "Ja, tudi sam sem bil tako ganjen, ko sem jo zagledal! Zato sem pohitel domov, da te pripeljem sem, saj veš, koliko časa jo že iščeva po Kreti!" Ja, tisto "pravo", nama omiljeno šentjanževko (Hypericum perforatum) sva nazadnje videla aprila leta 2013 v bližini Kissamosa. Pa še te se spomnim, je bilo le nekaj šopkov. Kasneje sva videla le druge vrste. Na Kreti namreč raste kar enajst vrst šentjanževk, od tega je pet endemičnih, vendar pa je Hypericum perforatum najbolj bogata s hipericinom (tako v cvetovih kot v listih).

Nabirala sva jo že v Sloveniji, jo sušila in pripravljala izlužnino v olivnem olju. Postala je naša velika zimska zaveznica, z njeno pomočjo smo lažje prenašali puste, sive zimske dni na obali. V skodelici vročega čaja barve jantarja, nežnega vonja in mehkega okusa, smo slišali šepet sončka, ki je obljubljal skorajšnjo pomlad, cvetoče travnike vseh mogočih barv, brenčanje čebelic in razigrano šelestenje trepetlikinih listov. Sedaj pa sva jo našla tako blizu našega novega doma, oz. začasnega življenjskega postanka. Usta so se kar sama smejala, bila sva res navdušena nad najinim "talismanom", hkrati pa sva iz dneva v dan odkrivala, da sva prav tu, na tem, za Kreto precej neobičajno zelenem delčku, padla v pravi zeliščni raj. Sledenje pesmi narave nama je razkrivalo nove in nove male in večje prebivalce okolice Kournasa: divji origano, timijan, boraga, sporiš, žajbelj, lovor, seveda navadna konopljika, zelena mirta, glog ter velike zaplate kretskega labdanuma (Cistus creticus) so naju spremljali na najinih poteh naokrog.

"O, zlato sončece!"

Pripravila sva že veliko vodno-glicerinskih maceratov, šentjanževka je bila že posušena in v kozarcu pripravljena za zimski čaj, trubi prav tako, nagledan sva imela že origano in timijan…, ko nam je življenje pripravilo še eno srečanje, ob katerem bi marsikdo vzkliknil: "Kakšno neverjetno naključje!" Mi smo temu "naključju" dali večjo težo, saj se je moralo toliko stvari prav zložiti, da je to vse prej kot pa "naključje".

Nekega dne proti koncu maja, ko je bila hotelska plaža zaradi dežja zaprta, in je bila zaradi tega Ana prosta, je šla pomagat prijatelju Spirosu v Vrysses. Spiros dela v kavarni "Jefira" oz. "Most" po slovensko. V lokalu ni bilo veliko gostov, le en par, kipeč od dobre, dopustniške energije. Sedela sta na terasi in si čez čas zaželela ponoviti naročilo pijače. Do njiju je stopila Ana in ju v angleščini vprašala, če si želita ponovno tudi prigrizek, saj je v Grčiji navada, da se poleg določene pijače vedno dobi tudi "meze". Vtem se je gospa obrnila proti možu in mu rekla: "Saj še to ne vem, če bova uspela pojesti." Najprej Ana sploh ni dojela, kaj je ravnokar slišala, šele čez nekaj trenutkov se ji je posvetilo, da je stavek razumela. Presenečena in hkrati navdušena je vprašala par: "O, kaj sta morda iz Slovenije?!" "Ja," je bil tokrat par presenečen. Seveda, beseda je dala (slovensko!) besedo, pogovor se je dotaknil tudi Ane in njenih razlogov za prihod na Kreto: "Kaj pa ti delaš v Vryssesu? Si že dolgo tu?..." Ana jima je na hitro razložila našo pot, naše premike… Ko gospa nenadoma reče: "Kaj si ti morda tista Ana z bloga o slovenskih popotnikih po Kreti?" "Ja," se je posmejala Ana.  "O, ne morem verjeti. Spremljam vas že dolgo, enkrat sem se vam celo že javila, mislim, da je od tega kakšni dve leti!" Ja, seveda, takoj smo se spomnili lepega in vzpodbudnega komentarja, ki nam ga je takrat na blog napisala Barbara. Tistega leta se sicer nismo uspeli srečati, je bilo pa očitno to že napisano v kartah usode. Ana namreč tisti dan po vseh "verjetnostnih izračunih" sploh ne bi smela biti v Vryssesu, tudi Barbara in Davorin sta se tam znašla brez pravega razloga, saj Vrysses ni ravno kakšna posebno atraktivna turistična točka, Ana ju je postregla samo zato, ker dobro obvlada angleški jezik in je priskočila na pomoč Spirosu, skratka…, en kup enih "naključij" se je moralo skupaj poklopiti, da se je zgodilo vse to in smo se po dveh letih "odprte obljube" sedaj tudi res srečali.

Ko sta vstopila skozi vrata, so se nam roke povsem spontano razširile v objem. Zdelo se nam je, da se poznamo že od nekdaj. Usoda nam je očitno izbrala prav Kreto za spoznavanje s posebnimi slovenskimi dušami. Najprej Aleksander v Lissosu, pa Zlatka in Helena, sicer že kar nekaj let uvoženi Slovenki na Kreti, nato Vojc in Berni v Falassarni, zdaj pa še Barbara in Davorin. Vsi tako edinstveni, a hkrati tako domači. Vsak ima svojo zgodbo, a vse imajo skupen izvor: domovino Slovenijo. Tudi naša se začne tam. Čas z novima slovenskima prijateljema je vse prehitro minil, vendar pa smo se razšli z novo "odprto obljubo", da se kmalu spet vidimo, tokrat prej kot v dveh letih.

Slovenski jezik…, kako se ga zaveš šele takrat, ko si dolgo v tujini. Še dolgo po odhodu Barbare in Davorina so v stenah stare kamnite kretske hiše odmevale lepe slovenske črke…, nagajiv trebušast Č, vijugasto zavit Š, ostro zašiljen Ž, vsi s svojimi majhnimi strešicami, na Kreti popolnoma neznanimi.

In dvojina! Zdi se mi tako samoumevno govoriti o dveh (ko sta dva), da kar ne morem sprejeti uporabe množine, kot je to v drugih jezikih (ko pa vendar še vedno govorimo o dveh!). Dvojina je resnično posebnost v svetovnem merilu. Poleg sanskrta jo v taki obliki uporabljamo samo še Slovenci! Zadnje čase je vse več govora o tem, da naj bi bil sanskrt izredno podoben prav slovenskemu jeziku! Raziskovalci so odkrili kar 30 odstotkov besed svetih spisov, ki imajo isti koren kot slovenščina! Ko to prebereš, se kot običajen Slovenec zgolj zadržano nasmehneš, v zadregi, ker je bilo kaj takega sploh izrečeno! "Slovenščina pa sanskrt, hehe, no, no, kdo pa smo mi, tako majhni in nepomembni, pa da bi bil naš jezik najbližji jeziku, v katerem so napisani indijski sveti spisi "Vede", stari vsaj 6000 let!!! To pač ni mogoče, smo premajhni, smo predaleč stran, smo preveč nepomembni…"

To bi lahko rekel skromen človek, a to bi lahko rekel tudi človek, ki so ga stoletja tlačili in prepričevali, da je vreden zgolj toliko, kolikor je vredna njegova delovna storilnost in ubogljivost…, ta ponižnost in takšna slaba kolektivna samopodoba sta nam bili vsiljeni skozi stoletja "gospodarjenja" z nami in ju imamo že kar vgravirani v gene. Slovenski um enostavno ne more narediti preskoka s služabnika na ponosnega, častivrednega gospoda (ne gospodarja!). Pa smo lahko ponosen narod! Ponosni na svoj jezik, ki je tako edinstven ravno zaradi svoje maloštevilnosti. Samo še dva milijona nas govori slovensko!

Samo v tem maloštevilnem, edino našem materinem jeziku, si lahko povemo vse, ampak res vse…, samo v tem jeziku lahko razodenemo vsa svoja čustva in o njih tudi iskreno spregovorimo…, samo v tem jeziku se na celem svetu lahko razume edino en majhen, zgolj dvomilijonski narod…

…Nikar ne zapravimo tega dragulja!...